Najboljše stvari v življenju niso stvari,
so ljudje, ljubezen, spomini in smeh. Oscar Wilde
Podobe pokrajin so relativno nove v svetu umetnosti. Ujemanje lepote naravnega sveta v zgodnji umetnosti ni bila prednostna naloga, ko je bila osredotočena na duhovne ali zgodovinske teme. Šele v 17. stoletju se je začelo pojavljati krajinsko slikarstvo. In šele dosti kasneje je pokrajina postala subjekt sam in ne le element v ozadju. Krajinsko slikarstvo je bilo v hierarhiji žanrov, ki ga je ustanovila francoska akademija, uvrščeno na četrto mesto za zgodovinsko slikarstvo, portrete in za žanrske slike. Široko priljubljen žanr je postal šele v 19. stoletju. Pogosto so prevladovala romantična stališča, saj so umetniki poskušali ujeti tisto, kar je bilo okoli njih, da bi vsi videli. Z impresionisti sredi devetdesetih let so pokrajine začele biti manj realne in dobesedne. Pobegu iz impresionizma in vseh naslednjih izmov, je sledil čas nove podobe z izrazito avtopoetiko, abstrakcijo. (Če se za hip ozremo na Bernardovo krajino se zdi, ko bi se v svojih slikah ukvarjal z zapuščeno in razpadajočo hišo modernizma, jo vzdrževal, z deskami, starimi prti in zavesami, ter jo na ta način vsakič znova obnavljal, jo delal vseljivo in živo v sodobnosti.) Danes je mnogo dragocenih del v umetnosti, ki v naslikanih pokrajinah premorejo preveč pripovedi, da bi jim zares lahko prišli povsem do dna. Ko odgrnemo eno plast, se srečamo z novo. Skupaj pa so zrcalo tega sveta, vseh njegovih anomalij in zablod.
Pokrajine, ki jih je Anka Krašna videla in doživela na svojih številnih potovanjih in slikarskih kolonijah, so zasidrane globoko v njeni duši. Lepe, estetske, a ne skozi romantična očala, ne skozi idealizirane sanjske privide. Vedno so tam nekje v njej z razlogom. Njena letošnja (zelo!) velika slika Spomin na Nepal (2025) prikazuje še vedno živ pogled na vasi, kjer so po dvoriščih in cestah sušili papriko. Tudi pri tej sliki je bil – kot vedno – izbor barv izrazito pomemben ne glede na tehniko dela: ustvarjena je s perfidno risbo z ogljem in ne do vseh kotičkov platna obogatena z barvo. Z introspekcijo skozi barve je vedno znala na svoj način vplesti tudi gledalca v razmišljanje o izpovedni moči vsake podobe.
Danes mnogi popotniki na svojih potovanjih po svetu fotografirajo, literati pišejo dnevniške zaznamke o naravi in potopisne spomine, celo eseje in potopisno literaturo, likovniki beležijo vtise z risbami, krokiji ali zgolj utrinki v beležnicah. Predvsem na oddaljenih potovanjih ne nastajajo velike slike, skulpture ali vizualno objekti. Nekje vmes so Popotnice Anke Krašna, v katerih se simbolično spušča v svojo notranjost, k svojim koreninam, v dušo, da skoznjo lahko spoznava in doume svet, kjer v določenem trenutku biva. Ne po spominu. Tam.
V svoji umetnosti je radikalnejša zaradi let in izkušenj, ki pridejo z življenjem. Med te motive tke tudi lastne srčne, žalostne in tragične življenjske izkušnje. Vzpenja se proti reži neba, ki se lesketa v lomu sončnih žarkov, sprva počasi, potem hitro in vročično. Ko potuje ali dalj časa biva v drugih krajih poplavo rdečin pod površino kože izlije na platno, jo objame z zeleno, oplemeniti z modro. Bogate teksture se zlivajo v harmonične barvne ploskve, od blizu pa razkrivajo kompozicijsko spontane poteze neštetih barvnih prepletov, ki nekateri spominjajo na izviren motiv (Barvni utrip ulice), drugi ne (Ehingen). Klasično horizontalno kompozicijo slikarka vešče obvlada v vertikalnih kompozicijah, na katerih razgibane svetlobne lise lebdijo na dominirajočem barvnem polju (Hiša v Ehingenu).
V svoje Popotnice, naslikane na vedno enakih srednjih velikostih papirja z ekspresivnimi oljnimi barvami, ne vnaša melanholij imaginarnih ravnic in prostranstva, ampak pobočja, kot so se v Zibiki kazala njej in dotik z gozdovi, kot ga je sama doživela na Kopah. Ni dramatičnih ozračij, ne ostro začrtanih kontrastov, med svetlim nebom in temno zemljo v objemu gozda ni razlik, je le občutek usklajenosti z njim (V objemu pohorskih gozdov). Večinoma pa detajli hiš v objemu drugačnih krajev, drugačnega načina življenja in drugih ver v tujih mestih govorijo s svojo drugačno, morda nekoliko nazornejšo govorico. Včasih so atraktivna okna in okna kot kletke, vrata in peščena ura (le v kakšnem turškem ambientu je slikarko vznemirila?) več kot preprost simbol videnega. So zaznamki njenih duhovnih doživljanj tega sveta skozi geste rok in opoj barve, kamor se v minimalistične kompozicije nezavedno tihotapijo umetničine slasti, bolečine in življenjska spoznanja.
Pred petdesetimi leti je Anka Krašna iz Indije prinesla več risb – »res ne zelo veliko, a kar nekaj več, pa so izginile«. V resnici so ji ostale samo še tri. Med temi je s svinčnikom doživeto upodobljena prelepa risba Speča Indijka. V zadnjem desetletju pa je ustvarila cikel Popotnic, nastalih v Počitelju v Bosni in Hercegovini, v Ehingenu v Nemčiji, Eshisehirju v Turčiji, Predealu v Romuniji in nekaterih tudi v Sloveniji. Na tem njenem slikarskem ciklu pokrajine bolj slutimo kot vidimo. Odsotnost materialnega realnega sveta ustvarjata okolje, podobna krajem, ki so jih puščavniki iskali za meditacijo, za stik s samim seboj. V tem kontekstu so tudi te njene podobe iz cikla Popotnice prostori za soočenje z notranjim.
