1. julij 2008 – XI. letnik
Je tu. In zdaj. V posmeh minljivosti spoznanj zrcalne slike stanj spočetih v svetlih dneh.
Z nesmehom kaznovan pogled, ki išče v smer nemira venomer, ko se potaplja vanj.
Nevredno teh oči, kjer biva angel – zver. V samljivosti dejanj
zro daleč onkraj, kjer storijo se stvari brez žalostnih iskanj.
nekje na jugu tri trdnjave v neznanem loku mostišč povezane s potmi vsakdana molče simboli palme sanjave v zavetju marmornih svetišč
listje starih dreves trepeta zašumi v vetru pijanem morje brezkončno svojo skrivnost šepeta valovi
Je strah, ko tli v očeh izsanjanih želja sled sonca, ki v nočeh preteklosti, morda,
nekoč kot princ, ves bel, zaklet in raztešen razsodnost je odvzel in ji podaril zven
svobode, ki umori? Sta razplamtela strast in groza iz noči
izpolnjeni kontrast pristankom na čereh, prisotnih v bledih dneh?
Je mar zaradi zla (ko vzide novi dan, razžaloščen od sanj) začaran v boga,
prejasen, krut in slep, zarezan v srce, da bo vzneseno lep tam v poznem mraku dne –
zagledan v nebo, prisluškujoč vodam, ki s časom v krog teko-
v nasprotju vsem željam izpel svoj zadnji stih zamaknjen, sam, pretih?
Male deklice zvečer ne morejo spati. V srcu budi se nemir in zasanjanost hkrati.
Vse polno utrinkov iz oči jim iskri, spomini odtenkov, ki jih zdavnaj več ni.
Zato so poredne. In ker ne da se jih ugnati jim moramo venomer pravljice brati,
s poljubom zapreti oči, da jim katera izmed misli prek daljnih prostranstev spet kam ne ubeži...
Se bo razprla kdaj v mrak strnjena zavest? In mirnost svetih mest še vrne se nazaj?
Ne bo več spraševal neba za pot do zvezd in s prahom daljnih cest ne bo več potoval.
Saj če zvezda utrne se in znova vrne ves žalosten spomin
prečutih dni, noči – ne vrne se strasti sled plaha globočin.
z vonjem sivke prepoznani prsti rišejo dotik na obraz v naročju
v plamen sveče v vrt neznani zro izčiščene oči
okna kletke so priprta daleč onkraj drugi svet
nič mi ne govori da ne zmotiva tišine in v trenutek ujet pogled
Je kratkih čas noči in kraj, kjer vsak premik se spremeni v dotik in nič je ne boli.
Ko princ si zaželi občutkov iz daljav, kjer so vršanja trav, mu plaho podari:
tam v gostem mraku tem mu reče »Tvoja sem...« in kito svilnih las
si nežno razpusti, da sproži čutov plaz, po čemer koprni.
Popolnoma se zavedam zrele teže jezika in sprejemam posledico, če bom odlomil pečat.
Ne morem te seznaniti z največjo zahtevo / odpovedjo, če naj sledim vzvišeni brezznamnosti meja
Nobenega tvojega odhoda ne morem preprečiti, če naj bom s tabo v vsakem novem prihajanju.
Zamaknjenemu od otrplosti spričo odsotnosti si ne znam dopovedati, da je le igra svetlobe in senc, telesa in duha.
Misli, besede. Pogledi, dotiki – vse, kar razpostaviva vmes, preko česar sva si blizu,
da je razsvetljujoči fluid bližine že skoraj zaznaven- so le črke ene in iste zaveze.
Neponovljive.
So mesta, kjer nje smeh postane le odmev, resničnosti odsev doseže jo na tleh;
so kraji mraka, kjer jo ne doseže čas in vsak neznan izraz postavlja venomer
v sij dogorelih sveč, kjer lunin je zaton edina priča sreč –
dokler ne pride on in tak pogled dobi, da nehote vzdrhti.
Vležne so ceste varaždina mrak se spušča nad starim gradom vse poti vodijo na eno mesto vsako vračanje zmerom isto
name kaplja dež in ga vpijam hladen veter je pozdrav od doma če je hladno in če kaj rabim kako mi je in kdaj se vrnem
hotel turist in mrk pogled vratarja še telefon in spet točilni pult nekaj tovarišev je brez denarja
nič jim ne manjka zime ni več natakar še enkrat isto prosim utrujen sem že od igranja
kako stečeš v beg kako v vetru korak ko meriš razdaljo k meni kako se drživa za roke kdo ve če greva do konca pomola
kako v čolnu kako zibajoč morje ki po njem drsi kdo ve kako me objameš poljubiš in zvonki smeh ko te žgečkam
kako dotik pozneje za njim poljub ki naju v eno spaja kako blodi roka kdo ve
čoln kako plove mirno kdo ve kam plove čoln tiho kako čuti morje kdo ve
Kje počivajo metulji, ko je njihov let končan? So na listu ali v cvetu polnem svetlih sladkih sanj?
Kam odide hrepenenje, če trenutka mine čas? Kdo razlagal bo pozneje, kaj je šepetal na glas?
Ko poljubljam prašne sanje tam prebivajo besede... Tam je varno skrito vanje
od metulja koprnenje. Tiho, plaho in brez teže, neizpisan prazen list
