Otrok ne zna besed oblikovati,
a glas pač uporablja od Boga…
Kako bi mogel nebogljen le spati,
če vse v prirodi nam glasove da?
Je govor v njem, molitev nema, vse,
kar ločijo odrasli, pa nihče ne ve,
da je pozabil, kar je v njem od davna že bilo.
Kaj vse je v hrupu in vrvrenju v pozabo šlo…
PETJE PTIC
Iz petja ptic si delamo utvare, da je božji dar,
za nas ustvarjen, da nam lepša svet…
A pticam ni prav nič to mar,
kar misli človek, ki je ves prevzet,
zamaknjen vase in domišlja si,
da na svetu vse lahko si prisvoji.
ZVOKI SVETA
Kako pomirjajoči zvoki so v dežju…
Želimo sonca si, toplote in zvenenje zraka.
Jezimo se, če zima je viharna tu…
Kako nam bo izpolnjena pač želja vsaka,
ko menjamo si želje po potrebah in kapricah.
Mar vemo vse, kar se godi v vodah in pri pticah?
Ob vodah všeč nam je pač njih šumenje,
pri pticah hvalimo njih žvrgolenje…
A svet je kroženje in povezava zagonetna,
ne briga za ljudi se pač narava tisočletna.
ZVOKI DALEČ V NEBO IN POLJE
Fantič je na počitnicah bil tam v panonski vasi,
v hiši, kjer so morali zvoniti v kapelici čez cesto.
O nepozabni, kruti in pa davno sveti časi!
Spomin na to živi, ko zdaj duši ga hrupno mesto…
Je vlekel tam za vrv in glas zvenel je do neba.
Zamaknjen je strmel tja v strop in na oltar…
In je razmišljal: Nekdo nam v dobroti da
lepot obilo, a ne vidimo jih kakor sveti dar…
VSAKDANJE ZVONJENJE V KAPELICI
Kapelica stoji prek ceste tam nasproti hiši.
In treba je bilo v njej zjutraj in opoldne in zvečer zvoniti…
Naj se daleč v ravnino in v hrame sliši.
V bolečini fant želi domov oditi
čez polje sam, tja v tihi dom pri mami.
A zvon mu vedno znova bolečino drami.
OBVEZNOSTI ZA SVET IN ZA NEBO
V vroči dan pošilja zvok kapela
in kliče k prekinitvi vsakega početja.
Umaknejo roké ljudje od dela,
v molitvi iščejo duha zavetja.
Za kratek čas zamaknjeni so v nebo in sebe,
odvrne misli vsak na zemeljske potrebe.
NEDELJA IN ZVOKI ZVONOV
Nedelja je, otroci zjutraj dolgo spijo…
Zvonovi k prvi maši neprijetno jih zbudijo.
Pač za otroke druga maša je, ne tista davi…
Lepo se vsak umije in naje, in se lepo opravi.
Nato veselo, klepetavo pač v skupinah tam gredo.
Je daleč v cerkev. Zvonovi oglase se v nebo.
Pospešiti je treba hojo, k maši se ne zamudi!
Opominjajoče vedno znova tam zvoni.
In vse hiti, hiti… A v cerkvi se docela umiri…
PASTIR POJE SRED RAVNINE
Ni zvoka žalostnega bolj, kot tisti je,
ko vije se pastirja petje čez ravnino.
Zategnjeno tam plava in ustavi se
zdaj kratko, kot da stika se z davnino…
Ne vemo prav, se joče glas in prosi kaj,
je mar namen v golem petju le?
A vendar se ob tem vse duše razbole.
ORGLE V CERKVI
Ko zazvenijo orgle v cerkvi tam z vso močjo,
od zemlje, od cerkvenih tal nas poneso.
V neskončnost in pa k Bogu tam?
Od zvokih orgel človek najbolj čuti, da je sam.
KJE ZVONI?
Ko cerkveni zvon nekje zvoni
in zunaj si, kjer koli že,
je to svetost; in se ti zdi,
da v zvoku odrešitev čudna je.
Zamakneš se, v planjave zreš
in tiho postojiš in zmoliš. Dalje greš…
A kosi v cerkvi in zvoni nad glavo,
občutek te preveva, da je vse majavo –
v tebi in v stropu in v ljudeh.
In bolečina je nenadoma v pojavih vseh.
