Bosa se bova sprehajala po peščeni jasi,
pod prsti čutila svilene mehurčke,
razblinili se bodo pod najinimi stopinjami
in naju obdali z žametnimi trakovi.
Gola bova stopala po snežni preprogi,
se skrila v objem njene mehkobe,
nadela nase oklep ljubezni,
v njem prižgala bova ogenj strasti.
Zbujala se bova pod cvetočo češnjo,
postala tatova, ko polna bo plodov,
zaspala bova v tihem gozdu,
listnata odeja prekrila bo sledi,
da najina pravljica lahko znova se rodi.
