na meji ednine krik gradi mi artefakt tišine
in stotere prozne rime dolbejo v obup sipine
peklu pojejo volkovi v zamegljenem ogledalu
cvrejo v solzah se sledovi, če jih je sploh kaj ostalo
v zenitu aritmije srce brez telesa bije
brez moči so rožmarini v gnili zemlji domišljije
reciklirani utrinki vlečejo izbire niti
žrejo druga drugi misli bistvo bistva svoje biti
in če sonce ne bi žgalo in ogrevalo golote
bi umrla v prahu mraza, v črepinjah te samote
PESEM 2
rezki klic bom zakopala
v podkožja molk pognala
brez vesti ostem lagala
če bi zmogla, če bi znala
znova sama bom ostala
slečen sem ovoj razdala
pelerino sem prodala
zdaj v nalivu bom zaspala
TVOJ PORTRET
V vzporednem vesolju visi tvoj portret.
Obdaja ga meni neznani obstret.
Tak mojster, kot bil je lahko samo Bog
pod lici izrisal čaroben je lok
in ustnice barve kot jagodni rod:
zaobljene, sočne poljubu povod.
Žal pa v galeriji pravil strog je kod:
kdor slik se dotika, naj hodi drugod.
In tudi če s prsti po platnu zdrsim,
le dve dimenziji v pokušnjo dobim.
Približaj se mi, za en srčni utrip!
Morda potlej slika postala bo kip.
VENERA
Mala, komaj rojena
iz morske pene vsakdana
črnooka je Venera
dih prepozno poteptana.
Njena drobna silhueta
s svetlobno katarzo obdana
v bizarnem boju potopljena
na belo dno je oceana.
V gibu je krčevita,
ko tone v brezcilje podana
in hkrati se znova prebuja
pravično, a skopo razdana.
Sirena ne bo več jokala,
ker ve, da bila je iskana,
ne bo več v toksinu ostajala
revna in nepriznana …
