Cerkvica se je gizdavo razgledovala po dolini. Okoli so bili grobovi vaščanov in blizu cerkva je stal spomenik vsem. ki so se borili za svobodo.
Vse to je obdajal precej visok zid in pod njim je tekla vaška cesta. Po njej je vsak dan hodila Franca s kanglico v roki in domov nosila mleko za družino.
Blizu zidu in ceste je stala mežnarija.
Nekega dne je mama rekla Franci:
»Veš, dala ti bom krofe, ki jih boš nesla gospodu Rafiu.«
Franca je nekaj Časa razmišljala, nato pa prikimala.
Tako je lepega dne zavila v mežnarijo, pozdravila gospoda Rafla in kuharico Micko ter predala krofe. Gospod Rafl seje zahvalil in z veseljem poskusil enega ter rekel:
»Hvala dobri so.«
Gospod Rafl pa je imel še nekaj posebnega: dve veverički. Na verandi sta rasli dve slivi in tuje bilo domovanje veveričk, ki sta bili sivo-rjavi. Posebnost pa sta bila izredno košata repka, ki jih je vsakdo občudoval, posebno pa otroci.
Nekega dne se je šola odločila, da gre na izlet k cerkvici in za to je zvedel tudi gospod Rafl. Kuharica Micka je napekla dobrote iz belega kruha. Posebno imenitni so bili hlebci, ki so se bahavo svetili s temno-rjavo skorjo. Vse dobrote so bile shranjene v veliki shrambi. Tja je Rafl povabil Franco.
»Pridi, greva v shrambo! Vidiš, kako diši od tam.«
Franca se je obotavljala
»Pridi, pridi!« je vabil.
Kar nos ji je obračalo, tako je dišalo.
»Veš kaj,« je nadaljeval Rafl »zdaj pa odščipni od vsakega peciva en kos.«
Franca se je obotavljala kar nekaj Časa, nato pa je le preizkusila nekaj kosov.
»Mmmm, kako je bilo dobro.«
»Tako,« je dejal Rafl. »Zdaj bova pa še pela partizanske pesmi.«
In sta pela:
Na juriš, na juriš, na juriš!
Krik borcev vihra skozi hoste...
in
Hej brigade hitite, razpodite, zatrite
požigalce slovenskih domov...
In še in še.
Seansa se je končala, ko je Franca lepo pozdravila in odšla k drugim otrokom na izletu.
Drugič je izbrala drugo pot mimo cerkvice, ko je šla po mleko.
Toda Rafl jo je odkril in jo vsakič klical z grlenim glasom.
Franca je izvedela, da bodo šli na izlet v kraje, od koder so bili izgnani, Franckina družina in tudi gospod Rafl. Bil je navdušen.
Toda iz tega ni bilo nič.
Potem se je oglasil stric in povabil Franckino družino bivat nazaj v nekdanje kraje. Mama in ostali so pobrali in pospravili svojo revščino, stopili na vlak in se odpeljali v nov dom.
Francka je skozi okno vlaka videla, kako se bela, gizdava cerkvica oddaljuje in izginja za ovinkom.
