1. julij 2008 – XI. letnik
kako prisolil bi ti en poljub v mraku, pa čeprav mi praviš, da jih je preveč,
oooooooooo,
z zobmi bi strgal ti obleko,
šeeeeeeeee,
z ugrizom zaznamoval tvoj vrat,
uuuuuuuuuu,
počasi se spustil s poljubi bi na gričke,
daaaaaaaaa,
vzdihljaji nežni prerastejo v krik,
kooooooooo,
tvoji boki zanihajo v ritmu,
uuuuuuuuuh,
napeti koži, kako donita svoj tam-tam,
mmmmmmm,
najraje bi utonil vate.
Napotim se vate, naskrivaj obiščem cvet, rahel vzdih, opoj draži, dotik vršička sapico zavzdihne, vzdihe vzvalovi, vršanje vihar napoveduje, močnó in še močneje, nevihta razdivjana zamolči vzkrik
silovito plapolanje, gon vršanja, grom in naliv nenaden
polagoma nastaja le tišina, umirjen cvet drhti in zapusti me dih.
Tu sem, na veselja zvezdi prižigam svečo, pokleknjen na klice vesti.
Ni noči, le temà, ni dneva, le svetloba, hrup tišine, podoba v razblinu.
Bežeč pred sabo, zadihanih dražljajev, lovim poslednjo neizprosnost.
Dogoreva čas trpljenja in bolečine plamen me utihne.
Odžejaj se z vodo, da prej je ne zmanjka, globoko vdahni, dokler še lahko, ne plaši lune na nebu in ne izzivaj sonca v zenitu.
Pomisli na pande, prispevaj vsaj voljo, ne skopari z darovi, za praznik zapoj, ko izteče se čas, bo vsega premalo, vse se še da, ni še prepozno,
zasmili se Bogu.
