Maja je prislanjala obrazek na šipo in strmela v snežinke; preden so polegle na tla, so se dolgo vrtinčile. V snopu svetlobe, kije lila s cestne obločnice, je bilo videti, ko da tam poplesavajo roji belih mušic. Maja se je toplo nasmehnila: kako prijetno bi bilo verjeti, da ob takih tihih nočeh hodi mimo hiš dedek Mraz, postaja pod okni in prisluškuje, če so otroci pridni. Kakor da so stene prozorne, vidi, kaj malčki počno, in si ve zapisuje. kaj pa kdaj se hudomušno namuzne, odobravajoče prikima ali potrto zmajuje z glavo. Kosmato kučmo ima, zdi se, da je narejena iz snežnih kosmičev; na košatih obrveh in brkih se nabira ivje. Njegove oči so vesele in dobre; toplo zro iz širokega obraza, ki ga ozarja zdrava rdečica. Potem si puha v roke in odštorklja v svojih velikih škornjih. Malce upognjen je in vendar je v njegovi hoji nekaj mladostnega. Mudi se mu naprej, križem po mestih in vaseh. Za njim ostajajo velike stopinje, k jih polagoma zamete sneg. Zjutraj je kakor z drobnim vzorcem popisan s sledovi ptičjih nožic in v soncu se leskeče, ko da bi bil posut s steklenim prahom; otroci skoraj pozabijo, da je po njem ponoči hodil dedek Mraz. Ko pa se zmrači, otroška domišljija spet prikliče dobrodušnega starca in malčki ga vidijo v vsakem zasneženem grmu. Stoji in prisluškuje sredi nočne tišine. kdaj pa kdaj zgrmi sneg z veje ali kristalno zazveni ledena sveča, ki se je odlomila z žleba. A otroci si šum po svoje razlagajo. Že so pri oknu, pritiskajo noske k šipi; sama ušesa so jih, oči so razprte, svetle so in čiste v hrepenenju in radostnem pričakovanju. Sneg zanje skoraj ni več sneg, je planjava iz sladkorne sipe, ki je v odsvitu luči pobarvana v najrazličnejših odtenkih.
V takšni pravljični noči roma iz kraja v kraj dedek Mraz, sestaja se s svojimi prijatelji, z živalmi in s škrati in se dogovarja z njimi o velikem pohodu, ko bodo na saneh ali tovornjakih križarili po mestih in vaseh. Vozila bodo otočki svetlobe, pod lampijoni bo zbrano spremstvo dedka Mraza. Prevažali se bodo mimo razsvetljenih oken in mimo pločnikov, kjer se bodo gnetli starši z otroki. Tudi odraslim bodo sijale oči, tudi v njih bo oživela trohica otroškosti, ki tli v njih kot iskrica pod pepelom. Kljub težkim skrbem, kljub bremenu let; iskrica, ki nikoli ne ugasne, sicer bi ne mogli sodoživljati radosti svojih otrok.
Letos se Maja ne bo dosti zmenila za slovesen sprevod dedka Mraza, kakor na krilih jo bo neslo domov, zakaj dobila bo lepo, veliko porcelanasto punčko; črnolaso, skodrano, v rdeči svileni oblekci na volane, s pozlačenimi gumbki in z belimi copatkami. Takšno, kakršno imajo njene sošolke Sonja, Darja, Nevenka!
Starši so se čudili, da si je maja kaj takega vtepla v glavo, saj je skromno, resnobno dekletce, hodi v drugi razred osnovne šole in ji ni do igrač. Zdaj pa jo je nenadoma obsedla tako zahtevna želja. Čudno, posebno še, ker je bilo slutiti, d v dedka Mraza več ne verjame. Pa kljub temu trmasto vztraja pri svojem; nehvaležno dekletce, ki jih ni mar, da bi si morali starši denar za drago igračo pritrgati od ust! Tako je mislil oče in če je Maja sitnarila zavoljo punčke, ji je nevoljen le samogibno prikimaval in stiskal ustnice. Zdelo se je, da se stežka premaguje, kajti najrajši bi hčerkico ozmerjal. Materine oči so bile polne vlažne mehkobe, ki ji je vsa žalostna obljubljala igračo. Počutila se je, ko da ji obljublja gradove v oblakih.
Maja si je na tihem večkrat hudo očitala, ker terja od staršev tolikšno žrtev. Imelo jo je, da bi se kam skrila in se razjokala. Mamin predpasnik je ves zakrpan, očetovi čevlji so razhojeni in puščajo, njen plašč je oguljen in že prekratek, oh nesrečnica pa trmasto žene svojo, da mora in mora dobiti punčko! Morda jo bo potem celo zasovražila, jo zavrgla, ker se ji bo ob pogledu nanjo oglašala vest, ali pa bo igračo prodala kakšni sošolki, pa četudi le za polovično ceno.
In vendar se kljub vsem očitkom punčki ni mogla odreči; ko da ji bo prav ta igrača nadoknadila vse neizpolnjene sanje otroških let!
Kakor senca je hodila za očetom in moledovala za punčko. Njemu je že presedalo, ni mogel razumeti, da si sicer tako razsodno dekletce še želi igrač. Mati, ki je rada govorila v prispodobah, je hčerkico zagovarjal in mu je pomenljivo rekla: »Preden se umakne zima, navadno še pritisne hud mraz.«
Maja se je polagoma, na tihem odpovedovala svoji dragoceni punčki in vendar je še prosjačila zanjo. Pri tem se je sama sebi tako smilila, da ji je šlo na jok.
Čudno, oče ni le namrgoden prikimaval, obljubljal jo je, z vsakim dnem zatrdneje, in njegove svetle oči so se iskrile. Tako je gledal, kadar se je za kaj odločil in to je vselej izpeljal.
Maja ga je večkrat zalotila, kako je brž nekaj zavil v papir in to zaklenil v knjižno omaro, če je nenadejano prihitela k njemu v sobo. Zaman je ugibala, kaj neki oče brklja; smukala se je okrog zaklenjene omare in skozi poslikane šupe kukala vanjo. Vprašati pa ni hotela, zakaj bila je skoraj prepričana, da bi se ji oče zlagal. Kar videla ga je, kako v zadregi menca in zardeva. Zasmilil bi se ji, zato ni vpraševala, slej ko prej bo izvedela. Potem pa je na to sploh pozabila, saj se je opajala z mislijo na čudovito punčko. Imelo jo je, da bi se v prekipevajoči hvaležnosti vrgla materi ali očetu okrog vrata in od ginjenosti zahlipala. Naposled bo vendarle dobila dragoceno igračo, ne kakor vsa leta le zavitek slaščic, barvaste svinčnike ali nekaj suhega sadja. Skozi rdeč, zelen ali moder celofan je videti, ko da je v vrečici bogve kaj, a ko je ovoj pretrgan, se utvara razblini. Leto za letom bridko, nemo razočaranje, iz srca izteka radost kakor kri iz prerezane žile. In potem se spoprijazni z mislijo, ki prekrije rano kakor hladilen obliž. Misel, da mora biti zadovoljna s tem, kar ima, ker žive v pomanjkanju, ker starši niso krivi, da je tako. Vedno eno in isto, vedno se mora Maja odpovedati, vedno mora Maja vse razumeti, kakor da ji ni komaj devet let, ko da ni še otrok. Morda ni več, že precej časa ne, od takrat, ko se je morala prvič čemu odreči. Potem je postajala z vsakim dnem bolj podobna materi, ko da je njena drobcena in majcena sestra, ne hči. O, letos bo drugače. Vsaj tisti trenutek, ko bo dobila lepo igračo, bo samo otrok, zakaj imela bo, kar si je tako neznansko želela in nič ne bo hotela misliti in vedeti, koliko to stane in kako je bilo pridobljeno. Otroci en tuhtajo, otroci le uživajo!
Maja je po pouku vso pot tekla domov. Zasopla je planila k očetu v sobo in mu obvisela okrog vratu. »Atek, pokaži mi punčko!« ga je prosila in hkrati ukazovala. Okleval je, ko da mu je nenadoma upadel pogum, da bi ji izročil darilo. Obiral se je, dolgo je odklepal knjižno omaro, kako da ne odpira s pravim ključem. Prsti so mu zatrepetali, ko je segel po zavojčku. Papir je bil bel, svilen, šelestel je kakor ovelo listje. Njune oči so se srečale, njegove so bile nekam plašne, zbegane. Oče jo je s pogledi prosil, daj ga razume, naj mu opusti… Zdelo se ji je, da ga je zapustila vsa trdnost in da v zadregi leze vase.
Maja je hlastno odpila papir; obraz ji je ugasnil, usta so se ji nakremžila v joku, v grlu ji je obtičal krik razočaranja in bridkosti. Iz papirja je pogledala glava lesene lutke, ki je spominjala na odurno pijano baburo z jetično rdečico na obrazu brez lic. Usta so bila kakor zevajoča rana, oči dvoje majhnih pack črnila; na hrapavem, mehkem lesu sta se razlili kakor na pivniku. Trepalnice, kolobarje redkih okornih vejic, bi jih bil bolje narisal vsak prvošolček. Namesto las je imela šop črne žime, ki je spominjala na majceno sračje gnezdo.
Spričo očeta je dekletce zadržalo solze. Stal je pred njo kakor krivec, s povešenimi očmi, nekam nebogljen in neznansko se ji je zasmilil. V hipu je vse razumela. Ure in ure je naskrivaj s pipcem rezljal leseno punčko, ker ni imel denarja, da bi jo kupil. Gledal jo je s srcem in ne z očmi, zato ni videl, kakšna je, zdaj pa je spregledal in se zavedel, kako jo je prizadel, ko ji je namesto lepe igrače podaril leseno spako. Brez besed se hčerkici opravičuje in prosi odpuščanja. Maja ga je ginjena krčevito objela. »Hvala ti, atek, saj ni grda, res ni grda,« je hlipajoče zatrjevala, da bi ga potolažila in se mu je skušala nasmehniti skozi solze. Nato je stekla k materi v kuhinjo, da bi ji pokazala punčko; kakor da bi jo ne poznala, kod aji ni v tihih nočnih urah sešila oblekco iz Majinega zbledelega rdečega predpasnika. Stežka je vdevala črno nitko v drobno šivanko in nemara med šivanjem utrujeno zadremala. Maja bi ji najrajši poljubila zgarane roke in mile, dobre oči, ki jim je pešal vid. Delala se je veselo. »Kaj ne da ni tako grda, kakor je videti na prvi pogled!« Nasmehnila se je, a po licih so jih spolzele solze. Mati ji je ujela obraz med dlani, dolgo jo je ljubeče gledala, nato pa vzdihnila: »O, moj dobri, dobri otrok!« Resno sta se objeli in zaihteli. Maji je odleglo, vzela je punčko v naročje, jo malce popestovala, potem pa jo je skrila v velik lesen zaboj pod umazano perilo; bilo ji je, ko da jo je zakopala v veliko grobnico. Nikomur je ne bo pokazala, saj bi se ji posmehovala vsa ulica. Pa ne samo njej, tudi očeti in to bi jo neznansko bolelo, zdelo bi se ji, da nedolžen stoji na sramotilnem odru in zlobneži kažejo s prstom nanj.
Popoldne so Majo obiskale sošolke in ji prinesle pokazat svoja darila. Maja jih je ogledovala s tihim občudovanjem in z grenko zavistjo, nato pa je na lepem zajokala. Oh, kakšna smola, jim je pravila. Dedek Mraz ji je prinesel lepo, prekrasno porcelanasto punčko, črnolaso, skodrano, z rdečo svileno oblekci na volane. Ko pa je z njo tekla po stopnicah, je padla in od punčke je ostalo le nekaj črepinj. Tako prepričljivo si je izmišljala, da je pri tem celo sama sebi verjela. Z obrazom v dlaneh je tiho ihtela in sošolke so jo sočutno gledale, ko je ždela med njimi kakor kupček nesreče.
KORENINA ŽIVLJENJA
Komaj se rahlo zmrači, se stara Tonica rada umakne v svojo sobo v prvem nadstropji prostorne hiše, odkoder skozi okno v daljavi vidi Žminj, grmado hiš, podobno presekanemu čoku sladkorja – njeno rojstno vas. S hvaležnim pogledom jo objame v želji, da bi jo ugledala tudi naslednji dan – saj ji je v tako visoki starosti vsak dan podarjen. Nemara prav zato skoraj vsak večer malone vzhičena in ginjena občuduje lepoto narave na samotnem posestvu, kjer je na Morićevi stanciji preživela šest desetletij… Ko bo spet pisala SEVERINU, mu bo skušala opisati lepote tihotnega večera… nemara so njegove predstave že zbledele ali pa ni nikoli gledal domačije, te korenine življenja, z njenimi očmi, sicer bi ne odšel… Tonica izbira besede, prede svoj nemi samogovor, v samoti se razcveta njena rana. V očeh se ji nabirajo solze, ko zre proti zahodu, kjer je nebo oranžnato, obrobljeno z lisami rezedno zelene barve, sicer pa vijoličasto-modro in prve zvezde so kakor drobni srebrni ubodi. Košati oreh pred hišo je pravcati listnati labirint in ptice vsak večer dolgo plahutajo, preden se umirijo v vejevju. Tišino drobe črički – povsod cri-cri-cri, poplava čirikanja, kako da so skriti po vsej hiši, celo pod posteljno odejo. Sence se zgoste, kakor nenavadne rože in lise, ki polze po stenah in grčastem podu, prelivajo se in razraščajo in soba tone v mrak, sčasoma pa jo zalije mesečina in predmeti so kot iz zelenkastega srebra. Tonica rada tako poseda pozno v noč, kjer nemoteno razpreda misli okrog enega samega vprašanja – kako prepričati Severina, da se vrne, dokler ne bo prepozno! Pogosto zasliši v globoki tišin približujoče se korake, ki pred vrati obstanejo, nato škrtne kljuka. Starkina hči ali vnukinja ali obe osupli stojita na pragu, ko v majavem naslanjaču ugledata Tonico v mesečini ali v temi bolj slutita kot vidita obrise starke, zgrbljene v dve gubi: kakor da se je potulila, molče strmi predse… Planeta k njej, zaskrbljeni, da ji nemara ni slabo… Tonica pa ju umri, češ tako laže diha kot leže, spati pa itak ne more, pa v temi razmišlja, privaja se teme, tudi v grobu bo temno… Že tri leta, odkar Severina ni bilo več domov, jo daje nespečnost in občasno jo obide nenadna slabost in svojci se zdrznejo. Prvi hip že pomislijo na to, da ji morajo prižgati svečo. Toda pri roki so vendar zdravila, vsi v hiši vedo, kje so njene kapljice, v pritličju v kuhinjski kredenci in prav takšne v njeni nočni omarici. Ko jih ji nakapljajo v kozarec vode, je pravcati obred. Potem sem pošljejo sporočilo v Rovinj zdravniku, ki je sošolec njenega najmlajšega sina. Ob pomisli, da se bo zglasil zdravnik, hudomušni veseljak, pa ji kar temeljito odleže. Kaj medicine, smeh smeh prinese, to ohranja zdravje! Zdravnik navadno pred njihovo hišo utrgacvetočo vejico oleandra in jo z galantnim poklonom izroči šjori Tonici ter muzaje se trdi, da jo je utrgal doma, ker je ves čas mislil nanjo. Starka, k ga je opazovala skozi okno, mu pomežikne in se zarotniško nasmehne, zahvaljujoč se za pozornost, ki ji tako dobro dene, takšni cavaleri so že iz mode… Vsak njegov obisk se sprevrže v majhno gostijo: omizje je pravcata galerija nasmejanih obrazov – otroških, mladih, starejših. Ko Tonica neopazno spravi zdravila, ko da jih je dobila kar tako, za vsak primer, vsa sijoča razživi. Kdaj pa kdaj si popravi pramen las, ki so na zatilju zviti v klobko in začuda še vedno pretežno rjavi – kakor da ne bi nikoli povsem osivela. Smeh in rahla rdečica – od veselja in kupice dobrega vina – ji zgladita mrežice gub: nihče bi ne verjel, da ji je petinosemdeset let, kvečjemu desetletje manj… Kose začne zdravnik poslavljati, ga še vselej preprosi, da ji kaj zapoje, kako operni napev. Kakšen glas! Tonica trdi, da je zgrešil poklic: v opero, v opero, ne v ambulanto! Kar zlahka ga pregovori, da ji zapoje: La donna e mobile iz Rigoletta, zakaj v mladih letih, kdaj je že to bilo v Trstu, le enkrat v življenju je prisostvovala tej operni predstavi.
Zdravnik ob slovesu dolgo pestuje v svojih dlaneh grčavo roko šjore Tonice, zdi se mu kakor žilava korenina Morićevega rodu. Tej stari vestalki njihovega doma nič ni moglo prav dož ivega: ne vojna, bolezni niti smrt… Pokopala je moža, sina, hčer, snaho, pravnučka… toda tole s Severinom si žene preveč k srcu. Utegne biti usodno v tako visoki starosti. Že zato, da ji je uspelo ohraniti takšno sožitje štirih rodov, ki žive pod skupno streho, že zato bi morala dočakati sto let! Zdravnik ji hrupno zatrjuje, da najbrž bo res tako, hkrati pa se mu stiska srce ob pomisli, da jo vidi zadnjikrat…
IGRA USODE
(odlomek iz daljše proze)
Andrej je psotavil kovček ob omar – kar zdrknil mu je iz rok – in se zgrudil v naslanjač ter zakopal obraz v dlani. Bil je neznansko utrujen, pa ne le od dolgega potovanja: kot skala na srcu – breme spominov ob vrnitvi v mesto, kjer je preživel mladost in kjer so se niti njegovega življenja tako usodno zapletle. Lahko bi si izbral udobnejši hotel, toda kljub ugodnemu gmotnemu položaju je ostal skromen, varčnost se je zajedla vanj jot rja v železo.
Kar dušila ga je tesnobnost, porojena iz občutka krivde – ob pomisli, da se bo jutri srečal z Minko. Po tolikšnih letih… Se je močno postarala, še bolj zredila, povsem osivela? V duhu je hranil njeno zbledelo podobo: debelušen, bledikast obraz, ki ga je spominjal na vzhajajoče testo, njene oči kot veliki rozini. Bila je poosebljena dobrota in vdanost. Krotka in pohlevna se je razdajala Andreju, bila je njegova senca, njegov odmev. Poročil se je z njo, ker mu je zagotavljala toplo gnezdo. Ni bil zaljubljen vanjo, imel pa jo je rad, zelo rad, zlasti še, ko mu je rodila sinka. Toda tiha radost družinskega sožitja je bila kratkotrajna. Njegovo življenjsko pot je prečkala Sabina! Andrejev samotarski, precej starejši brat Robert, zakrknjen samec, ki se je nenadejano vrnil iz Zagreba, se je naposled oženil. Redkobesednež, ki je v govor rad vpletal pregovore ali pa lahkonično odgovarjal, je o svoji življenjski odločitvi Andreju dejal: Ker Sabino ljubim, sem se z njo poročil, ona pa me ljudi, ker sem jo poročil… Podjetna in živahna ni bila lepotica, toda prikupna in mikavna. Andrej jo je spočetka le na tihem občudoval; postavna, vitka, lasje kot zrela pšenica soji segali do ramen, velike oči, svetle kot studenčnica, zobje – niz biserov.
Andrej je bratu zavidal in vse pogosteje se je oglašal pri njih, zlasti ob večerih. Sabina je bila zgovorna, nikoli ji ni zmanjkalo iskrivih misli in duhovitih domislic. In začuda vedno je imela časa na pretek. V domači halji morsko zelene barve – kakor sirena – je pogosto lenobno počivala, za urejeno gospodinjstvo se ni dosti zmenila, opravljala ga je tako rekoč »z levo roko«. Kosila, večerje – le redkokdaj ob določeni uri, kakor je pač naneslo. Izdatni obroki, izbrana jedila – ob koncu meseca pa sta se zadovoljila tudi z enolončnico, včasih za večerjo tudi s postanim ostankom od kosila. Toda krožnik z zlatim robom, srebrni jedilni pribor, v kristalnem kozarcu mineralna voda… Vzbujala sta videz in hkrati tudi sebe prepričevala, da sta se odločila za skromno jed, ker sta se preobjedla vsega dobrega. Andrej je rad pomagal Sabini, jo spremljal po nakupih: šalil se je, da je Atlant, kos e je z njo vračal, obložen z omoti. Ker je bil spreten in uren, je tudi v stanovanju opravil drobna opravila. Njegovo živo nasprotje je bil Robert – še žebelj zabiti mu je bilo odveč… Ves prosti čas je slikal: akvareli, pasteli, gvaši – tihožitja, krajine, portreti. Več slik je razdal kot prodal. V vseh ženskih likih je upodabljal Sabino v profilu, en face, sedečo – pa v gibanju, vso v tančicah – ko pleše balet. Ljubila je glasbo, predvsem klasično – Mozart, Beethoven, Brahms, Ravel. Imela je pravcato skladovnico plošč. Včasih je kot uročen poslušala glasbo, počivajoč na kavču s spodvitimi nogami, nenadoma pa se je pognala z ležišča in zaplesala – doživeto, dognano – zelo domiselne, učinkovite baletne improvizacije. Oba sata jo kar požirala z očmi. Razvneta je uživala kakor ujeta v mrežo Andrejevih toplih pogledov. Osvajala ga je – pravzaprav že osvojila. To si je želel in se hkrati tudi bal: počutil se je kakor na ledeni plošči, ki jo reka življenja odnaša – kar urno odnaša – od dotlej varnega družinskega pristana…
Srce se mu je paralo, ko je včasih Minka sredi noči komaj slišno hlipala pod blazino. Stegnil je roko in s prsti dolgo, božajoče brodil po njenih laseh, da se je polagoma pomirila. Tudi on ni mogel zaspati, včasih do svitanja. Znašel se je v precepu trpljenja… Tuhtal je in tuhtal, kako bi čim manj boleče uresničil neizbežno odločitev. Oči so se mu napolnile s solzami, ko je objemal srčkanega sina Borisa, ki ga bo le občasno obiskoval; sinko bo materi postal najbrž edini smisel življenja… Toda ne mroe drugače! Ob Minki je njegova ljubezen le tlela, ob Sabini je mogočno vzplamenela, z njo je prvič v življenju z vso silovitostjo izgoreval v nasladi. Po dolgem oklevanju se ji je predal, saj ni mogla več vzdržati v slepi ulici… V njej ne bo obtičala, življenje je kratko, neponovljivo, uveljaviti hoče pravico do sreče! Na tihem je zelo obžalovala svoj prenagljeni korak. Poročila se je z Robertom, da bi zacelila rano poraza. Njen zaročenec, oboževani inženir, jo je pustil na cedilu! Njemu na ljubo se je odrekla baletu, postala vestna uradnica, prizadevala si je biti, kar ni bila… Naposled se je zbal tveganja – poroke z njo, saj jo je bodoča tašča odločno odklanjala. Sina edinca, ki je odraščal in tudi pozneje živel z ovdovelo materjo, je seznanila z ustrezno nevesto. V samih presežnikih jo je hvalila, da bo vzorna žena, mati, gospodinja in razen tega je bila premožna dedinja! Robert se je preživljal kot tehnični risar v veliki tovarni. Komolčar ni bil, pač pa plah in brez zvez in zagrenjen, ker se še precej let po diplomi ni uveljavil v slikarstvu, kot se je bil nadejal. Sabina se je zbližala z njim, saj si je tudi on lizal rane prevarane ljubezni. Zelo ji je laskalo, da jo je občudoval. Kot saharski pesek dež je potrebovala prav občudovalca. Bilo je svojevrstno nadomestilo za naklonjenost občinstva, ki bi ga bila vsekakor deležna, ko bi bila postala balerina… Saj je Robertu hvaležna, da jo ljubi, toda njegovo močno čustvo spominja na vodo podtalnice, ki si iz globin ne more prav utreti pot na svetlo. Sabina, vedno željna naslade, ne zdrži več… Kako naj se sestradanec nasiti z drobtinami! Robert se ji je smilil, toda ne gre drugače. Več kot dlak na telesu ima brazgotin na duši: se bo pač sčasoma sprijaznil – že s kakšno! Sabina se je odločila. V povsem novem okolju – v Avstriji – zaživeti z Andrejem! Trdne obljube njene pred kratkim ovdovele znanke so jo zvabile v Gradec, toda kaj kmalu se je izkazalo, da so bile jalove…
Tolkla sta revščino, saj so bili priložnostni zaslužki skromni. Veliko denarja je pogoltnila že stanarina v pritličju stare hiše – skromna soba z enim samim oknom s pogledom na zanemarjeno tlakovano dvorišče. Andrej, obupan, ker je Sabina zanosila, jo je skoraj na kolenih rotil, naj se vrneta! Kjerkoli v Sloveniji se bosta znašla, si uredila skromen dom, pa ni hotela o tem niti slišati! Občudoval jo je in se hkrati bal – če je še čisto pri pravi, da si drzne kljubovati usodi in se v tako kočljivih okoliščinah sploh še zmore zvonko smejati…
Zgodaj je zapadel sneg, veliko ga je naneslo. Andrej je v ozkih ulicah v soseščini kidal sneg s pločnikov. Bližalis o se božični prazniki. Da bi prihranil za smrečico in priboljšek, je prinašal domov hrano s porte bližnjega samostana. Celo svoja očala je zastavil za skromno darilce Sabini! Nekega večera pred prazniki je v kavarni – v bližini velikega trga – prodajal šopek cvetic. Od bleščeče svetlobe vejnatih lestencev so Andreja ščemele oči. Plaho, s prosečim nasmehom je ponujal šopke redkim gostom. Nekateri so ga že z zamahom roke odslovili. Kar lezel je vas, ko se je potrt pomikal med mizami. Markantni, priletni gospod in njegov sobesednik sta plačala šopka z bankovcem, ostanek pa mu prepustila – kar precej denarja! Andrej, ki mu dotlej še nihče ni podaril šilinga, je bil ves zmeden. Roke so mu drhtele, od prekipevajoče hvaležnosti ni našel besed, velike oči lešnikove barve so se mu napolnile s solzami.
Ponudila sta mu stol, ob kavi in vinjaku so se Andreju odprle zapornice srca: ginjena sta ga poslušala. Markantni gospod, upokojeni pravnik, mu je dal posetnico. Naj ga obišče čez nekaj dni, ker mu je pripravljen pomagati. Bil je kveker in kot član te verske ločine je bilo zanj obvezno, da še do konca leta, torej že skorajda z zamudo, stori dobro delo! Telefoniral je v Toronto sestrični. Njena hči edinka se je dobro poročila, a se je daleč odselila. Z možem bosta samevala – prijazna starca – v prijetnem domu, ki spominja na hišice iz Andersenovih pravljic. Pregovoril ju je, da sprejmeta Sabino in Andreja! Prijetna, razgledana družabnica bo in za silo tudi hišna pomočnica, prikupni spretnež pa bo hišnik, vrtnar, šofer. In kot ekonomskemu tehniku bo dobrotnik, upokojeni geometer, že sčasoma našel ustrezno, morda celo donosno zaposlitev.
Kmalu je bilo vse urejeno: letalski vozovnici, čaka ju toplina domačnosti, stara gospa že šiva za Sabininega otroka…
Noč pred odhodom od vznemirjenosti nista mogla zaspati. Do svita sta ležala tesno objeta in Andrej je videl Sabino prvič jokati…
* * *
Po dvajsetih letih neskaljene sreče seje Andrej le stežka opomogel, ko je v avtomobilski nezgodi Sabina umrla…
Minka se je zelo veselila srečanja z Andrejem. Sprijaznila se je bila z usodo, pogosto mu je pisala, redno je pošiljal denar predvsem za Borisa in mu s pomočjo znancev našel donosno zaposlitev v Ulmu. Obiskala bosta Roberta: životari v prijetnem mirnem kraju na domačiji prednikov, ki so se ukvarjali z medicino in z glasbo… Arterioskleroza je opravila svoje – razen stare gospodinje nikogar več ne pozna… In včasih še kaj malega naslika…
Minkino tiho upanje – kakor nežna kal – bo nemara dozorelo v klas… Prijetne počitnice bodo zabrisale čas in razdaljo. Po obisku pri Borisu jo bo morda povabil v Toronto… Bi ostala začasno… morda stalno. Krog bi se zaključil v skupni jeseni življenja
