Računalnik
ti je ukradel jezik.
Vedno manj spregovoriva.
Molčiš, le tvoji prsti
nemirno begajo
po tipkovnici.
Računalnik
ti je ukradel čas,
da ga je zmanjkalo zame.
Ohladil ti je srce.
Vedno bolj pogrešam
tvoje razumevanje, toplino.
Računalnik
ti je ukradel prijatelje.
Približal ti je svet,
razširil znanstvo,
a te je osamil.
Računalnik – opij!
MED ZRCALOMA
Jaz, ki že dolgo
ne gledam
se več v ogledalo,
postavim se predenj.
Oh, kaj me prignalo
je sem?
Na steni za mano
svetleče je drugo.
Spet jaz sem v njem.
Ves zmeden
pogled moj opaža:
jaz spredaj,
jaz zadaj.
Pred mano je jazov
nešteto,
za mano je jazov
milijon,
kot da nekdo je napravil
iz klona mojega
klon.
Za mano mi kažejo
hrbet,
pred mano mi zrejo
v obraz.
Če jaz se nasmehnem,
vsi oni pred mano
nasmehnejo se.
Če skremžim se jaz,
vsi oni pred mano
imajo prav tako
spačen obraz.
Ej, ti moj jaz,
povej, povej,
stojim zdaj tu,
sprašujem te:
»Naj oziram se nazaj
ali gledam naj naprej?«
POVRATEK V ČAS
Ob reki cesta široka
se vije,
asfalt je na njej
in sonce gor sije.
Avti drvijo,
jaz pa pešačim naprej,
naprej in naprej
proti reke izviru.
A glej,
asfalt se drobi,
v makadam se spreminja.
Avtov vse manj je,
že zaostajajo,
v lesene kočije prehajajo.
Tudi moja stopinja
je počasnejša.
Reka vse ožja je.
Zdaj je potoček,
ki veselo šumi.
Kočija se s konjem
v daljavi zgubi.
Moja nožica
vse manjša postaja.
Otroška, nemočna
počasi drobi
po ozki stezi.
Vsak kamenček
ji je neskončna ovira.
Ali bo sploh kdaj
prišla do izvira?
