začelo se je z mravljinci v stopalu
na peronu številka osem.
kovinske umetnine deklice z dežnikom,
gromki smeh in žvenket kovancev.
vse zgneteno kot ogromen cmok v grlu,
len, da bi se premaknil malo višje.
soba zabojev in medle svetlobe
z vonjem po mrtvi ribi.
tečeš v kopalnico, kjer izbljuvaš svojo gnusobo
izraženo s kopico besed, ki jih je preveč.
razpadla kepasta struktura se sprehaja po mehkih linijah
zamašenega umivalnika in izgine skupaj s polnjenem
straniščnega kotlička.
NAJIN POPOLDNE.
ne znava prijeti sonca in ga pocukati za ušesa,
niti šepetati o bežečem kroju mravelj
v cevastih mislih najine posode.
tvoje neme kretnje se raztezajo v
zadušljiv zrak, ki ventilira po prostoru.
lap nemirne duše skačejo z dežniki lap.
POGOVOR.
kava se razlije po servietah.
s copati božam mrzle ploščice.
vklopim ventilator in ga spet izklopim.
kazalec mrzlično udarja ob stekleno ploščo kuhinjske mize.
škripam z zobmi, z glavo butam ob steno, tišči me na vodo.
iz zvočnika prihajajo nepomembne besede,
kot bi priplavale po odtoku.
razmetani soglasniki ostrih linij
zaviti v arhitekturo gladkih oreščkov
se odbijajo po prostoru, zadevajo v zarjavelo posodo
in spet nazaj, steklo v edinem oknu trepeče pred svojim koncem.
lasje mi izpadajo, vdolbine pod pazduhama se širijo
v neokusno gangreno čeljusti, medenični obroč
sajastega videza razpade pred štedilnikom,
zvoki raznolikih frekvenc pa še zmeraj razmetavajo
z utrujajočimi rotacijami nevednega jezika.
NEZNANCI.
utrujene roke trgajo umazane nitke koruznega stročja,
slačijo bledikavo telesce in ga naposled
zdrobijo v zeleni pošasti sredi našega vrta.
zvok brezčutnega stroja odmeva v ušesih,
na levi strani čela mi izstopi nabrekla žila, ki
utripa v melodiji drobljenja in bruhanja zlatih
kapic.
BLIŽINA STRAHU.
posadijo me na hlipajočo zemljo
v bližini jesenskega mesta.
še preden se njihova telesa razbežijo vzdolž popljuvanih ulic,
zaplešejo ples poskočnih.
njihove oči so bledikave
in prazne.
SKRIVALNICE.
ljubezen do teme se potaplja v megleno mlakužo.
stojim pred velikim drevesom hrapavega lubja,
veje revne z listjem objemajo suhceno brezo.
postajam pomembna karta odločilnega boja,
ko se urno premikam med trikotnimi oblinami
praproti in obupano iščem vtisnjena znamenja svetlobe.
