Jutra
so edini čas za preobrazbo.
Ogenj
še prasketa v starem kaminu,
vse diši po svežem mleku,
razlita kava na preprogi se še pusti vohati
in kruh
je iztrgan iz oblakov.
Včerajšnje pravljice še skačejo v spominu,
vse do večera je čas
za srečen konec.
Le jutra se pustijo dotakniti.
Lahko jim pristrižeš lase
in umiješ vonj cigaretnega dima tja, kjer se pozabi v pozabo.
Lahko jim izbereš rdečo
in nadeneš najlepši klobuk sposojen iz očetove omare.
Lahko jih ljubiš na daljavo.
Le jutra so nedolžne device,
ki čakajo na pravi čas.
PIANINO
Tako da vleče vase zrak v svoja sedemoktavska usta
za Elizo.
Na previsokih tleh se shujšan brezdomec skuša
udomačiti pod povprečnim stropom in
z dekrešendom zadovoljuje namišljeno grajsko gospodično novega veka.
Njegove črepinje se krušijo počasi, četudi
je dovzeten za smrt na nekaj strelov.
Pohojeni pedal ga ožame
kot lačni jutranje citruse.
Ne pokriva se in rad je prašen.
Njegov forte razbije sosedovo okno,
še najraje
v molu.
VSE JE SONCE, KI SI GA POJEDEL
Na hrbet si mi narisal sončne poti,
me zaprl na sonce,
me oblekel v rumeno,
me polil s Soncem.
Skuhal si mi čaj,
čeprav me ni zeblo.
Postavil si me na sonce.
Gledal si me z rumenimi pogledi,
gledal si me rumeno,
gledalo naju je Sonce
in naju videlo.
Preštevala sva žarke
in jih preštela.
Jokala sva sončeve solze
in se smejala.
Sonce naju je presenetilo z zahodom
na zahodni strani.
Odšel si spat.
