Z milo kretnjo si je odstranila osamljen pramen s čela. Pravkar se je vrnila iz dežele na robu, ki je na njenem obrazu zapustila sled notranje svetlobe. Veke s kot las tankimi žilicami v barvi španskega bezga, je do polovice poveznila čez rahlo izbuljene šarenice v barvi olupljenih grozdnih jagod. Manetova paleta. V razmerju njenih zrkel in vek se je skrival svojevrsten paradoks. Kot premajhna nogavica, v katero otrok potisne stopalo. Morda gladke, nabrekle veke niso premogle dovolj prožnosti. Ali pa so zrkla tičala v preplitkih duplinah. Njene oči se preprosto nikoli niso zaprle. Skozi trepalnice ji je uhajala ostra, šilasta reža bledomodrikastih beločnic. Morebiti se je zavoljo tega zdelo, da se dobrika. Presojne veke, posute s plazom drobnih žilic so delovale ranljivo. Trepetale so v iskrenem, polnokrvnem oboževanju, kjerkoli se je že pasel njih pogled.
Bila je odlična. Čutila je poglede, ki so obstali na njej.
V deželi na robu, ki jo je pravkar zapustila, je izrekla je kup neumnosti. Srce ji je udrihalo kot kovaško nakovalo. Udušilo je vsakršno sled spomina na pomen besed. Ostali so pogledi. Kot lahna koprena so zaplahutali okrog njenih mrzlih udov in jih ovili v mehko, vatirano naročje. Vsi so strmeli vanjo. Gledajo jo, torej je!
Nekje v njej so se razpela jadra. Vanje se je uprl veter. Z jasnim nasmeškom in široko razprtimi očmi je zaplula skozi prostor, strastna oboževalka njegovih del, segla v hladno, vlažno roko in jo pokroviteljsko stresla. Veter si je izboril topel piš skozi njene nosnice. Tujec, ki je prišel v njihov kraj razkazovat sadove svojega dela, je ponižno prestrezal skorjice pozornosti. Mehka, topla, slastna sredica je veljala olupljenim grozdnim jagodam, ki so za delček sekunde prepozno zagrnile zaveso težkih vek. Pretreseno je strmel vanje. Nemogoče, njihova porogljivost je bila gotovo le igra medle svetlobe in sence, ki se je kot gost dim valila po kotih.
Nekoč, pred davnimi časi je med neko drugo likovno razstavo stopila vanj in obiskala njegovo deželo. Nekoč, pred davnimi časi je kupila njegovo sliko, jo obesila v svoji sobi in v sliki obiskala vse dežele sveta. Potem se je preselila v deželo na robu. Vanjo je potovala skozi vse ljudi sveta in se ponavljala v njih.
Toda, bil je le tujec.
Vse prisotne je pozvala k aplavzu. Tujec se je olajšano nasmehnil. Vljudnemu ploskanju je uspela vdihniti vrhunec z ovacijami. Vanjo je skoraj hvaležno upiral vlažne oči.
Domov je pritavala izmučena, toda potešena. V čevljih je padla na materino čipkasto posteljno pregrinjalo, priprla oči in zaspala kot ubita. Ostri svetli reži sta obstrmeli obrnjeni v strop, kot bi pripadali življenju nekoga drugega. V deželi na robu ni nikoli vladala gneča. To noč se je vanjo prikradla s pomočjo cenjenega cenenega skladatelja.
Ostri, svetli reži sta pripadali življenju nekoga drugega.
Zjutraj se je zgrozila nad rjavimi madeži, ki jih je s čevlji posejala po dragoceni tkanini. Dežela na robu je bila polna težke, mastne zemlje. Opravičujoče se je plazila po pregrinjalu, točila solze in se grbila pod materinim mrzlim pogledom. Čutila je, kako ji lastno telo kopni kot umazane zaplate snega za hišo, medtem ko je mati rasla, se pela po vseh treh zidovih in nad vrati kot podivjani bršljan. Po stropu se je razlila kot madež pijače na debeli preprogi. Iz dežele na robu je uspela v svoje sanje popeljati mater. Mater, ki je ležala pod težko, mastno zemljo.
Zacvilila je kot miš in levico stisnila v pest. Z razkrečenimi prsti desnice je tipala za robom časopisnega papirja. Izmikal se ji je. Pod blazinico sredinca je začutila neznatno žgečkanje. Z nogo se je uprla v steno in se odrinila. Z dlanjo je zabredla med upogljive, gladke stranice. Rešitev je pozdravila s kratkim, predirljivom krikom. Časopis je stisnila pod komolec in ga med vstajanjem trdno priklepala k boku. S pogledom je začudeno objela sobo. Obledela fotografija v srebrnem okvirju je počivala sredi kupa neprebranih knjig. Njena mati je zmagoslavno kazala zobne prevleke. Nihče si, je govoril blag pogled njenih oči.
Hlastnila je po časopisu in s prstom drsela po mastnih črkah. Na umazano belih presledkih je ostajala bleda, siva sled. Potem jo je našla. Kratko notico o literarnem večeru. Mlada pisateljica bo predstavila svoj prvenec. Debelo harmoniko potopisnih utrinkov iz dežel daljnega vzhoda. Spet bo potovala po češnjevih vrtovih. Posedala v senčnem gledališču. In preniknila v svoj lastni origami.
Blazinico prsta je oslinila in pritisnila na drobne črke. Časnik je bil svež. Na prstu ji je ostal odtis granitno sivega jajca. Do zadnjega členka je romal v topla usta. Začutila je vonj po železu in obraz ji je prežemalo skoraj živalsko režanje. Potovala bo. Z mladimi, negotovimi in neuveljavljenimi umetniki je bilo preprosto. S potnimi dlanmi so se oklepali šopa listov, na katerih je počival odtis njihove intime. Z očmi so prestrašeno streljali po redkih obiskovalcih in nezaupljivo motrili spodbudna prikimavanja in vljudne smehljaje. Niso verjeli vase. Pozornost jim je bila v breme. Zatorej jim je s svojim nastopom omogočila tisto, po čemer so naskrivaj hrepeneli. Ob strastni oboževalki so se pogreznili v nič. In potem se je strastna oboževalka pogreznila v njihova življenja. Sama je smela prepotovati vso divjino, ki jo je civiliziral vrtinčast prah izpod neštetih podplatov.
To je najraje počela. Se potikala po sledeh, ki so jih utrli drugi.
Tlesknila je z jezikom in pohitela k omari. Tako dolgo se je zdelo, odkar se je okopala v pozornosti. Iz zatohle globine je na plan privršala materina tančica. Ozki čevlji s petkami, ki bi prebodle še tako trdovratno površino, so vklenili njene zverižene prste in pred zrcalom se je v novo prigodo odvrtela vzravnana, zajetna ženska s sivimi prameni, ki so kot pajčevina prepredali težke, črne lase, na temenu zvite v eleganten vozel. Obiskovalcem bo vzelo sapo.
Tisto noč se je v njej prvič nekaj zlomilo. Kot bi se podrl oder, na katerem je stala namesto drugih. Kot bi ne vodila nobena sled več v deželo na robu. Uspešen večer in ducat parov zvedavih oči nista mogla potešiti lakote v njej. Hotela je več. Za soočanje z materinim blagim pogledom sredi srebrnega, rezljanega okvirja z drobnim akantnim nizom je potrebovala več kot le ukradeno pozornost. Drobno sluzasto žival z neskončnim žrelom in ostrimi, šilastimi zobmi, ki je počivala v njenem drobovju in z nekakšnim pričakujočim tiktakanjem bombe goltala dogodke, spomine in upanje, je morala nasititi z dokončnostjo. Odpotovala bo. Materi bo gotovo ugajalo. Materi je zmeraj ugajalo, če si je znala škodovati. In, o Bog, nihče ni znal tega bolje od nje!
Misel, da bi uprizorila dokončen razkol z resničnostjo sredi kupa zaprepadenih obrazov, se ji je porodila ob branju dolgega časopisnega članka. Velika gledališka umetnica bo v rodnem mestu predstavila Svojo zadnjo vlogo v svojem zadnjem življenju.
Strastno je zavzdihnila. Končno bo s svojim stopalom pomerila sled velike ženske!
Dobro se je pripravila na svoj zadnji nastop. Žal zaradi nesrečnega spleta okoliščin svoje vloge ni mogla vaditi vsak večer ali jo obnavljati pred ogledalom, le skrbno je lahko izdelala njeno sleherno podrobnost in upala, da bo s ključnim vrhuncem nazadnje le pregnala materin blag pogled iz svojega življenja.
Zadnje popoldne je obstala pred omaro in preudarno izbrala kose oblačil. Valilnica v smrt, je pomislila in si nataknila širokokrajen klobuk, ki je metal ovalno senco na njen obraz in zakrival njen pogled. Omogočila jim bo vpogled v svojo smrt. Dostopa v svojo dušo ni nameravala omogočiti nikomur.
Dobre tri ure pred začetkom predstave, oziroma bolje rečeno pred njenim koncem, je na pritlikavo okroglo mizico v dnevni sobi postavila visok kozarec z vodo in dve steklenički, zvrhano polni drobcenih rumenih tabletk. Na svetleče zloščeni površini so štrleli kot trije nagrobni spomeniki. Do prihoda taksija je vanje nepremično upirala svoj pogled.
Zadnji večer je po malem gledališkem odru dostojanstveno plula velika gledališka igralka. V svojo zadnjo vlogo v svojem zadnjem življenju je vnesla vso potrebno veličino poslednje skromnosti.
V prvi vrsti jo je izpod vek s kot las tankimi žilicami v barvi španskega bezga spremljala gospa v senci širokokrajnega klobuka, ki ni nikomur omogočal dostopa v dušo, skrito za olupljenimi grozdnimi jagodami. Nenadoma je vstala, se opotekla med stoli in v svojo zadnjo vlogo v svojem zadnjem življenju v svoji zadnji deželi na robu vnesla svoj zadnji obup.
Gledajo jo, torej je! Utrujeno si je odstranila osamljen pramen s čela. Bled obraz, po katerem je lil mrtvaški pot, ji je ožarila notranja svetloba. Srce ji je izkočilo iz prsi in se izgubilo daleč v labirintu neznanih dežel. Spanec ji je legal na oči. Pogled vseh je bil uprt vanjo. En sam dolg in pričakujoč pogled.
Pozdravljena, dežela na robu! Bodi mi mehka, ti težka, mastna zemlja!
Potem je veliki zvezdi na gledališkem odru z glave padla lasulja. Zahropla je in se opotekla čez osamljen stol.
Mrmranje v njenih ušesih je potihnilo. Zbegani obrazi obiskovalcev so se sklonili nad veliko gledališko igralko, ki jo je v njeni zadnji vlogi v njenem zadnjem življenju na odru izdalo srce.
Nekdo drug ji je ukradel zadnjo pozornost, za katero je žrtvovala vse, nekdo drug ji je ukradel smrt, jo je spreletelo preden je sledila srcu v labirint neznanih dežel.
Ostri svetli reži sta obstrmeli obrnjeni v strop, kot bi pripadali življenju nekoga drugega.
MARIBORSKI ZGUBOBLUES
Spreminjam v človeka z ogabnimi higienskimi navadami. Pravzaprav jih opuščam. Vsega je kriva država. Moja tovarna je padla s tečajev. Žena je že vložila tožbo za razvezo zakona in kot vzrok navedla neznosen smrad, s katerim se trmasto upiram sistemu, čeprav je vsakemu Mariborčanu znano, da ti država hitro prežene veselje do miljenja pazduh. Vendar soproga ne deli mojega protestnega biološkega prepričanja. Zaradi prezračevalne agonije je staknila nevarno pljučnico in me po čudežnem preživetju presenetila s šokantno izjavo, da se je šele v bolnišnici nadihala svežega zraka. Po priporočilu zdravnikov se je preselila k mami, meni pa je vodstvo v naši tovarni za praznik dela podarilo delovno knjižico. Zaman sem navajal naraščajočo brezposelnost kot prepričljiv razlog za razširjanje svoje nove usmrajevalne religije. Gospodje na giljotini so si omislili plinske maske in me prijazno podučili, da se lahko kot tehnološki višek s svojo novo religijo priključim Zvezi (majhnih) Zelenih.
Tako s smradom mojega telesa osamljeno zmrzujeva doma. Zaradi neplačanih položnic so mi odklopili vse vitalne funkcije z besedami, da se morda naslednje leto znova srečamo. Vsega je kriva država! Moje življenje je izgubilo smisel, le prostora za smrad imam končno na pretek. Na Zavodu za zaposlovanje sem omedlevajoči svetovalki zagotovil permanentno umivalno kulturo, ako mi zagotovi službo, pa me je le opozorila, da moram ohraniti delovne navade, in tako zdaj vse večere prebijem ob vrtenju pornografskih filmov.
Za nameček pa so se pomanjkanju higiene uprli tudi moji gnili zobje, ki jih je dotlej samo še hudič držal v dlesnih. Seznamu krivic, ki sem ga naslovil na vlado, sem tako dodal še odškodninski zahtevek za novo protezo. Kajti asistentka naše obratovalne zobne ambulante, kamor sem se zatekel reševat svoj zadnji zob, me je že med vratnimi podboji opozorila, da zobozdravnik počiva. Tako sem moral poslušati njegovo smrčanje, ob katerem je premetavalo časopise na hodniku. Nazadnje sem skupaj z ostankom nekega davnega kosila pred zobozdravstveno ordinacijo izbezal na plan še poslednji razmajani kočnik in zdravnik, ki mu je moj smrad pregnal veselje do spanca, se je usajal, naj se odstranim, ker v svoji čeljusti ne premorem ničesar, kar bi ga utegnilo zanimati, za nameček sem pa sploh brezposelnež, taki pa zob itak ne potrebujejo.
Danes so me z obratno utemeljitvijo odslovili tudi z Skupnosti za zaposlovanje; ljudje brez zob nimajo možnosti za zaposlitev, ker njihov neestetski videz prispeva k padcu delovne storilnosti.
MARIJA
Marijo so lepega dne vsi pustili na cedilu. Psa je povozil traktor, ki ga je njen oče peljal na njivo. Zaradi pasjih črev, ki so ponesnažila dvorišče, se je tako razburil, da je zapeljal v sosedov hlev, se prevrnil s traktorjem vred na svinjak in pod seboj pokopal ne le sebe in sosedove svinje, temveč tudi sosedovo ženo, ki je v svinjsko korito zlivala pomije. Soseda je od šoka izdalo srce, traktorju pa je odpovedal motor. Veličastnega pogreba štirih trupel (pes si je posmrtno spoštovanje pridobil s plemenito potezo - s pomočjo močnega naliva je svoja čreva odpral naravnost v jašek za odplake) se je udeležila vsa vas.
Marija je na sedmini iz hvaležnosti do žalujočih, ki so s primerno količino domačega vina štiri duše pospremili na zadnji poti, pripravila slaščico, imenovano šarlota. Ugibanja o nesrečnem naključju, ali so se bakterije salmonele skrivale na jajčni lupini ali v samem rumenjaku, so nazadnje preostala le peščici gibanja zmožnih vaščanov, ki je med preganjanjem glavne protagonistke komaj utegnila preorati svoje njive.
Marijina mati je odtlej v sveti grozi vsako nedeljo skupaj s svečami, molkom in rožnim vencem romala k prižnici njihove vaške cerkve nahrulit župnika za Gospodovo izdajstvo. Površno pritrjena proteza ji je šklepetala v ustih in ji poudarjeno spodnjo ustnico, ki je v mladosti osvežila marsikatero moško fantazijo, sploščila v polico za zgoščenke. Župnik je župnijo prevzel pred letom dni. Njegov predhodnik je svojo dušo Gospodu nadvse primerno predal kar sredi ribolova. Kakršna koli konsultacija o vnetih pripadnicah rimokatoliške vere v vasi je bila zaradi tragičnega naključja izključena. Zato je mladi župnik med njenim gorečim proteznim šklepetanjem marljivo delil odveze v spovednici. Odkar je prevzel župnijo, je število grešnic nevarno naraslo. Na mestnem župnijskem uradu so bili resnično zaskrbljeni.
Da se zaradi kaosa zgoraj spodaj pripravlja nova tragedija, je Marija zaslutila ob črni mački, ki je vsako nedeljo pred mašo skočila s sosedovega skednja in jo tik pred materinimi gojzarji z visoko dvignjenim repom mahala sem ter tja čez cesto. Marija se je zbegano zakopala v stare bukve o vražah in urokih in mater najprej potihem, nato pa vedno ostreje svarila pred novo bližajočo se nesrečo. Žal je njena mati gojila zmotno prepričanje, da so redni protesti v vaškem župnišču doprli tudi do božjih ušes in da je zaradi njihove pravično usmerjene pozornosti varna pred opletanjem hudičevega repa in kopit. Tako se je lepega dne podrl temelj, na katerem je počivalo njeno prepričanje. Mesarjev konj je iz neznanega vzroka (dasiravno mu je v vrečo ovsa prav takrat smuknila črna mačka s spodrecanim repom) zarezgetal, se vzpel najprej na zadnje, nato pa na prednje noge, z zadnjim desnim kopitom treščil Marijino mimoidočo mater naravnost v obraz in ji z švistajočim repom obrisal kri pod nosom. Marijina mati se je prevrnila v dehteče konjsko govno, kakor je bila dolga in široka, in nepomično obležala. Vstala ni nikoli več. Okrog nje so kot zlovešča znamenja obležali razmetani molek, rožni venec in kup dišečih sveč, ki so imele končati kot nov prispevek k odstranjevanju zatohlega cerkvenega vonja.
Po materinem pogrebu je ostala Marija (velika) sirota. Z očetovim jermenom za hlače je zvezala kup starih bukev in jih neko popoldne odnesla v župnišče. Mlademu župniku so ob bogokletnih teorijah najprej vstali lasje. Potem mu je ob pogledu na Marijine impresivne obline vstal talar. K sreči je Marija, ki je izžarevala milino in pripravljenost japonske gejše, svoje knjige in svojo teorijo junaško stiskala prav k prsim, sicer bi se ognjevito prepričevanje utegnilo preseliti tudi za korno pregrado. Ubogi župnik se zaradi svojega poslanstva še ni utegnil seznaniti z dejstvom, da je okrog Marije zmeraj vrelo od moške pozornosti, sicer bi kaj kmalu pogruntal, da se je Marija spričo nje vedla kot redovnica na nedeljskem sprehodu.
Pač pa bi imel marsikaj pripomniti na dejstvo, da se je Marija, ki je pod svojim impresivnim oprsjem odkrila skrito notranjo moč in jo pričela predano usmerjati v izražanje nenavadnega življenjskega nazora, sklicevala prav na vpliv vaškega farja. Prerokovanje madam Lenormand, ki je francoskemu cesarju Napoleonu Bonaparteju prerokovala cesarstvo, ko je bil od cesarske krone oddaljen približno toliko kot ameriški črnec od svojih afriških korenin, bi se ob Marijinem hipertoničnem vraževerju zdelo kot spodnja okončina Touluose-Lautreca ob vznožju Himalaje.
Njene boke, pripravljene za rojevanje, so pokopala leta obsežnih študij o drobcenih zelenih pajkih, znanilcih finančnih izboljšav. Močne noge so ob podrobnem preučevanju južnoameriških urokov, ki človeka obvarujejo pred življenjem nekoga drugega, skrepenele v zemljevid razvejenih žil na kitastih mečih.
Z odliko je opravila izpite na tečaju transcedentalne meditacije in ne nazadnje svojega duhovnega voditelja podučila o resničnem pomenu medvretenčne čakre. Kot vneta slušateljica se je udeležila številnih predavanj o indijski filozofiji, prisotnosti budizma v ameriških gospodinjstvih in potrebi astroloških natalnih kart na evropskem političnem prizorišču.
Čez nekaj let je črna mačka romala na dno lestvice. Vodilno mesto je pripadlo razkrečeni lestvi. Katerikoli lestvi. Leseni, kovinski, veliki ali majhni, taki za domačo uporabo ali zidarski. Lestev je prevzela oznako črnega krokarja in mrhovinarja. Prvič se je prerinila podnjo, ko je v bolnišnici ležala njena prijateljica. Še isto noč je preminila na operacijski mizi, ker se ji je razlil slepič. Prijateljici, ne Mariji. Marija je postala pozorna nanjo (na lestev, ne na prijateljico), ko je v velikem obokanem prostoru mestne pošte na lestvi stal elektrikar in popravljal stropne luči, njej pa so med zamaknjenim bolščanjem v njegove lučke izmaknili denarnico in čeke. Zagnala je vik in krik, ki ji sicer ni povrnil čekovnih blanketov, utrdil pa jo je v prepričanju, da bo morala pripomočku za vzpenjanje in sestopanje posvetiti več ezoteričnih uric.
Torej se je temeljito seznanila z njegovim, oziroma njenim ustrojem, se sprehodila skozi zgodovino nastanka in se po tehtnem preučevanju dokopala do spoznanja, da je lestev nadvse smrtonosna priprava. Ne le za tistega, ki na njej stoji, temveč tudi za vse druge, ki spolze pod njenim grebenom. Lesene naprave se je pričela skrbno izogibati. Ugotovila je, da ni dovolj, če se ogne podhodu, tudi mimohod je zlahka povzročil nesrečo ali dve. Dovolj, da je pozabila nakup v trgovini ali da ji je nekdo zastrupil hrčka.
Jutro njene smrti se ni ponašalo s kakšnimi posebnimi oznakami, po katerih bi se dalo sklepati, da bo do prihodnjega dne daleč, neskončno daleč. Kot ponavadi se je pred vrati pokrižala, pljunila čez levo in potem še čez desno ramo, za hip zaprla oči ter se s cekarjem napotila v trgovino. Vaška trgovina je stala na vogalu, ob stičišču občine in gasilskega doma. Le še križišče jo je ločilo od njenih žemljic, cikorije in dnevnega časopisa.
Pred občino se je razkrečena šopirila orjaška lestev, ki jo je okobal zajahal pomočnik organizatorja za družabne prireditve. Napenjal je sloko telo in vrvico, razpeto med občino in osnovno šolo, krasil z velikonočnimi pirhi iz lepenke. Bližal se je največji cerkveni praznik.
Marija je razprla oči in pohitela na drugo stran pločnika. Dlan je tiščala k prsim, ki so se ji razburjeno dvigale in spuščale. Zaradi obnavljanja osnovnošolskega pročelja so se v nadstropja vili zidarski odri, po katerih je sem ter tja tekalo nekaj zidarjev in tesarjev v belih kombinezonih. Železni podporniki so jo potisnili k robu pločnika. Visoka, z apnom in barvo popackana lestev se je pred njenimi očmi pela v nebo kot tista Jakobova iz Svetega pisma. Da, da, religija je prepredena s tematsko simboliko!
Zvrhano vedro malte je zaropotalo, kot bi se nebo zvrnilo na zemljo. Z gležnjem ga je v globino sunil vajenec, ki je hitel na malico in je njegovo vsebino po nerodnosti zamešal, preden mu je delovodja naročil odstraniti malto in pripraviti cement. Če bi se na Marijino glavo poveznilo zgolj vedro suhega cementa, bi morda preživela. Tako pa je z vedrom na glavi kot Pločevinko v Čarovniku iz Oza treščila v kovinski podporni drog, se zvrnila po tleh z globoko rano na temenu in obležala.
Pred njenimi razprtimi očmi se je v nebo iztezala lestev in ji ponujala svoje stopnice v nebesa. Vidiš, kako dobro je, da sem se ji izognila, jo je spreletelo, tik preden je utonila v večni pokoj, lestve pa res prinašajo nesrečo.
