Gospod Roženkranc je bil kar se da pošten človek, o tem ni dvoma, dasiravno svoje čednosti ni obešal na veliki zvon: kajti bil je tudi zelo skromen. Če bi ne bil skromen, ne bi bil že toliko let tako rekoč desna roka gospoda doktorja Gostolevca, odvetnika v tistem malo slavnem mestecu, ki se je pečal izključno s kmečkimi pravdami. Zjutraj je prihajal v pisarno že eno uro prej, predno je prišel gospod koncipient. Odprl je najprej okna, vzel metlo in pometel, pobrisal s cunjo prah s pisalnih miz in stolov, nalil v umivalnik sveže vode, napolnil črnilnike in naostril svinčnike. Iz tega se vidi, da je užival gospod Roženkranc veliko zaupanje svojega gospodarja, kajti črnilo, svinčniki in take reči predstavljajo danes že premoženje, ki ga ne moreš zaupati kar tako vsakemu pocestnežu, če mu že oddaleč ne čitaš z lica skromnosti in poštenosti. Pa to še ni vse: kolikokrat je gospod odvetnik izročil svojemu Roženkrancu celó denar, da ga nese na pošto ali kam drugam. Mislite, da bi mu ga bil izročil, če bi ne bil o njegovi poštenosti popolnoma uverjen?
Ko je končno prišel tudi gospod koncipient, navadno vedno slabe volje in z rdečimi očmi, je Roženkranc sedel v kot in potrpežljivo čakal nadaljnjih povelj. Gospod koncipient pa se je razkoračil na stolu, da je zaškripal, prižgal si je cigareto in vzel v roke »Jutro«. Čez nekaj trenutkov je pa zopet vrgel časopis iz roke in zamrmral:
»Prokleta soparica!«
Nato je rignil iz dna želodca in vzdihnil:
»Nič dobro mi ni. Roženkranc, vzemite kozarček in prinesite mi frakelj tistega rezkega.«
Gospod Roženkranc je poslušno vstal.
»Čakajte! Še dve kisli kumarici mi prinesite, ampak izberite, morata biti čisto zeleni in trdi. Pa recite, naj zapiše.«
Trgovka je nekaj mrmrala v brado, kar se je slišalo, kakor da še za prejšnji mesec ni plačal, vendar je dala zahtevano. Gospod koncipient je pohrustal kumare, izpraznil kozarček in se lotil aktov.
»Roženkranc, tole prepišite, pa točno. Pazite zlasti na številke.«
Dobri Roženkranc je poslušno hitel s prepisovanjem. Imel je lepo pisavo, zato ga je gospod odvetnik še posebno cenil. V svoji mladosti je napravil cela dva razreda gimnazije. In od takrat so mu ostale v spominu še nekatere latinske besede, na katere ni bil malo ponosen. Vedel je, da pomeni »servus« sluga. Tudi ob redkih slučajih, kadar je bil kje v družbi, se je rad s tem ponašal. Vzel je čašo z vodo in vprašal:
»Veste, kako se pravi vodi po latinsko?«
Ko so navzoči zmajevali, je samozavestno pojasnil:
»Aqua, aqua se temu reče! In vinu? Vino se pa imenuje po latinsko ravno tako ‘vino’ kakor po slovensko.«
A le redkokedaj se ga je lotevala taka pregrešna neskromnost. Razmere mu niso dopuščale, da bi zahajal pogostokrat v družbo. Za to je že skrbel njegov gospodar. V dvajsetem letu službe mu je plačeval po 700 dinarjev mesečno. Od tega je plačeval Roženkranc svoji gospodinji po 500 dinarjev za hrano in stanovanje v podstrešni sobici. Vendar si je še vsako leto lah-ko nabavil eno cajgasto obleko in par novih čevljev. Ko so pobirali za nove zvonove, je podpisal celo 100 dinarjev. Bil je torej, kakor se pravi, vsestransko pošten in soliden človek.
Akte je prepisoval, kakor smo že rekli, odlično. Kuverte, ki jih je on opremil z naslovi, so izgledale, kakor da so bile natiskane v tiskarni, in niso nikdar prišle s pošto nazaj s pripombo »nepoznan«. Ali samostojnega koncepta mu pa gospod doktor vendar ni zaupal. Enkrat je tako naneslo, da je moral dobri Roženkranc sam napisati neko poročilo in drugič sestaviti neki zapisnik, pa se je gospod odvetnik hudoval, češ da se čita kakor poglavje iz Slomškovih »Drobtinic«. Gospod koncipient je pa čutil potrebo pripomniti, da je Roženkranc za dvesto let prepozno prišel na svet. Za časa Marije Terezije je bila taka latovščina mogoče še uradni jezik.
Tu in tam je napadlo Roženkranca filozofsko nastrojenje. Zakaj moram jaz, ki prihajam v pisarno že ob sedmih, jesti za malico suh črn kruh, a doktor, ki prihaja šele ob devetih, si lahko privošči hrenovko z gorčico in brizgancem, ali kavo s smetano? Vendar se je krčevito otresal takih misli. – Tako je najbrž božja volja, med gospodom in slugo že mora biti nek razloček –. Zlasti ga je prijemalo, kadar je kak obupan kmetič ves solzan in s tresočim glasom prosil v pisarni, naj še potrpé, naj mu še ne prodajo zadnje kravice ali posestva na dražbi. A gospod doktor je ostajal navadno trd:
»Tu se ne da nič pomagati. Če bi bilo samo po mojem, naj bi še bilo. Ali tu je zakon. Rok je potekel.«
Z dobrim ali hudim so spravili prosilca skozi vrata. Odvetnik je godrnjal:
»Kaj pa se gre pravdat, če nima denarja. S temi dražbami imam samo sitnosti. Navadno ostane vsa ropotija potem meni. Imam že šest kmetij, tri vinograde in ne vem koliko parcel, ki jih ne morem prodati. Če bi bili vsaj gozdovi. Les bi posekal in ga lažje spravil v denar. Vrag jih vzemi!«
Dobri Roženkranc je bil uverjen, da bi drugače ravnal, če bi bil na doktorjevem mestu. Gotovo ne bi spravljal ljudi v obup. Sicer pa ni čudno. Za pravdo, pri kateri je bilo treba samo dva-krat ali trikrat posredovati na sodišču in spisati nekaj vlog, se zaračuna 15.000 dinarjev. Toliko jaz zaslužim komaj v dveh letih. Če bi bilo po mojem, bi moral tudi odvetnik dobivati za svoja posredovanja samo stalno plačo, seveda stanu in poklicu primerno.
A dolgo ga taka nastrojenja niso držala. Skušal se jih je čimprej otresti. Če bi hotel človek vsemu priti do dna, bi ne prišel nikdar do konca. Sicer pa, čemu se pa ljudje pravdajo? Naj pa bodo bolj pametni in svoje zadeve sami med seboj poravnajo.
Tako je teklo življenje dobrega gospoda Roženkranca brez posebnih dogodkov in pretresljajev že dvajset let, odkar je prvič prestopil prag velespoštovanega gospoda odvetnika Gostolevca. Pred razvratom in strastmi ga je ščitila njegova globoka vernost in ni bil neosnovan očitek njegovega gospodarja, da se tudi v njegovem stilu odražajo poglavja iz spisov blaženega škofa Slomška. Hodil je redno vsako nedeljo in praznik k službi božji in je s pobožno zbranostjo poslušal pridige. Pred nevernikom koncipientom, ki še za veliko noč ni hodil k spovedi, je čutil neko neodoljivo grozo. Pravo veselje je pa bilo opazovati gospoda Roženkranca, s kakim pobožnim navdušenjem je s svojim visokim tenorjem, skoraj bi rekli sopranom, odpeval v cerkvi pri litanijah, zlasti v majniku pri šmarnicah. Njegov glas se je slišal izmed vseh drugih in marsikdo ga je zavidal za njegov nadzemski zanos. In pri procesijah! Da ste ga tedaj videli! Na križevo je vedno hodil v prvi vrsti med cerkvenimi pevci, tik za gospodom župnikom, in je odpeval, da se ga je razločno slišalo prav tja do zadnjih vrst, v katerih so se podvizale, da ne zaostanejo, kruljave stare ženice. In na telovo! Tedaj, tedaj! Za to priliko si je nadel vse svoje dostojanstvo, kolikor ga je premogel. Oblekel je staro salonsko suknjo, ki jo je kupil nekoč pri starinarici in katere nekdanja črnina je že precej škilila v rjavkasto sivino, čeprav je že enkrat bila obrnjena in ovratnik obnovljen. A kljub zaštopanim komolcem je bila še precej čista. Na roke si je nataknil rokavice iz bele sukančevine in je svest si svoje važne vloge ponosno nosil nebo, pod katerim je stopal gospod župnik.
Tak je bil naš Roženkranc. Nikjer ni manjkal, kjer je šlo za sveto stvar. Ni se niti dosti zmenil za pikre opazke zbadljivcev, ki so ga imenovali »tercialko v hlačah«, v svesti si, da pride nekoč čas, ko bodo vsi ti zbadljivi jeziki osramočeni popali pred njegovo slavo, ki je bo deležen na desnici božji.
In vendar zli duh nikdar ne miruje, da premoti in pogubi pravično dušo. Ker je vedel, da bi dobrega Roženkranca ne ujel z običajnimi posvetnjaškimi triki, se je v svoji globoki pokvarjenosti poslužil celó svetega imena uglednega in zaslužnega svetnika, ki ima pred Bogom precej vplivno besedo. To pa je bilo takole:
Nekega popoldneva se je gospod Roženkranc brez cilja sprehajal po Glavni ulici. V izložbi bančne poslovalnice gospoda Natana Goldsteina je naenkrat vzbudil njegovo pozornost velik zelenkast lepak, na katerem je bila upodobljena ogromna cerkev, bolj podobna kakemu ameriškemu kinomatografu v Coney Islandu kakor pa katoliški cerkvi. Tiskano besedilo ga je poučilo o pomenu tega lepaka. Naš Beograd živi še v zmoti verskega odpadništva in tava v duševni temi. Nekaj navdušenih in požrtvovalnih katoliških misionarjev si je nadelo plemenito in težko nalogo, da reši duše teh nesrečnih Beograjčanov in jih privede zopet po poti pravega spoznanja k luči večne resnice in jih reši večnega pogubljenja. Sicer jih Beograjčani niso prosili, da jim naj pridejo oznanjevat pravo in resnično božjo besedo, a saj tudi trgovski potnik, ki hoče imeti kaj uspeha, ne prihaja samo v hiše, kamor je vabljen, temveč se javlja v hiše iznenada, tudi če ljudje ne kažejo prav nobene volje imeti z njim posla. Če ga pri enih vratih zapodé, se vrne pri drugih. In nadležnost ima skoraj vedno uspeh. To je vedel tudi gospod Natan Goldstein, še iz lastne nedavne prakse, zato je rade volje izobesil v svoji izložbi lepak, o katerega uspehu je bil že vnaprej prepričan. To pa seveda iz popolnoma nesebičnih nagibov. Lepak je vabil k nakupu srečk, z izkupičkom katerih nameravajo pobožni misionarji zgraditi v Beogradu prav tako veliko cerkev, kakor je bila naslikana na njem, da se prebivalci prestolnice prepričajo o plemenitosti in velikopoteznosti njihovega prizadevanja. Veličastvo novega hrama božjega bo gotovo privabilo mnogo radovednih, ki bodo po prvem obisku gotovo še večkrat prišli, in naš ugled se bo s tem dvigal do neslutenih možnosti. Tako so čisto pravilno računali sveti možje. In kdo bi jih ne podpiral pri tem plemenitem prizadevanju?
Tudi dobrega gospoda Roženkranca je prevzelo. Prečital je lepak enkrat, dvakrat, šel nato par korakov naprej po ulici in se zopet vrnil ter se ponovno poglobil v magično vsebino zelen-kastega papirja. Nazadnje se je odločil in je hitrih korakov odbrzel domu. V velikem lesenem kovčku je imel prav na dnu spravljenih v neki stari kuverti par pisanih metuljčkov in plavih kovačev; jurja žal ni bilo nobenega. Vzel je svoj zaklad in se vrnil h Goldsteinu. Odločil se je tudi on prispevati po svojih močeh k večji časti božji. Svetega Vincencija, kateremu naj bi bila posvečena nova cerkev v Beogradu, je že od nekdaj prav čislal. Je tako simpatičen svetnik; reveže je podpiral in zapuščene otroke je pobiral po cestah. Praktičen, moderen svetnik, tako rekoč socialist, seveda krščanski, ki ne pomaga revežem zato, da jim omogoči udobno, a pogubno posvetno eksistenco, temveč da reši njihove duše za večno življenje.
»Koliko stane ena srečka sv. Vincencija?« je vprašal gospoda Goldsteina.
»Navadna 100 dinarjev, dvojna pa 200 dinarjev. Lahko pa imate tudi polovično ali četrtinsko.«
Dobri Roženkranc se je popraskal za ušesi in modroval: sveti Vincencij itak vé, da nisem bogat, in se bo mogoče zadovoljil samo s četrtinsko. Če vsi naši katoličani vzamejo vsak po eno četrtinsko, jih bo gotovo še zmanjkalo.
Gospod Goldstein je medtem hitel naštevati redke ugodnosti, ki jih nudi nakup srečke:
»Če vzamete dvojno srečko, lahko zadenete pet milijonov dinarjev! Pomislite, pet milijonov! Z eno srečko pa dva milijona in pol. Še četrtinska srečka vam nudi možnost, da dobite nad 600.000 dinarjev. Pa vam še z mezincem ne bo treba ganiti. Postali bodete bogat mož. Ker zadeli bodete gotovo. Zaščitnik te loterije, sveti Vincencij, še posebno gleda na revne in pridne ljudi.«
Šeststotisoč dinarjev za četrtinsko srečko – se je zapičilo Roženkrancu v spomin. Odštel je 25 dinarjev in vzel prvo sreč-ko, ki je imela številko 215.291. Skrbno jo je spravil v listnico. Gospod Goldstein mu je pri odhodu voščil obilo sreče.
Tistega večera se Roženkrancu prvikrat ni mudilo spat. Še pozno zvečer se je zamišljen sprehajal med mestnimi vrtovi. Zdelo se mu je, da tvori današnji dan mejnik v njegovem živ-ljenju. Prvi nagib k nakupu srečke mu je bil, da po stari navadi prispeva za dobro stvar, v tem slučaju za zidavo prepotrebne cerkve, kakor je svojčas prispeval za nove zvonove ali za novo bandero. Sedaj pa, ko je imel srečko v žepu, je pa bilo, kakor da ga je obsedel zli duh. Ni bilo zanj več važno, ali se bo gradila cerkev ali ne, mučila ga je edinole misel na možnost, da zadene dobitek. Šeststotisoč dinarjev! Kaj vse bi s tem bogastvom lahko začel! Predvsem bi gospodu Gostolevcu pokazal hrbet in nič več bi ne nosil jeruša in kislih kumaric njegovemu koncipientu. Za polovico bi si kupil veliko hišo z mnogo stanovanji, od katerih bi pobiral najemnino, ostalo polovico bi pa dejal v hranilnico. Od najemnine in obresti bi lahko udobno živel. Mogoče bi se celo oženil. In pri tej misli mu je vstala pred očmi kuharica Barbka v gostilni »Pri grozdu«. Vendar zaenkrat si v tej smeri še ni upal razvijati svojih načrtov. Spomnil se je tudi edine svoje sestre, ki je že več let ni videl. Revica še tudi ni imela nič dobrega na svetu. Nekje daleč na kmetih služi za deklo. Ko bom bogat, jo vzamem k sebi za gospodinjo. Bo vsaj na stare dni preskrbljena. S takimi mislimi se je končno spravil v posteljo. Imel je nemirno spanje in vstal je nespočit, že precej pozno. Hitel je v službo, da pospravi pisarno, a ko je prišel koncipient, se je vprašujoče ozrl na Roženkranca, ker je našel še vse narobe, prvič, kar pomni. Vzel je klobuk in rekel, da se čez deset minut zopet vrne. Roženkranc je hitel, da konča v tem času pospravljanje, vendar je nazadnje še pozabil naliti vode v umivalnik.
Z Roženkrancem je bil odslej velik križ: polovico naročenega je pozabil, a drugo polovico je opravil narobe. Akti, ki jih je prepisoval, niso nikdar soglašali z originali; kuverte je pisal z neko mrzlično brezbrižnostjo, da je bilo težko naslove razbrati. Če ga je gospod odvetnik poslal na sodnijo po prepis iz zemljiške knjige, se je zmotil v vložišče in je tam obstal, ne vedé, po kaj je prišel. Če ga je gospod koncipient poslal po cigarete, mu je prinesel cigare, če ga je poslal po kumarice, mu je prinesel hrenovko. Gospod odvetnik je zaenkrat še samo začuden zmajeval nad njim. Enkrat ga je celo skrbljivo vprašal:
»Kaj pa je z vami? Ste mogoče bolni?«
Gospod Roženkranc je zardel ko mlado dekle:
»Hvala na vprašanju, gospod doktor. Nisem bolan.«
»Kaj pa ste potem tako raztreseni? Vaših kozlarij ne bom več dolgo trpel.«
Nekaj dni je bil zopet red. A čimbolj se je bližal dan, ki ima odločati o usodi gospoda Roženkranca, dan, ko se bodo žrebale srečke, tembolj ga je prevzemala nova nestrpnost.
Ne, nič ne bom kupoval stare hiše, sezidal bom raje novo. S tem dam našim brezposelnim delavcem nekaj zaslužka in ob-enem prispevam k povečanju in olepšanju našega mesta. Začel se je zanimati za razne parcele, ki so bile naprodaj. Velika mora biti, ne samo par sto metrov, da se potem človek ne more ganiti iz hiše po svojem. Pred hišo morajo cvesti raznobojne cvetice: zlasti bele in duhteče lilije, simbol nedolžnosti, ne smejo manj-kati. Za hišo mora biti dosti velik zelenjadnik, da mi ne bo treba vsake solate in vsakega peteršiljčka kupovati. In malo dalje mora biti prostora še za majhen sadovnjak s slivami, hruškami, jabolkami. Roženkranc je zelo ljubil vkuhano sadje. Pa tudi kaka lipa, kak kostanj in srebrna hojka ne smejo manjkati za senco v poletju. Tja postavim klopico, jo obkrožim z bezgovim in jasminovim grmičjem in tam se bo dalo tako udobno dremati takole po kosilu.
Vse to si je gospod Roženkranc zamislil in do vseh podrobnosti pretehtal. Najbolj sta mu ugajali dve parceli: ena doli za reko, od katere so jo ločile košate vrbe, ki so lahko takoj ure-sničile ideal o senčnatem nasadu. Druga na položni brežini gori nad mestom, tik pod Goričnikovim vinogradom, od koder je bil diven razgled na mesto in okolico. Poizvedoval je, kako in kaj je s prvo: žal je bila že prodana in lastnik je samo čakal, kedaj bo ukinjena denarna zapora, da si zamore tam postaviti vilo. Druga je bila še na razpolago. Roženkranc je vsako popoldne šel enkrat ali dvakrat tam mimo. Obstal je in jo meril z očmi. Svojo vilo bi postavil tule doli ob cesti. Ne čisto pri cesti, ampak malo vstran, radi prahu. Spredaj bi morala biti lepa železna ograja, zadaj in ob strani pa živa meja. Za hišo je še vedno dovolj prostora za zelenjadnik, a po pobočju gori lahko nasadim najmanj dvajset dreves. Pod vrhom bi pa razpredel gosto brajdo in pod njo bi si postavil utico. Ob večerih bi bilo v nji tako prijetno sedeti in se hladiti in Barbka bi mu tja gor prinesla kavo s smetano in še sama bi prisedla, tesno k meni.
