Razprte dlani
sredi jutranje rose
lovijo svetlobo
vzhajajočega sonca.
Pod pajčolanasto modrino
plešejo hvaležne podobe
bogate žetve v sejalčevi jeseni.
Jože Kos Sine
BREZ
Včeraj sem razglasil avtonomijo češnjevega cveta. Naj ne bo šele radost ali žalost tista, ki bo v njem uzrla nežnost barv. In tudi nič drugega naj ne bo na njem kot le on sam - zaključen, popoln, nedotaknjen od dihanja drugih. Nič manjši ali večji od sveta, namenjen sebi in svojim. Onstran utrganosti ali obeta sadu, preprosto lebdeč sredi vrta in dneva. Neopažen, brez misli nase, prost povezav s poslanstvi. Nevpet v čas, odrešen vseh dogodkov koderkoli. Sprejemajoč naključnega gosta kot sapo, ki pač pride in gre, oblike one ali te. In kar se ob srečanju s prišlekom v tišini dogodi, naj bo le eden od odtenkov na paleti možnosti.
Naj!
Smiljan Trobiš
HVALA
Ne morem izreči besede: Hvala.
Zakaj sile nad nami delajo vse.
Morda so grški bogovi, ki se pogovarjajo o nas.
Morda so hindujske vede ki odločajo o usodah.
Morda so angeli in svetniki, ki nas vodijo.
Zato besede: Hvala ne morem izreči,
premalo je, da bi povedala,
kako veličastno bitje je človek.
In tudi če rečem: Hvala, je to le znamenje:
So to trpljenja in samopremagovanja?
Je to darovanje sebe za druge? Je prostovoljna žrtev?
Da, to znamenje je, ki se izteka iz neizrekljivega
in se vrača nazaj v neizrekljivo.
Milena Sušnik Falle
KOT MOLITEV
Sprašujem...
občutiš kdaj
utrip iz mladosti,
neslišno zaznaven
vezan v brezimno večnost,
kot drevo
in senca
prekrit
z rjo vsakdanjosti -
daleč od oči in srca
na drugem koncu sveta;
v pomladi, poletju,
jeseni, zimi...
Sprašujem...
zaznamovan
z objemom vdanosti,
osamljen nekje - kot jaz,
postojiš v pramenih sivih las -
pred ruševinami mostov
izgubljenih večerov
vstajajočih od daleč.
Sprašujem..
zakaj se v plamenu
časa brez vrnitve,
tvoja podoba
ne razblini...
Anica Horvat
HARFA
Poslušaj, Gospod,
moj glas,
s katerim te kličem,
izkaži mi milost
in me usliši.
Tvoje obličje iščem.
Vzemi me s seboj,
vodi me prek bolečine,
dogodkov, navdihov
v melodijo tvojih nebes.
Naj bom voljna harfa duše,
ki ljubi Boga.
Samo ti prebivaš
v polnosti
v globinah mojega bitja,
samo ti
mi daješ varnost.
Tvoja harfa sem.
Janka Jerman
SPOZNANJE
Na sprehodu
sem našla samo sebe.
Le kje sem blodila
ves ta čas?
Zagledala sem se
v zelenilu trave,
v barvah cvetov,
v razigranih oblakih,
zaslišala v zvenu vode,
v petju ptic,
začutila v vesolju.
Del vsega tega sem
in vse to je del mene.
Nič več nisem
in nič manj.
Hvala Ti, vsemogočni,
za to spoznanje.
Ana-Marija Pušnik
ONA MOLI
Sama zapuščena moli v samoti,
Popljuvana od lastnih otrok, matere in moža,
od vseh, ki jim je poklonila svoje prečute noči,
božanje njihove bolečine, s svojim srcem na dlani.
Zapuščena od prijateljev, tistih,
ki so se širokoustili, da so njeni prijatelji in
tistih, ki so živeli od njene dobrote.
Danes moli samotna v nezakurjeni sobi brez vode,
ob skorjici kruha, ki jo je poklonil neznanec.
Oči so izjokale vse solze tega sveta,
a ona še vedno moli, kleči pred njegovim obličjem
in pravi:
Zdaj me uči ponižnosti.
Vprašam se, kako nizko mora poklekniti,
da bo gospod slišal njeno molitev
Zlatka Levstek
RADA SEM TI NJIVA
Tvoja njiva sem.
V brazde trosiš seme,
Okopavaš, pleveš.
Iztrošene ne zapustiš.
Dognojiš in seješ znova.
Čutim Tvojo roko,
Tvojo skrb.
Rada sem Ti njiva.
Katarina Zadravec
KOT ANGEL
Kot angel si meni bil,
ko z bolečino, sama, strta,
pred leti, nisem več zmogla poti,
ko želela sem od tod oditi,
me tvoje so oči bodrile,
nasmeh, pogled, poguma mi je dal,
da želela sem v življenje dalje.
Dejanja tvoja mi čustva so budila
in željo po objemu nežnem
in želja, da živela bi v ljubezni,
vedno bolj v meni je gorela,
da želela tvojih sem dotikov,
želela, da vedel bi za čustva moja,
zato le zate pišem te besede.
Milenka T. Geiser
POVABI ME
Povabi me tja,
kjer poje srce
in ledene rože
tiho cvetijo na šipah.
Povabi me tja,
kjer prijeten hlad
objema telo,
tišina zaigra simfonijo,
svetloba igra
popolnost.
Povabi me tja,
kjer je čas izpral
zlo in grdobijo.
Hvala Ti
za dotik lepote…
Erna Hölzl
HVALA, DA LAHKO HODIM
SKOZI TVOJ VRT
Hvala, da lahko hodim
skozi tvoj vrt,
srečujem sebe in tebe
in vse,
kar je slabega
kdaj bilo.
Vprašujem se,
zakaj vsak dan
nisem toliko molil,
zakaj vsak dan
nisem toliko prosil,
zakaj nisem zmeraj
tako lepo pel;
ne zameri,
ni me bilo strah.
