Spomin na Majdo Senica Vujanović, Katico Dajčar in Megi Šulek
10. maja 2026 zapisujem spomine na svoje tri prijateljice drage, s hvaležnostjo se vas spominjam.
MAJDA,
prva si se mi približala v Literarni družbi. Verjetno si začutila mojo razdvojenost in žalost, ko sem po treh desetletjih življenja na tujem prišla kot vdova nazaj v domači kraj.
Srečali sva se, dve sorodni duši in kljub različnosti obdržali najino prijateljstvo do konca.
Vesela si bila mojega zadnjega obiska v februarju. Čudila si se, da se spet odpravljam na pot. Obljubila sem ti, da pridem za tvoj rojstni dan. Četrtega aprila je bila velikonočna nedelja, tvoj rojstni dan, nisi ga več dočakala.
Hvaležna sem ti za tvoje prijateljstvo, mnogo je bilo najinih pogovorov in modrovanj. Prav imaš, Majda, več bi si morali pripovedovati, obujati spomine, si podariti srečo bližine. Ti si jo znala ubesediti, odpreti svoj notranji svet od otroštva dalje, v likih tvojih staršev, domačega kraja, ljubezen in modrost se prepletata v tvojih pesmih. Čuvala si svoje pesniške otroke, živela si z njimi v svojem literarnem svetu, polnem navdihov in hrepenenja.
Dvakrat sem bila s teboj v Šentanelu. Kako si oživela v svojem rojstnem kraju! Podobna metulju si tekala po znanih tratah, po mehkem gozdnem mahovju, z višinskega travnika se je videla Peca tako blizu. Ganjena sem bila, ko si mi prebrala pesem o povojčku in mi pokazala rastlino na robu njive, POVOJČEK.
Danes si se sklonila k meni, mati. V drobnem vijoličastem cvetu povojčka te vidim, tvoje oči. Neštetokrat sem nabirala zate to dišavje. Vselej zgodaj spomladi. Utrgam vejico. Kako diši. To je tvoja duša, tvoj dobri duh.
Nedopovedljivi občutki me prevzemajo, ko po dolgem času prebiram tvoje pesmi v zbirki »Čas umira« in tebe več ni. 2. maja 2003. leta si mi podarila to knjigo.
Čas umira, čas se ustavlja, počasi, tiho oko se poslavlja. Posvečeno telo vene, usiha. Človek čist, lahkoten, se duša oddvaja, v tišino, v vsevednost, v prabit se spaja. V tisoče mavric svetloba prehaja, čas umira, dih zastaja.
KATICA,
vidim te v spominu, rdečelično in veselo, vsakikrat me radostno sprejmeš pri vratih. Že na stopnicah, lesenih in škripajočih, občutim prijetno domačnost, ki jo pa ti, Katica, najbolj izžarevaš. Pri Katici so bile šale doma, tudi jaz se hranim z njimi v tvoji bližini:
»Gospa ambasadorka, kdaj si boste naročili nove stopnice? Vendar ne, vaše stopnice so mi najdražje, ker me vodijo do vas.«
V zgradbi na Trgu svobode je bila hrvaška ambasada, Katica je po rodu Hrvatica, prav tako je zdaj tu Slovenka.
»Ambasadorji samo posedajo v svojih pisarnah, jaz pa sem med ljudmi in jih povezujem.«
Zares je znala Katica s svojo veselostjo skrbeti za prijetno druženje, v njej je bilo otroško veselje združeno z življenjsko modrostjo. Katica je imela rada mesto in ljudi v njem, ki jih je srečevala, naj je bil to pismonoša ali prodajalka na malem trgu, mestni posebnež Jurček ali Vinagov leseni sod pred hišo, vrbe žalujke ob Dravi ali obisk Esmeralde v Mariboru.
O svojih doživetjih in srečanjih je pisala pesmi, ki so izšle v knjigi »Prižgala bom luč«. Vesela in ponosna je bila na svojo knjigo, ki nosi pravi naslov, saj je bila Katica tista oseba, ki je prižigala lučke pri ljudeh, s katerimi se je srečevala.
Ob neki priliki me je vprašala za nasvet, katero svojo pesem bi naj prebrala na literarnem srečanju v »Piramidi«.
»Katica, pesmi bodo brali vsi, ti pa rajši zapoj tisto pesem o Kokolinu.«
Katica se je glasno smejala.
»Nič se ne smej, Katica, resno mislim, boš videla, da bo dobro tako.«
Žal nisem bila prisotna, a Katica me je ubogala in dobila lepo priznanje. Zgodilo se je takrat, daje prišel z zamudo v dvorano »Koki«, kličemo ga tako, in je nekam čudno zbegano obstal pri vratih, ker je Katica ravnokar pela pesem o Kokolinu, pesem o petelinu, ki išče svojo putko. Velikokrat sva se s Katico od srca nasmejale ob kakem resničnem ali zamišljenem prizoru.
Kako te pogrešam, moja draga vesela Katica!
MEGICA,
zvezdica moja draga, mile so tvoje oči in tvoj pogled me boža ...
Rožice z vrta in travniške rožice sem ti prinašala, skrbno si jih zlagala v vazo, jo postavila na mizo in potem sva se pogovarjali, si gledali v oči, zaupali sva si najine skrivnosti, ki jih nisva nikomur govorili, kajti v poznih letih sva se zaljubili in taka zaljubljenost je v starih srcih drugačna od mladostne zaljubljenosti, vendar še vedno hrepeni po nedosegljivem.
Nekega dne sva stali na malem trgu in poslušali čudovito melodijo Chiquitita, ki je odmevala iz piščali uličnega muzikanta iz Peruja. Glasba, polna hrepenenja, v nebo dvigajoča melodija naju je očarala, stali sva na mestu, držali sva se za roke, ganjene od njene lepote. Mladi muzikant je opazil najino ganjenost, še enkrat je za naju zaigral božansko melodijo. Ta dogodek naju je še bolj povezal.
Megi je imela rada poezijo, tudi sama je napisala nekaj izpovednih pesmi. Iz posušenih rožic, cvetnih lističev, je izdelovala enkratno lepe kartice, ena cvetna sličica v okvirju krasi mojo steno. Mlada Megi je igrala na ljudskem gledališkem odru žensko vlogo v Cankarjevi drami, prepričljiva literarna oseba je bila v tej vlogi, zelo lepe fotografije mi je pokazala.
Pri mojem zadnjem obisku sem jo videla oslabljeno, nemočno se mi je nasmehnila, preden sem odšla, sem ji tiho rekla:
»Še veš, Megi, kako sva stali tam na trgu ...« Podoživljali sva spominski prizor, v najinih dušah je zazvenela daljnja in brezkončna melodija.
