1. marec 2007 – letnik X
po tisočih poteh korak enako melanholičen podrsava v pesmi peska ki boža sonce
po tisočih poteh nosim v žepu sladkor spominov ki izpod nohtov skelijo jutro
po tisočih poteh trosim kruh materine dušice iz domačega dvorišča in meljem peruti
po tisočih poteh hodim s seboj na vrvici in s teboj na obzorju da bi se svet smejal
po tisočih poteh vedno v isto sled polagam dlani in čutim utrip izpod skorje
po tisočih poteh sem utrujena in sedem ob pot kjer misel zajadra v nebo
objemam te in diham s teboj pot taka kot prihajaš pod noge
grem skozi čas proti meni mimo barvnih simfonij skoznje pršim vase
grem skozi čas proti meni preko trupel olupljenih besed zobam zrna
grem skozi čas proti meni meljem oljnato mažem kjer boli hranim
grem skozi čas proti meni s prižgano svečo si stojiva nasproti kdo prej ugasne
grem skozi čas proti meni grem skozi čas proti meni grem
v grlo so ti vsadili ptico ko si se rodil
ujeta je in komaj diha
veš zanjo a roka ne seže dovolj globoko
včasih se je rahlo dotakneš
včasih jo raniš ji izpuliš perje s katerim se hvališ na visokem odru od koder te odnese kakor pisanega zmaja ob vsaki priliki
včasih jo zagrabiš in jo držiš nočeš je več izpustiti veš da je to ona čutiš njen utrip topla je in nič se ne braniš ko te kljuva
včasih se smeješ veš da je ni
le mit o začetku sveta je ki ti je ostal zataknjen v grlu
ko bi imel palico da bi ga po biljardnem sestavku v neoporečnem slogu odplaknil skozi katerokoli odprtino in se olajšal
Krilata duša v tesnem koridorju Plete z meglo
Starec maha S pepelom riše mostove v vlažna tla
Rumeni baloni Dišijo
Tišina Bregovi so onkraj in brez meja
Z nogami navzgor Se nebo dotika podplatov
Pozabljeni sinovi sekund Cepetajo
A Luna?
