1. marec 2007 – letnik X
Le pesem lošči razpoke mojih dni, zato pojem.
Pojem hvalnice Bogu.
Ko dan ugaša, poje hvaležno srce.
Sonce zahaja, zadnji žarek je pustil sij na rožnem vencu.
Molim.
Molitev za molitvijo vezem, za mir v duši, za milo noč, za lačne otroke, za zdravje.
Molitve vezem v šopek radosti in ga pošiljam daleč v svet.
Življenje je včasih krut teater. Na mravljišču se misli poigravajo, ostre z blagimi.
Zaprla sem se v celico, kot puščavnik, hrepenim po samosti.
Pomenkujem se z golo dušo, z Njim in s pokojnim očetom.
Pomenkujem se v tihoti.
Razpelo na steni. Prostor miru. Rokujem se z molkom.
Misli se trgajo, cefrajo in razpadajo.
Boža me tišina, mir gladi mojo kožo znotraj.
