Tisoč let iz dna globin prišlo je in odbežalo.
Držim ravnotežje in ne padam.
Verjami, tisoč let imam in mlada sem.
Molčeča toda toliko imam povedati!
Zgodbe stare pripovedujejo o čarobnosti pomladi
in globinah med oceani!
Prečkam prvega, naslednji je še globlji,
Kapljico vode slišim, kako pada v ocean širok!
Pomlad je prišla s sijočim nasmehom in me našla v trpljenju.
Pomlad je klicala, toda jaz je nisem slišala.
Pomlad je položila cvetje in jaz obrnila sem se proč.
Kaj rože storijo za človeka ali njegove pare?
Pogledujem v zvezde z zemlje po kateri stopam.
Ni razlike med kopnim in morjem.
Enako je videti trpljenje in veselje!
Poletna noč, družba in jasmina venec.
Ali sploh opazijo lepoto lune?
Sonce, zvezde in neskončna modrina.
Saj ne misliš, da so ustvarjeni samo zate?
Vem za oči, ki sijejo lepoto.
Priporočam rože v mesečini kot zdravilo!
Le zakaj potem ljudje živijo v takšni revščini?
Življenje je čakalnica velika.
Sedeči drug ob drugem čakajo ljudje.
Njihov strah in bolecina sta enaka.
Delijo dolgočasnost, takšen je pač svet!
Hodim po nekem tujem svetu, vendar nisem odtujena.
Sama, toda ne osamljena. Se oddaljujem, ali se približujem?
Jaz, ki živim življenje večnega hrepenenja!
Kot potujoči vlak, vendar nikoli pripadajoč.
