Kot sončnica
obračam se za soncem
senca za menoj ne ve,
da mislim lepe le reči,
saj ne vidim nje,
zato je zame ni,
obrnem hrbet soncu,
senca pred menoj ne ve
za moje misli, vem le jaz
vem kar je zame prav,
kar meni všeč je, kar mi ni
nikogar, in ničesar ni
komur bi bila sodnik,
kar meni dobro, komu ni
ničesar ni, le ti, od zgoraj
ki obsiješ me opoldne
ti ne vidiš senc,
vidiš vse kar je in bo ,
le ti sodiš ali dobro
ali se zlo rodilo bo.
MALI IN VELIKI
Vi mali branite tiste,
ki jih veliki zaničujejo
Dajete roko tistim,
nad katerimi se zgražajo
Vabite k sebi tiste,
ki jih veliki preganjajo
Pomagate šibkim,
kjer le močni kaj veljajo
Izmikate se tistim,
ki vas hočejo okronati
Zmorete reči prijatelj tistemu
ki vas izroča sovražniku
Odpuščate tistim
ki so prekleli sebe in vas
Želite nebesa tistim,
ki jim veliki obljubljajo pekel
V svoje roke vzamete krivdo,
kjer si veliki umijejo roke
Žalujete, ko veliki praznujejo
Vstanete in odidete,
ko veliki mislijo,
da je z vami konec.
Hvala vam, ker ste,
po prepričanju majhni
hvala, ker ste drugačni
TAM POD VRHOVI
Pod vrhovi
nekje blizu zvezd
božam nežno z roko
Še neodkrito sled
česarkoli se oprimem
vse se v hipu spremeni
v čudežno zdravilo
razpre se nežen cvet
za rano, bolečino
očaki v krogu objeti
o večnosti modrujejo,
o krhki tanki črti mej,
življenj želja in smrti.
Čez brezna se nagibajo,
kot nitke prepredene poti,
ovita v meglice tukaj bi ostala
tako lep neoskrunjen, čist
se zdi mi tukaj svet,
V neokrnjeni tišini
Besede se pogovarjajo
Z bogovi tiho, zadržano
Čez nebo se vije bela sled
kaže pot iz temnih zmot
tam daleč pod vrhovi
bil bi tako miren grob
tam kjer ni mej
širokih cest.
ODHAJAMO
Odhajamo, gremo,
Kadarkoli, vedno,
znova in znova.
V avlo bolnišnice
za psihologijo.
H gospe, ki prihaja,
prihaja v sredo
na učno uro glasbe.
V roko stisne zvonček,
ukazuje, kako zvoniti,
nam nič ne pomaga,
preglašamo le,
bobnanje s prsti.
Gremo za njimi
Kadarkoli, kamorkoli
Res nič ne pomaga,
A jim slepo sledimo
kot čebele v tuje panje,
v sredo gremo,
na zabavo k norici
smehljajoči se gospe,
poleg mene siva bluza
gozdne veveričke
brunda nekaj, kakor
biti nor, biti nor
je nekaj posebnega.
Resničen je le
glas zvončka,
jasen, ne razlomljen
preglaša zamolklo
bobnanje prstov.
Zvonček odgovarja
prstom na vprašanja,
prsti odgovarjajo
gospe ki kaže nanje.
Nič ne pomaga,
le pošiljajo nas,
mi gremo,vedno,
znova in znova.
