Mrtvo je mrtvo.
Nekaj tako dokončnega.
Telo spreleti mraz.
Koža postane kurja polt.
Tema ovije vso obličje zemlje.
Iz daljave odmeva pasji lajež.
Sliši se kot zadnje opozorilo.
Sprehodi posameznih blodnjakov.
Iščejo sanje v tem ali onem.
Poslednji vzdihljaj in …
Konec.
IZPLJUNEK
Igra z menoj
je dosegla vrhunec.
Izpljunil si me
kot gnojno sluz.
Našel si drugo posodo,
v katero boš polnil
svoje samopomilovanje.
NEVIDNO
Bežen trenutek
zaprtih oči.
Melanholičen spust
v globino
polno blažene lave
in prelite strasti.
Neprodušnost
dveh golot,
prepojenih z lastnim sokom
in prepletenih
z dotiki hrepenenja.
Ampak …
to je nekje
nekje … nevidno odprtim očem.
KONEC NEKEGA OBSTOJA
Spodnji del še potopljen,
zmožen vsrkavanja.
Čeprav na videz še sveže
in zlato-rumeno
povesi zlomljeno glavo.
Konec nekega obstoja,
moči ni več.
Korak za korakom
se prebuja trohnenje.
VOLKOVA
Navidezna prostranost,
gneča ljudi.
Med njimi dvojica.
On zatopljen v pogovor,
ona korak stran igra klavir.
Tako sta si blizu,
a hkrati tako daleč.
Čeprav telo pripada drugi,
njegovo srce pripada njej.
Sta kakor dva volkova,
ki se venomer iščeta,
se nagonsko privlačita.
Vsak skrivni dotik
razvname kri po žilah.
Hkrati pa se odbijata
in drug drugega
trgata iz sebe.
DIR
Galop v objemu morja.
Grive in valovi
v divjem plesu vetra.
Neukročena ljubimca.
Škropljenje izpod stopinj,
svatbeni riž
nad mladoporočencema.
Trenutek za tem
le odsev
belih konj.
VELIČJE
O mili bog,
ne obračaj nam hrbta.
Ne obračaj hrbta
brezbožnikom,
ki nam je tvoja prisotnost
v izgovor za vse bridkosti.
Ne obračaj hrbta
slabičem z votlimi dušami,
ki ne znamo živeti v objemu radosti,
raje se odenemo z oblastjo teme.
Ne obračaj hrbta
ljubimcem,
ki ljubimo proti tvoji volji,
čeprav je naša ljubezen globoka.
Ne obračaj hrbta
grešnikom,
ki ne čutimo tvoje podpore
in svojo krivdo valimo nate.
Ne obračaj hrbta
ubogim slepcem,
ki te nosimo nekje v sebi,
čeprav tega ne priznamo.
