OB ROB NEKI TELEVIZIJSKI ODDAJI

15. januarja smo lahko gledali na sporedu ljubljanske televizije oddajo o študentski kulturi. Glede na različna stališča o njej med študenti sem se odločil, da ji posvetim nekoliko pozornosti. Moram priznati, da sem okleval, ko sem si začel dopovedovati, da je na oddajo treba reagirati. Prvič menda zato, ker sem v njej sodelo- val med njenim vsebinskim dograjevanjem, drugič pa zaradi apriorne- ga nezaupanja, ki sem se ga v nekaterih izkušnjah o družbeni vlogi naših informativnih medijev nalezel. Poslušal sem različne kritike, ki sO očitale v večini to, da smo pristali k sodelovanju. Seveda je bilo vprašanje sodelovanja v nastajanju oddaje zaradi svojevrst- nega odnosa naše družbe do študentov zaostreno na povsem drugi rav- ni. Šlo je pravzaprav za to, da smo pričakovali nekak bumerang uči- nek oddaje, za to, da bi konkretna konfrontacija vsebine povzro- čila prevrednotenje celotnega televizijskega programa. Pa se to ni zgodilo in v čast nekakemu realizmu smo si morali priznati, da nam je oddaja predvsem škodila.

Tisti, ki smo se zavzeli za kontrolo nastajanja informacije, smo pri predvajanju začutili, da se je televizijskim delavcem posrečilo pretentati vse, ki so zahtevali neokrnjen prikaz situacije. Rekli bi lahko, da je način informiranja odgovoril) samo na radovednost pu- blike, odvzel pa je vsebini tisto agresivnost, ki jo predmet oddaje vsebuje. Toda krivde ne smemo iskati pri tovarišici Brglezovi, ki je oddajo pošteno naredila in se z nami tudi pošteno pogovarjala. Očitamo ji lahko le to, da se je izognila podatkom o odnosu tako imenovane institucionalizirane kulture do študentov in ker taki podatki obstajajo, je očitek še toliko težji. Postavlja pa se zunaj tega vprašanje, zakaj oddaja v celotnem programu ni bila komunika- tivna, ali z druge strani, zakaj podeljuje nek medij študentskemu gibanju zunajsistemski status. Čemu televizija sploh ne more razmeti bistva vprašanja, ki smo si ga postavili kot del študentske populacije, ki se ne oklicuje niti za avantgardo niti za predstavnike.

Prvič sodelavci televizije ne poskušajo razumeti, če pa že, se ne morejo identificirati z ustanovo. Priznati študentsko gibanje pomeni za televizijo priznati v naših razmerah politični nekonformizem, česar pa si očitno ne more privoščiti. Njen transmisijski značaj je prehud, politična in finančna odvisnost pa prevelika.

Drugič je pristop do študentske problematike lahko naslonjen samo na model nekakega navideznega soglasja o nadpolitičnosti televizi- je, ki mora biti v politični in kulturni službi naroda in še kak- šne partije. Študentsko gibanje je šlo vedno mimo tega, če je bilo resnično študentsko, bilo je tudi vedno nadnacionalno in je kriti- ziralo različne narodnostne programe.

Tretjič se je predstava o celotni oddaji gibala na osnovi pričako- vanih odgovorov. Iz tega lahko razložimo vztrajno vrtanje, zakaj in v čem je študentska kultura različna od tako imenovane tradi- cionalne. Milostno podeljevanje nazivov, kot so "nenavadna, ne- konformistična, avantgardna, nova, rušilna" je predvsem zadrega ljudi, ki bi se radi znašli glede njim nelastne kulture. S tem ji dajejo status naraščaja, da bi se potem v vseh pogledih obnašali do nje tako pokroviteljsko, kakršni znajo biti tisti, ki so svojo že zajedli in čakajo na nov zrezek.

Četrtič je precej jasno, da so se tisti, ki so odobrili snemanje, precenili. Med ogromnim kupom materiala je bilo treba poiskati "zdravo, nenavadno, neškodljivo, za vse zanimivo, vsem razumljivo" jedro našega govorjenja. Selekcija je torej podlegla perifernim kriterijem in je bila vse prej ko bistvena. Po istem kriteriju bi lahko razrezali tudi tovariša Josipa Vidmarja in iz njegovih be- sed naredili po predstavah publike nedoumljivo mešanico "čiste umetnosti".

In za konec še nekaj vprašanj. Zakaj lahko torej Josip Vidmar go- vori, ne da bi mu rezali stavke? Zakaj so pred časom skupino OHO zlepili z nekim buržoaznim in gnilim musicalom? Zakaj se se znašli nekateri odlomki iz naših snemanj v neki drugi, dovolj zmešani odda- ji, kjer so kazali "različnost od..." naše apolitične mladine?

Kaže, da samo televizija lahko vrednoti akcije drugih in to vredno- tenje je po veljavnosti tik za policijskim.

To je predstava televizije o svoji pomembnosti.

_______________________________

Namenjeno je bilo Komunistu, a je vprašanje, če je ta objavil.