Hodila sva po listju strohnelega časa,
po ostrini noža, oblečena v kožo ubite srne,
skozi trnje, proti morju, tiho, po prstih,
da ne bi prebudila lačnih hijen …
Hodila sva po gladini črnega jezera,
se potopila do dna, kjer živi pesek
požira svetlobo umirajočih oči -
tam ugasne tudi sonce, v zapečateni
temi molka, kjer ni več niti grobov,
da bi pričali o zgodovini človeka …
Hodila sva skozi privid, po sobanah
Babilonskega stolpa, kjer so se pomešali
ujeti jeziki, v nemo govorico bele praznine…
Hodila sva skozi poezijo zaprtih knjig,
po svetovih, ki jih nihče ne more brati,
po pepelu razpadlih črk, zapisanih v prah
mrtvega planeta, izgubljenega med postajami
vesolja, ki žre lastne otroke, ko potujejo
proti Sodomi in Gomori požgane Geneze …
Hodila sva po robu življenja, da bi padla
na drugo stran in se tam prebudila,
brez telesa in srca, v povsem drugačnem svetu,
kjer bi lahko govorila o dotikih tistih, ki so umrli,
da bi postali svetloba, ki bo dokončno zažgala
črnino groba …
Hodila sva po poti, kjer bosta trčili
Rimska cesta in Andromeda,
kjer se bo nekoč zgodila smrt smrti, da bi se rodilo
drugačno življenje, ki ga ne razume niti Bog,
ali pa se dela neumnega, da bi lahko še naprej
poljubljal s poljubom nedoumljive ljubezni,
ki se ne ozira na želje človeka …
Hodila sva po zadnji živi cesti,
da bi prispela tja, kjer se vse konča,
do zadnje postaje, da bi vstopila
v usta črne luknje v vesolju, ki nas srka,
kot pijačo za lastno preživetje …
In človek se vpraša: zakaj?
Ti, prijatelj moj z neskončnim imenom,
pa molčiš, da lahko le slutim in te držim
za dlan, kjer je zarisana pot iz pekla …
ČRNINA
Ko v očeh skeli črnina ni morja v dlaneh
le reke pretakajo kri iz brega na breg
Sence z odra bežijo vse je le smeh
režanje z blatnimi usti lomi tišino v kosteh
Noži režejo mrzla telesa v nočeh
hlad se zajeda v možgane razlite po tleh
Pesniki čakajo rojstvo mrtvih besed
Vrag se z nasmehom ozira v deželo kamenja in čred
Ko smrt se v smrti razžre nam nič ne ostane za jutri
Prekleto vse se podre še preden Sin solzo začuti
ČRNA PESEM
Črna rjuha čez oči postlana
krušna peč z vasjo požgana
v jezni reki truplo plava
v posiljeni cerkvi odrezana glava
na jasi za cesto po gnilobi smrdi
trava požgana s trupli trohni
na veji krvavi prestrašena vrana
v zibelki nemi gosti se podgana
veter iz krošnje ne najde poti
zavija in kliče a se zgubi
ubita beseda v molk zakopana
v kraju zločina ostala je rana ...
DEŽUJEM ...
Dežujem da bi me popila
do dna svojega hrepenenja...
Zvezde sem ukradel z neba
jih povezal v ogrlico jo pripel
okrog tvojega belega vratu
da bi žarele na telesu ki ugaša...
Odhajava počasi v rojstvo Poljuba...
Dežujem da bi me popila
do dna svojega hrepenenja -
naj se kaplje razpršijo v svetlobi časa
naj se čas ustavi na konici prstov
ki božajo prsi življenja...
Dežujem da bi me popila
do dna svojega hrepenenja...
In Ti moja Bela nevesta,
mi svetiš s črnino svoje žalosti
v Dom kjer se reke iztekajo v morje,
da se na dnu odpira razpoka
najinega objema...
Tam ni več dežja
je le Izvir najinega Studenca...
MOLITEV
Biti Drevo
da lahko
ptice gnezdijo
v njegovi krošnji
Biti Beseda
ki poljublja svobodo
skrito v zaklenjeni kletki
življenja
Biti Ključ
ki odpira vrata
da lahko popotnik
vstopi v objem
ljubezni
Amen
PLES Z BELIMI LABODI
Z besedo se je dotaknil sonca
z usti poljubil lunine oči
Ptica s krili v grlu
je zapela neskončno pesem:
o luna ponesi me na rob dneva
ponesi me na rob noči …
Zaplešiva luna najin ples
naj se v jezeru zabliska
naj labodi vzletijo
naj utopljenci zakurijo kres …
Zemlja je vzdrhtela
solza je vzletela
zastal je dih ljudi …
Dlani so se razprle kot nekoč pred tisočletji
ko je izstopil iz pranoči …
Z molkom se je dotaknil sebe
s tišino pobožal rob zadnjega koraka
angeli so plesali brez glasbe
med zvezdami
kjer se duše ljubijo z nevidno svetlobo …
Potem je vstal kakor Lazar -
sedaj samo še pleše
z belimi labodi
po jezeru brez dna
kjer ptice s krili v grlu
pojejo neskončno pesem …
APOKALIPSA
Prišel bo z belim bičem
da ji odseka glavo
svečenici ognja in teme
prišel bo da jo vkleše v kamen
ubije s hudičem
zašije v premagano zastavo
Prišel bo z nevidnim bičem
da preseka gnilo dušo
da izpije bolečino
razklanega človeka
Prišel bo s srebrnim bičem
da zlomi nož besede
da vstopi v utrip
razcepljenega srca
da obveže rano Zemlje
In prišel bo k tebi
bela nevesta
da zamesi kruh
s čistim mlekom
otrok bo shodil
s krili novega spočetja
Hodila sva po listju strohnelega časa,
po ostrini noža, oblečena v kožo ubite srne,
skozi trnje, proti morju, tiho, po prstih,
da ne bi prebudila lačnih hijen …
Hodila sva po gladini črnega jezera,
se potopila do dna, kjer živi pesek
požira svetlobo umirajočih oči -
tam ugasne tudi sonce, v zapečateni
temi molka, kjer ni več niti grobov,
da bi pričali o zgodovini človeka …
Hodila sva skozi privid, po sobanah
Babilonskega stolpa, kjer so se pomešali
ujeti jeziki, v nemo govorico bele praznine…
Hodila sva skozi poezijo zaprtih knjig,
po svetovih, ki jih nihče ne more brati,
po pepelu razpadlih črk, zapisanih v prah
mrtvega planeta, izgubljenega med postajami
vesolja, ki žre lastne otroke, ko potujejo
proti Sodomi in Gomori požgane Geneze …
Hodila sva po robu življenja, da bi padla
na drugo stran in se tam prebudila,
brez telesa in srca, v povsem drugačnem svetu,
kjer bi lahko govorila o dotikih tistih, ki so umrli,
da bi postali svetloba, ki bo dokončno zažgala
črnino groba …
Hodila sva po poti, kjer bosta trčili
Rimska cesta in Andromeda,
kjer se bo nekoč zgodila smrt smrti, da bi se rodilo
drugačno življenje, ki ga ne razume niti Bog,
ali pa se dela neumnega, da bi lahko še naprej
poljubljal s poljubom nedoumljive ljubezni,
ki se ne ozira na želje človeka …
Hodila sva po zadnji živi cesti,
da bi prispela tja, kjer se vse konča,
do zadnje postaje, da bi vstopila
v usta črne luknje v vesolju, ki nas srka,
kot pijačo za lastno preživetje …
In človek se vpraša: zakaj?
Ti, prijatelj moj z neskončnim imenom,
pa molčiš, da lahko le slutim in te držim
za dlan, kjer je zarisana pot iz pekla …
ČRNINA
Ko v očeh skeli črnina ni morja v dlaneh
le reke pretakajo kri iz brega na breg
Sence z odra bežijo vse je le smeh
režanje z blatnimi usti lomi tišino v kosteh
Noži režejo mrzla telesa v nočeh
hlad se zajeda v možgane razlite po tleh
Pesniki čakajo rojstvo mrtvih besed
Vrag se z nasmehom ozira v deželo kamenja in čred
Ko smrt se v smrti razžre nam nič ne ostane za jutri
Prekleto vse se podre še preden Sin solzo začuti
ČRNA PESEM
Črna rjuha čez oči postlana
krušna peč z vasjo požgana
v jezni reki truplo plava
v posiljeni cerkvi odrezana glava
na jasi za cesto po gnilobi smrdi
trava požgana s trupli trohni
na veji krvavi prestrašena vrana
v zibelki nemi gosti se podgana
veter iz krošnje ne najde poti
zavija in kliče a se zgubi
ubita beseda v molk zakopana
v kraju zločina ostala je rana ...
DEŽUJEM ...
Dežujem da bi me popila
do dna svojega hrepenenja...
Zvezde sem ukradel z neba
jih povezal v ogrlico jo pripel
okrog tvojega belega vratu
da bi žarele na telesu ki ugaša...
Odhajava počasi v rojstvo Poljuba...
Dežujem da bi me popila
do dna svojega hrepenenja -
naj se kaplje razpršijo v svetlobi časa
naj se čas ustavi na konici prstov
ki božajo prsi življenja...
Dežujem da bi me popila
do dna svojega hrepenenja...
In Ti moja Bela nevesta,
mi svetiš s črnino svoje žalosti
v Dom kjer se reke iztekajo v morje,
da se na dnu odpira razpoka
najinega objema...
Tam ni več dežja
je le Izvir najinega Studenca...
MOLITEV
Biti Drevo
da lahko
ptice gnezdijo
v njegovi krošnji
Biti Beseda
ki poljublja svobodo
skrito v zaklenjeni kletki
življenja
Biti Ključ
ki odpira vrata
da lahko popotnik
vstopi v objem
ljubezni
Amen
PLES Z BELIMI LABODI
Z besedo se je dotaknil sonca
z usti poljubil lunine oči
Ptica s krili v grlu
je zapela neskončno pesem:
o luna ponesi me na rob dneva
ponesi me na rob noči …
Zaplešiva luna najin ples
naj se v jezeru zabliska
naj labodi vzletijo
naj utopljenci zakurijo kres …
Zemlja je vzdrhtela
solza je vzletela
zastal je dih ljudi …
Dlani so se razprle kot nekoč pred tisočletji
ko je izstopil iz pranoči …
Z molkom se je dotaknil sebe
s tišino pobožal rob zadnjega koraka
angeli so plesali brez glasbe
med zvezdami
kjer se duše ljubijo z nevidno svetlobo …
Potem je vstal kakor Lazar -
sedaj samo še pleše
z belimi labodi
po jezeru brez dna
kjer ptice s krili v grlu
pojejo neskončno pesem …
APOKALIPSA
Prišel bo z belim bičem
da ji odseka glavo
svečenici ognja in teme
prišel bo da jo vkleše v kamen
ubije s hudičem
zašije v premagano zastavo
Prišel bo z nevidnim bičem
da preseka gnilo dušo
da izpije bolečino
razklanega človeka
Prišel bo s srebrnim bičem
da zlomi nož besede
da vstopi v utrip
razcepljenega srca
da obveže rano Zemlje
In prišel bo k tebi
bela nevesta
da zamesi kruh
s čistim mlekom
otrok bo shodil
s krili novega spočetja
