BORIS MUŽEVIČ (1949 – 2025), KI SO GA PRETEPLI Z RAZLOGOM

Boris Muževič, ki je umrl 13. oktobra 2025, je pripadal generaciji, ki se je na svoji življenjski poti večkrat znašla na razpotjih zgodovine, hkrati pa jo bo nemara prihodnja zgodovina označila za srečno generacijo. V globalnem okviru smo bili pripadniki te generacije označeni za baby boom generacijo, v Jugoslaviji pa smo bili udeleženi hkrati v nikoli končani socialistični revoluciji in v najsvetlejšem obdobju države tudi v odpiranju v svet, v gospodarskem napredku in krepitvi gibanj za demokracijo, za avtonomijo civilne družbe, človekove pravice in politični pluralizem. Boris Muževič, ki je že kot študent takratne Fakultete za politične vede, sociologijo in novinarstvo preživel nekaj študijskih mesecev na Švedskem, je s svojim življenjem in delovanjem ponazarjal omenjena protislovja in dileme. Vsi, ki smo z njim sodelovali pri Radiu Študent in v organih takratne Skupnosti študentov, vpetih v kontekst novo levičarskega študentskega gibanja v obdobju 1968 do 1974, nikoli ne bomo pozabili živahnih razpravljanj, prepirov in žurov, na katerih smo si razjasnjevali aktualne dogodke, se obveščali o zadnjih prebranih knjigah in razmišljali o akcijah izhoda iz okvirov sistema, ki se je v Jugoslaviji imenoval samoupravni socializem, na zahodu pa demokracija in hkrati kapitalizem. V tem živahnem dogajanju je bil Boris akter. Posebej nepozabno iz teh let bo ostalo njegovo urednikovanje na Radiu Študent. Za razliko od tiskane študentske Tribune oblasti niso mogle prepovedati in zapleniti posameznih prispevkov, ker so se pač zgodili na radijskih valovih. Boris je razvil posebno spretnost krmarjenja med oblastmi in »poredno mularijo« na radiu, kar mu je koristilo v njegovem kasnejšem funkcionarskem življenju.

Ko so se na jugoslovanskem obzorju prihodnosti začeli pojavljati prvi temni oblaki, je Boris dobil nehvaležno nalogo sodelovanja v tranziciji Skupnosti študentov – torej organizacije, ki je legitimirala študentske proteste zgodnjih sedemdesetih let – v Zvezo socialistične mladine Jugoslavije (in seveda tudi Slovenije). Čeprav smo mnogi med nami težili k zoperstavljanju tej reformi, pa je Boris Muževič v tem igral vlogo realnega politika, saj je uvidel, da ni manevrskega prostora za nasprotovanje odločitvam partijskega vrha. Za nazaj lahko rečemo, da je daljnovidno predvidel nove možnosti za delovanje v okviru organizacije, ki se je ob svojem nastanku jasno kazala kot instrument »transmisije« ideologizirane partijske oblasti. Treba pa je poudariti, da se je v imenu Izvršnega odbora Skupnosti študentov zavzel za obrambo študentov, ki so bili obtoženi na političnih procesih. Sredi osemdesetih let se je ZSMS vse bolj osvobajala spon partijske discipline in je odigrala ključno vlogo v srečnem izhodu Slovenije iz nerešljivih jugoslovanskih nasprotij.

Naša skupna pot se je s koncem Skupnosti študentov bolj ali manj ločila, saj smo nekdanji aktivisti drug za drugim diplomirali in nadaljevali svoja življenja v različnih sferah. Boris pa je nadaljeval »dolgi marš skozi institucije«. Imel je zadolžitve v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in vse bolj tudi v Zvezi komunistov na republiški ravni. V časih vse hujših napetosti v Jugoslaviji pa je opravljal funkcije najprej pri Predsedstvu centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in na koncu tudi v tem predsedstvu kot njegov član. Svoje videnje dogajanj v teh organih je skupaj s spomini o njih popisal v obsežni knjigi Z dežja pod kap in nazaj (založba Sophia, 2021). Znano je, da je vse do odhoda predstavnikov slovenske Zveze komunistov s famoznega 14. kongresa, v tem organu skušal zastopati in razlagati slovenska dogajanja, ki so jih člani tega organa povečini dojemali kot »slovenske ekscese«. Odkrito je tudi opozarjal na nevarnosti Miloševićevega delovanja. Danes ni dvoma, da je zato »dobil batine« s strani srbske policije, ki je vedela, da ima opravka s članom Predsedstva CK ZKJ. Odmev s strani starih prijateljev v Sloveniji pa se je izrazil v šaljivem poimenovanju v satirični rubriki Rolanje po sceni v tedniku Mladina: »Boris Muževič prvo pretepeni«. Vrnitev iz Beograda mu ni prinesla veliko sreče v okviru Zveze komunistov, kjer je sicer še skušal delovati, a je po njenem sestopu z oblasti zaključil svoj marš skozi institucije. Bilo je kot da bi hotel reči – »O. K. svoje delo sem opravil, zdaj pa se igrajte demokracije«.

Ob vsej njegovi dejavnosti v »strukturah« pa je Boris Muževič ohranil držo intelektualca. V družboslovnih in humanističnih strokah mu dolgujejo hvaležnost za njegov izbor in prevod besedil enega največjih mislecev 20. stoletja, Antonija Gramscija. Zanimanje za italijanske teoretike je porodilo tudi še vrsto njegovih prispevkov z območja italijanske marksistične in post-marksistične misli. Boris bo iz naših pešajočih spominov prešel v kolektivni zgodovinski spomin. Predznak njegove vloge bo velik plus.

Podpisi k besedilu o Borisu Muževiču:

Darko Štrajn, Nikola Damjanič, Lev Kreft, Boštjan Zgonc Rozman, Marjan Šiftar, Ljubo Jasnič, Savin Jogan, Uroš Dular, Janez Koželj, Ivo Usar, Lenart Šetinc, Dragan Bulič, Luka Škoberne, Ciril Baškovič, Tomaž Kšela, Pavel Zgaga, Andrej Ule, Marjan Pungartnik