1. junij 2004 – VII. letnik
Vesla stokajo škripajočo glasbo
na tem morju umirajoče spokojnosti
vaščani pa čakajo na nekaj novega
vaščani čakajo:
čas je pust kot kremen
roka časa pada in se
krči od grenke resničnosti
in vaščani so noseči s pričakovanjem!
in vaški zvonik oznanja
sivo pristojbino druge agonije
ob treh popoldne bo sonce počilo
vaščani bodo klicali LAMA SBACHTAN
prostor se bo napolnil s čudnimi razsežnostmi
nočna ura jih bo našla tam
čakajoča pod odmaknjeno luno
zehajoč v pričakovanju nesreče
toda znotraj vasi se dogodi: nič
nikoli se nič ne dogodi!
izsuše se naša grla
oči izgubljajo smer
to drhtenje v mojih rokah
ta utrujenost
ta boben, ki udarja v mojih prsih
to nekaj pomeni, moja najdražja:
svetlobo ali boga, ti ali jaz
revolucijo ali mandljevo cvetje
okop ali svetišče miru,
morsko boginjo, klanje ali simfonijo ljubezni
luč ali večni sen ali mlačno gorečnost
strah ali rumenost strahopetnosti
če se premikam, kolo škripa,
vrtim se v snu na pol človek napol riba,
zibam se po sledovih črnega mleka,
v neki tihi novembrski noči temni kot
vesolje
sam
