Vsaka noč je imela ime, kolikor je trajala. Predvsem pa je tukaj ocean, okrog katerega so se ljudje gibali, živeli, spali in molili.
Kaj lahko rečem za zlato ribico, ki je umrla? Da je bila moja prijateljica, zaupnica, moj »borg«, steber moči. In radovedna. Neskončnost nežnosti! Sedim v modrem naslonjaču in premišljujem o večerih ob televiziji. Kako sva gledala televizijo, jaz z modrega naslonjača, ribica iz steklenega kozarca, Dnevne novice, indijski filmi kot Devdas, Taj Mahal, egipčanske nadaljevanke, razgovori, slike z Jemna.
Kaj bi porekla o razpletu dogodkov?
Prehitevam dogodke, veste, to je v moji naravi.
Prejšnjega januarja po Eid AlFitr prazniku sem stopila po ulici do »Hiše vonjav« in kupila stekleni kozarec z zlato ribico. Postavila sem ga na belo polico ob oknu, ki je gleda na cesto, ribico pa poimenovala Amir (princ). To je bil čas, preden pričnejo cveteti marelice in pred pričetkom monsunskega dežja, ki zatem pere geometrične terase. Pod oknom labirint trgovin, restavracij, pralnica, hoteli, trg, vrvež.
Amir je svojo prisotnost takoj označil z močno tiho prisotnostjo. Tisto, ki stoji ob strani in gleda nekam v daljavo. In nežnostjo. Oči, ki so se smejale ali so bile otožne. Ali pa so pogledovale za obzorji steklenega kozarca. Dvoje oči kot zlata gumba prilepljena na smejoči se obraz. Ko je popoldansko sonce sijalo skozi okno, se je Amir svetlikal v tisočih zlatih odtenkov.
Gledati je biti radoveden in njegovi pogledi so bili vedno razmejitveni. Lahko sem si predstavljala, zakaj so kitajski cesarji izbrali ravno zlate ribice za svoje prijatelje in zaupnike. V njih se zrcali sonce kot labirint spiral, drevoredi dreves v neenakem zaporedju in rože, ki so sanjale. Prav takšna tiha, brezpogojna ljubezen, ki vidi globoko v srca, je tista, ki daje zaupanje in moč in izvablja najboljše. Kot note, ki dajejo ritem, da lahko začutiš tokove, valove in smeri v življenju. Kot jadralec, ki vodi svoj čoln do zmagovitega cilja.
Veter, prve kapljice monsunskega dežja, vonj po rožah, oranžnost sončnih vzhodov. Ko se zjutraj zbudim, se takoj zavem vseh svojih petih občutkov. Občutka vonja po življenju! Biti živ - kjerkoli - in iz tega narediti najboljše. Oči mežikajo v oranžne žarke svetlobe, nato pa se pogled zaustavi na belo popleskanem stropu. Zbudim se že ob šestih zjutraj, vedoč, da imam pred seboj dolgo jutro, popoldne in večer. Za praznovanje življenja in dela, pred počitkom ob koncu dneva.
To kar počnem sedaj, je isto in povsem drugačno. Pred tem so bila jasna obdobja, ko sta padala svetloba in noč. Monsunski veter, glasovi, gibanje in mrmranje množice, mrak. Vonj mesta je vonj po vaseh. Zvok mesta je tako blizu, kakor da množica hodi skozi prostor. Kot neskončno morje, najprej naraščajoče zatem umikajoče se. Vrišč v puščavi življenja, okoli katere ljudje živijo, gibajo, spijo in molijo.
Na drugi strani ulice je množica, ki hodi na vse strani. Počasi ali hitro. Kako so sami v množici! Hodijo, ne da bi to nameravali. Se pač premikajo. Nikoli osamljeni, vedno sami celo v množici. Kot tisti večeri z Amirom, ki so bili vedno isti. Nikoli nobenega glasu. Po pogovoru ni bilo potrebe. Večeri, zaviti v tišino. Oddaljeni kot Kitajski cesarji. Združena v osnovnem dejstvu – da živiva.
Boj kot proti morju, preden je upanje pošlo. Pogledujem skozi okno v okoliške rjave in prašne hribe, sedaj skoraj črni. Kjer mrak pade istočasno skozi celo leto. V deževni dobi kar nekaj dni ne vidiš neba. V sušnem obdobju je nebo čisto brez oblakov.
Golo. Celo noči brez lune so svetle in sence so jasne. Preko dneva sonce žari in vsrkava barve. Noči pa so bolj modre od neba. Za vsemi globinami, za vsemi zvoki sveta. Svetloba pada z neba in zrak je moder. Lahko ga držiš v roki. Moder.
Vsaka noč je imela ime tako dolgo, kot je trajala. Tu je Arabsko morje. Rdeče morje, Indijski ocean, ožina Bab AlManadab, Sueški kanal. Ko se zjutraj zbudiš v odsotnosti vibracij, veš da napreduješ po pesku. Predvsem pa je tukaj ocean, okoli katerega ljudje živijo, gibajo, spijo in molijo.
Neskončnost nežnosti! Ljubezen se ne konča, četudi nikogar več ni.
