Otroka sta že spala. Z Maksom sva se leno pretegovala vsak na svojem kavču. Oblečena v pižame sva se odločala, da bova počasi odšla v spalnico. Ura je kazala že blizu enajste, ko je pozvonilo. Dolgo zvonjenje naju je popolnoma predramilo. Drug drugega sva s pogledi pošiljala pred vrata pogledat, kdo je. Mož je predlagal, da bi se potuhnila in ne bi odprla. Vendar je ugotovil, da se skozi okno vidi odsev televizije. Končno sem Maksa prepričala, da se je dvignil iz udobnega položaja. Trdno si je zavezal pas jutranje halje in odšel proti vratom.
»Oooo, ti si!« sem slišala v dnevno sobo. Tisti »ooo« ni bil vzklik navdušenja, prej bi rekla brezupa.
Marjeta pa je že klepetala:
»Končno sem vaju enkrat našla doma. Toliko krat sem vas že iskala, pa vas ni najti.«
`Zakaj nisva šla malo prej spat?` sem pomislila.
»Veš, ogromno važnih novic vama moram povedati. S Tilnom imam take probleme, da me bo s svojim početjem uničil. Zadnjič so ga pripeljali domov policaji, ker je vozil ukraden motor. On ga sicer ni ukradel, vendar so mu ga podtaknili zato, da je naš ubogi Tilen nosil vso krivdo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo,« je v eni sapi obupano razlagala Marjeta.
»Saj vesta, moj Tilen je tako naiven otrok. Meni je zaupal, da sploh ni vedel, da je motor ukraden. In vesta, da mu verjamem, saj je vendar moj sin,« naju je prepričevala.
Midva z Maksom sva se spogledovala in nemočno poslušala njene zgodbe. Nič nisva rekla, le v mislih sva obžalovala, da sva bila še budna. Marjeti sem ponudila kavo, vendar je odklonila.
»Ne hvala, za kavo je že prepozno.«
Odprla so se vrata otroške sobe in že je pred nami stala Mojca, vsa krmežljava:
»Mami, jaz sem žejna.«
»Boš sok ali mleko?« sem jo vprašala.
»Ja, mleko bi. Prosim, če mi ga pogreješ in dodaš malo medu, bom lažje zaspala,« si je izmišljevala.
`Ta noč bo pa kratka,` sem ugotovila. `In jutri me čaka naporen dan v službi.`
»Marjeta pa je kar nakladala:
»Veš, da so mi blokirali tekoči račun. Tudi na banke se več ne moreš zanesti. Sploh nisem prekoračila dovoljene vsote, oni pa mi pravijo, da imam za več tisočakov negativnega stanja. To je nemogoče! Sem vprašala Tilna, če je on kaj dvigoval z mojega računa, saj pozna številko, ker sem ga že večkrat prosila, da mi dvigne gotovino. Revež me je debelo gledal in me vprašal, če se mi blede. Sploh ne vem kako mi je prišlo na misel, da bi on to naredil. Jutri moram na banko, da ugotovimo kdo je povzročil napako.«
Začela sem zehat, rekla pa nisem nič. Maks je Mojci predlagal naj gre v posteljo. Vendar se je uprla:
»Saj se mi ne spi. Dovoli, da v miru spijem mleko,« je z zanimanjem vlekla novice na ušesa.
Maks je ugasnil televizor, saj ga ni nihče gledal. Upal je na razumnost Marjete, da bi lahko klepet za danes zaključili. Toda ne, Marjeta je razlagala dalje:
»Včeraj si je Tilen sposodil moj avto. Med vožnjo iz garaže, ga je podrsal ob steno in škode je za nekaj tisočakov. Res sem bila besna nanj, saj šoferskega izpita še nima. Čeprav zna vozit, saj ima opravljenih že pet ur praktične vožnje. In ti gre tako poškodovat avto! Mama pa naj plačuje,« je bila žalostna.
Maks je ugotovil:
»Ja, z otroki so včasih res težave.«
Marjeta se ni dala:
»Ne, naš Tilen je krasen fant, le pogosto ima smolo. Soseda mi je pravila, kako so so trije mulci vozili na kolesu po sredini ceste. Vozniki avtomobilov so se jezili, mulci pa uživali in se režali. Naš Tilen je bil baje najpogumnejši med njimi. Ampak ta soseda ga ne mara, zato tako govori.«
Mož je izkoristil priložnost in peljal Mojco v posteljo. Seveda se ni več vrnil. Jaz sem že kar neprikrito zehala. Polnoč je že minila, ko Marjeta še ni nehala:
»Zdaj, ko je Maks odšel, ti moram še nekaj zaupat. A veš, da je prišla k meni neka ženska, mama Tilnove prijateljice. S Tilnom se družita že nekaj mesecev. Nič kaj resnega, mladi osemnajstletniki pač. In zdaj mi ona naklada, ga je njena hčerka noseča in da je Tilen razlog njenega stanja. Ti povem, mene je skoraj kap! Sploh je nisem hotela poslušat, kar spremila sem jo do vrat in ji povedala, da naj kar s svojo hčerko rešuje take probleme in naj pusti našega Tilna pri miru. Ko sem Tilnu to omenila, je začel razgrajat in vpit po kuhinji, da njega že ne bodo porinili v to godljo in da on s tisto opico nima nič.«
Marjeti je šlo že skoraj na jok.
Prvič se mi je zasmilila.
`Saj to je res preveč problemov za mamo,` sem si mislila. Rekla nisem nič, le na uro sem pogledala.
»Kaj praviš, kaj naj naredim?« mi je rekla proseče.
»Težko je svetovati, saj veš. Običajno smo pametni za druge, zase pa ne najdemo pravih rešitev,« sem modrovala.
Ko se je Marjeta končno poslovila, je bila ura že dve ponoči. Legla sem, Maks je že trdno spal. Razmišljala sem o Marjetinih težavah, srečna, da sta moja otroka Marko in Mojca v postelji. Marjeta nikoli ne ve, kod hodi njen Tilen. Saj tudi on večkrat pogreša mamo, ki prepogosto hodi na obiske.
ROP
Nekaj minut pred osmo zvečer je bilo. Promet v samopostrežni trgovini na vogalu se je umirjal. Blagajničarka in še ena trgovka sta se počasi pripravljali na zaključek delovnega dne. Le še teh nekaj ljudi postrežeta in bosta lahko zaključili precej naporen predpraznični delovni dan.
Stara gospa je kupovala čokolado za svojega vnuka. Kot že tolikokrat ji je obljubil, da pride na obisk. Pa ga še dolgo po tistem ni bilo. Čokolada je bila potem vsa bela, saj se je medtem že stopila in se ponovno strdila. Neodločna je kolebala, ali naj kupi veliko ali majhno. Ne da ne bi privoščila svojemu ljubemu Tomiju velike, bolj jo je skrbelo, ker je zadnjič omenil, naj mu raje kupi cigarete, saj da pri šestnajstih ni več otrok.
»Ne, to pa ne! Kar veliko čokolado z lešniki bom vzela,« si je rekla.
Na drugem koncu trgovine je moški nižje postave kupoval kruh. Mleko je že imel v košari. Pri oddelku za delikatese se je ženska odločala za pršut in olive. Pravkar se je posvetovala s prodajalko, kakšen sir naj vzame.
V tistem trenutku sta vdrla v trgovino dva moška v črnih oblačilih in s kapama na glavi. Prvi se je v naglici od zadaj približal blagajničarki in vpil:
»Takoj vsi na tla! To je rop!«
Z roko jo je tesno držal pod vratom. Prestrašena trgovka za blagajno je vreščala in se poskušala rešiti prisilnega objema moškega v usnjenih rokavicah z zeleno kapo, potegnjeno globoko na oči. Da bi jo utišal, ji je na sence prislonil pištolo. Ženska je vsa rdeča v obraz v hipu utihnila. Drugi moški s črno kapo je na drugem koncu ustrahoval ženski pri delikatesah. Obe sta v grozi samodejno počepnili in obmirovali. Le moški z mlekom v košari ni reagiral na navodila. Želel je nadaljevati pohod po trgovini misleč, da ga zaradi majhne postave nepridiprava ne vidita, ko se je tisti s črno kapo zadrl:
»Lezi!« in v zrak izstrelil naboj, da je zlovešče zadonelo po trgovini.
Presenečenega kupca je kar vrglo po tleh.
Zdaj so vsi čutili, da gre zares. Babica je otrpnila od strahu. Želela si je ogledati človeka pod zeleno kapo, vendar ni mogla razločno videti obraza. Zdelo se ji je, da je tako kapo že nekje videla. Nekaj podobnega je nekoč sama spletla vnuku, le da je tista kapa imela cof. Ob tej misli se je kar sesedla in se trepetajoča naslonila h polici s čokolado. Kolena so se ji tresla, občutila jih je kot da so iz gume. Z grozo v očeh je gledala fanta z zeleno kapo. Zdel se ji je zelo mlad. Ropar je nervozno vzpodbujal blagajničarko naj mu v vrečko pospravi ves izkupiček iz blagajne.
»Hitro, hitro!« je vpil. Uboga ženska se je branila, vendar jo je ropar jo od zadaj sunil v rebra, da je z glavo udarila v blagajno. Ni se več upirala, ampak je tiho in naglo sledila navodilom.
Roparja sta s plenom zelo hitro zapustila trgovino. Moški, ki je kupoval mleko je še tekel za njima, vendar zaman. Ko je pri izhodu pogledal levo in desno, ju ni nikjer več videl.
Trgovki sta skoraj še v šoku poklicali policijo. Vsi vznemirjeni so podoživljali te strašne trenutke in vsak je na svoj način opisoval neprijeten dogodek.
Le babica je bila čisto tiho. Nikakor ni mogla pozabiti tiste zelene kape.
