Kako visoko rase koliba večera
iz kamnitih hribov senc
od vznožij do mene.
Povsod strupeno ihtenje,
v mojih trudnih oknih,
iz opilkov teme.
Od te mrzle zemlje, po kateri hodim
z utežmi okoli nog,
ne dobim ničesar
razen živega srebra v bokalu
in rezov bajonetov v mehko žrelo,
polno neužitnih gob;
zato prihajam v tvoja vroča stegna,
v ta korita ognja in vetra,
v tvoj plamen iz luči,
da me v svojem balzamu opereš vonja
in te neizprosne črne slutnje,
ki se v meni kristali.
Avgust 2006
OPAZOVANJE
Gledal sem Sonce znotraj svoje lege
in kdo bi si mislil, da so viharji
megatonskih eksplozij, kolobarji,
očesu mikroskopske temne pege?
Gledam Saturnove mavrične kroge
in kdo bi si mislil, da so spirale
ledu, s svetlobo oblite praskale,
zgolj drobec drobca neskončne preproge?
In ko me prešine zvezdni utrinek,
pomislim, kako se včeraj mi obraz
izvil je hudomušno za ovinek
ob malenkostnem vprašanju: kdo sem jaz,
ki pod gigantom vstajam brez glasu?
Sam... vesolju najskrivnostnejši tabu.
December 2006
S PESMIJO
Peljati se vzvratno
v naliv iz črnih strel.
S tisočkratno povečavo
upirati pogled nazaj,
v pogorišče,
v pepel...
Peljati se vzvratno
v pozabljeno grmenje,
v brkljanje po rezilih
starih helebard,
in si strgati opilke bele
med izžgane proge,
kakor leopard...
Peljati se vzvratno;
v tinkturo večera,
v mrzle zastore noči...
po ugasli ogenj v krilih
po ogenj... nazaj,
v kremplje luči.
