tam nekje za obzorjem v kraju brez imena
kjer ni ptic neba ne zapisa o življenju
je skrita moč ki smrt rojeva
da rojstvo vstopa z bolečino razodetega semena
tam nekje za obzorjem v domu brez imena
se blešči svetloba lepša od obzorja
v njej skrit poljub z resnico se objema
tam dotik v dotiku ljubezen razodeva
tam nekje za obzorjem v resnici brez imena
ni zmot laži ne ranjenih besed
tam Izvir misel v zavest rojeva
tam šepet duše o molku zvezd prepeva
tam globoko v tebi v objemu neskončnega imena
je spoznanje zaklenjeno s pečatom duše
ko prestopiš rob zaslišiš glas vabila
kliče te k molitvi neizgovorljivega oznanila
PRIVID
pokrit z odejo lunine svetlobe
sanjaš o drevesu ki po nebu pleše
v krošnji te budijo sončne ptice
veter te na krilih nosi
tla so daleč v globini
ne vidiš jih na tej višini
tam se riše slika živih senc
zbujaš se v privid
prekrit z odejo lunine svetlobe
sanjaš o lepoti
v besedi zakopani
da kdaj pa kdaj lahko odkoplješ
njeno dušo
ujeto v resnici
PRVA BESEDA
slišal je prvo besedo
tega sveta
zdrsela je po črnini vesolja
prižgala svetlobo
svetlejšo od sonca
slišal je njen odmev
zaprl oči se zazrl
v nevidno pot
kjer korak plava
kjer odsev riše sliko
njene duše
stopila je v nevidno misel
spregovorila s skrivnostjo
v očeh
slišal je prvo besedo
tega sveta
se prebudil
v hiši življenja
kjer molk rojeva
resnico zvezd
REMINISCENCA ALI PRASPOMIN
bila sva tam v svetlobi
kjer ni teme ne časa
kjer odklenjena koda
kaže resnico Skrivnosti
tam ranjene duše
celijo bolečino življenja
bila sva tam kjer duše počivajo
da bi nabrale moči za novo potovanje
po svetovih kjer se slast poljuba
meri z ugrizom pohlepa
bila sva tam v objemu ljubezni
kjer spoznaš da s kalnim srcem
ne smeš umazati solz hrepenenja
bila sva tam da bi se vrnila
na popravni izpit kjer ni milosti
da bi dobila višjo oceno kot si zasluživa
bila sva tam da bi premislila o vsem
kar naju loči od dokončnega zlitja
v čistost studenca
bila sva tam da sva sedaj spet lahko tukaj
da končno počasi z večtisočletno prtljago
vstopava v besede ki pojejo neskončno pesem
neke nedoumljive ljubezni
SAMO TAM
poglej v temo kjer ni sonca
zapri veke videl boš svetlobo
razliva se v obzorju tvoje duše
tam se lomi čas brez urinih kazalcev
zazri se če zmoreš v smrt
ko te boža po obrazu tvojih misli
kjer se strah in up zlivata v pijačo hrepenenja
tam mogoče srečaš golo rojenico
čaka te z ljubeznijo v očeh
ki vidijo nevidno ki slutijo nadčutno
da bi te objela z rokami neumrljivega dotika
globlji je od poljuba zaljubljene mladosti
poglej za zrcalo nikar ne hodi mimo
da se ne izgubiš v labirintu tavanja za smerokazi
samo tam ti neviden ključ odpre vrata
v dom kjer sonce nikoli ne ugasne
SKRIVNOST NEVIDNEGA POLJUBA
ko se oko potopi v solzo
ko reka ponikne pod zemljo
feniks poleti proti srcu
kjer sonce boža luno
da lahko sveti
takšna je skrivnost nevidnega poljuba
(si mi govoril
angel z neskončnim imenom)
O RESNICI IN SKRIVNOSTI
tam nekje za obzorjem v kraju brez imena
kjer ni ptic neba ne zapisa o življenju
je skrita moč ki smrt rojeva
da rojstvo vstopa z bolečino razodetega semena
tam nekje za obzorjem v domu brez imena
se blešči svetloba lepša od obzorja
v njej skrit poljub z resnico se objema
tam dotik v dotiku ljubezen razodeva
tam nekje za obzorjem v resnici brez imena
ni zmot laži ne ranjenih besed
tam Izvir misel v zavest rojeva
tam šepet duše o molku zvezd prepeva
tam globoko v tebi v objemu neskončnega imena
je spoznanje zaklenjeno s pečatom duše
ko prestopiš rob zaslišiš glas vabila
kliče te k molitvi neizgovorljivega oznanila
PRIVID
pokrit z odejo lunine svetlobe
sanjaš o drevesu ki po nebu pleše
v krošnji te budijo sončne ptice
veter te na krilih nosi
tla so daleč v globini
ne vidiš jih na tej višini
tam se riše slika živih senc
zbujaš se v privid
prekrit z odejo lunine svetlobe
sanjaš o lepoti
v besedi zakopani
da kdaj pa kdaj lahko odkoplješ
njeno dušo
ujeto v resnici
PRVA BESEDA
slišal je prvo besedo
tega sveta
zdrsela je po črnini vesolja
prižgala svetlobo
svetlejšo od sonca
slišal je njen odmev
zaprl oči se zazrl
v nevidno pot
kjer korak plava
kjer odsev riše sliko
njene duše
stopila je v nevidno misel
spregovorila s skrivnostjo
v očeh
slišal je prvo besedo
tega sveta
se prebudil
v hiši življenja
kjer molk rojeva
resnico zvezd
REMINISCENCA ALI PRASPOMIN
bila sva tam v svetlobi
kjer ni teme ne časa
kjer odklenjena koda
kaže resnico Skrivnosti
tam ranjene duše
celijo bolečino življenja
bila sva tam kjer duše počivajo
da bi nabrale moči za novo potovanje
po svetovih kjer se slast poljuba
meri z ugrizom pohlepa
bila sva tam v objemu ljubezni
kjer spoznaš da s kalnim srcem
ne smeš umazati solz hrepenenja
bila sva tam da bi se vrnila
na popravni izpit kjer ni milosti
da bi dobila višjo oceno kot si zasluživa
bila sva tam da bi premislila o vsem
kar naju loči od dokončnega zlitja
v čistost studenca
bila sva tam da sva sedaj spet lahko tukaj
da končno počasi z večtisočletno prtljago
vstopava v besede ki pojejo neskončno pesem
neke nedoumljive ljubezni
SAMO TAM
poglej v temo kjer ni sonca
zapri veke videl boš svetlobo
razliva se v obzorju tvoje duše
tam se lomi čas brez urinih kazalcev
zazri se če zmoreš v smrt
ko te boža po obrazu tvojih misli
kjer se strah in up zlivata v pijačo hrepenenja
tam mogoče srečaš golo rojenico
čaka te z ljubeznijo v očeh
ki vidijo nevidno ki slutijo nadčutno
da bi te objela z rokami neumrljivega dotika
globlji je od poljuba zaljubljene mladosti
poglej za zrcalo nikar ne hodi mimo
da se ne izgubiš v labirintu tavanja za smerokazi
samo tam ti neviden ključ odpre vrata
v dom kjer sonce nikoli ne ugasne
SKRIVNOST NEVIDNEGA POLJUBA
ko se oko potopi v solzo
ko reka ponikne pod zemljo
feniks poleti proti srcu
kjer sonce boža luno
da lahko sveti
takšna je skrivnost nevidnega poljuba
(si mi govoril
angel z neskončnim imenom)
