žareča ptica léta nad sinjino
ko siv oblak nebo prekriva
razliva skoz koprene
rdeče vino
kot kri iz božje vene
kapljá z neba in se preliva
z modrino rek, ki tečejo v davnino
Solza
iz golega občutja je privrela
bleščeča od lepote dneva
na licu je obstala
zadrhtela
negibna zaplesala
v objemu belega odseva
se posušila in okamenela
Pomeni
neslišni, neuzrti, nedojeti
pomeni polnijo praznino
človekovega uma
in poeti
se slépi od poguma
potapljamo pod globočino
kjer nemi žarek brez svetlobe sveti
Skrivnostna
skrivnostna, daljna, lepa in strašljiva
kot smrt oblečena v črnino
molče pripoveduje
da je živa
in strast jo vedno huje
razžira kot strupeno vino
ki po nabreklih žilah se preliva
pijan bežim od nje v neznane kraje
prestrašen se zaklepam vase
izmišljam si utvare
a bi raje
utonil v njene čare
pogubil se za večne čase
in poželjivo bi si vzel kar daje
čeprav tedaj ko me bo poljubila
bom le še hladna kamenina
nič več ne bo šumela
njena svila
in ona čisto bela
izginila bo iz spomina
kot zvezda ki je v dalji ugasnila
Neveden
neveden, izgubljen v vesoljni domovini
na modri Zemlji plujem med planeti
priklenjen na nevidno silo
ne morem odlebdeti
po svoji poti
v tej tišini
k nebesni floti
ki mi iz dalje sveti
iz dobe, ko je vse minilo
in zakopalo pred nešteto leti
skrivnost, skrbno prekrivano pod praspomini
Pod krili
Pod krili beli žarki valovijo,
v očeh odseva mesečina.
Odjeki zvezd igrajo
simfonijo,
nikdar je ne končajo.
Nad glavo se blešči globina,
v srebrnih krempljih pesmi krvavijo.
Kohelet
Ko gledam divje lovce na vetrove
in snamem z glave krono jaza,
gre žalost iz modrosti
čez robove,
kjer prednik v vsej kreposti
lebdi kot senca brez obraza
in kliče k sebi svoje prasinove.
Pravljica o pravičnem vladarju
»Umij se, če si se z rokámi dotikal denarja,
na njem se ti prsti in um zastrupijo,
denar je umazana stvar!«
To poudarja
edini pravični vladar,
ki zna reformirati ekonomijo
in to, kar ustvari, večinoma ljudstvu podarja.
Saj ve, da je vse, kar nastane v življenju, njegovo,
in da je edini, ki zna razdeliti
bogastvo med svoje ljudi.
Zagotovo
trpi, če zaupanja ni
in ljudstvo se hoče med sabo pobiti,
da bi si vse skupaj že spet razdelilo na novo.
Verjetno je v krvi človeka, da si preprodaja
zaklade, ki mu jih daruje narava …
In ravno zato se boji,
da prihaja
kdor koli, ki ga razlasti;
ostala bi mu le odsekana glava
globoko pod zemljo pa v skrinji zlatnik brez sijaja.
Glina
Najedli smo se ptic, napili vina,
napekli smo si tone kruha,
a nismo te dojeli,
zgodovina.
Rdeči, črni, beli,
v mineštri, ki se večno kuha,
smo sol smodnika, presušena glina.
Dan mrtvih
Mrtvaki so veselo praznovali,
svetlobe sveč so se napili
in se med žalujoče
pomešali.
Postalo jim je vroče
pa so ozračje ohladili
in daleč v mrzlo večnost odplesali.
Kakor da sem vino
Nekdo me pije, kakor da sem vino
kozarec se počasi prazni
v neslutene prostore
pod globino
pronica skozi pore
med nikdar videne prikazni
ki zanje to življenje ni edino.
Čebela
Na moji vrtnici brenči čebela
nabira črke in besede
za novo poezijo
vsa vesela
ko v panju se medijo
za hip obstane, mirno sede
kot bi jo pesem vase zaobjela.
Žalostna boginja
Med mrtvim in med virtualnim svetom
se svet realnosti razblinja
v pozabljeno praznino.
Med poletom
v nebeško domovino
nas vodi žalostna boginja
čez prag ljubezni k svojim praočetom.
Kraljica
Se spomniš? Nad časom sva pila božansko medico
in zvezde so se razkadile nad nama
kot dim iz žareče sredice.
“Glej jo, kraljico!”
sem rekel, razprl tančice
in stopil do tja, kjer je v tebi omama,
ljubezen v telesu vesolja, prelita z resnico.
Hip
Trenutek hkrati mine in obstane
strdi se v hip in se razblini
v brezčasni žar vesolja
skoz možgane
čez razsrebrena polja
se v skriti kozmični dolini
zaseje kakor seme večne hrane.
Mirovanje
valovi so nenadoma obstali
ozračje preplavi tišina
praznina v moji glavi
ob obali
na suhi morski travi
kamniti starec brez spomina
molče plaši navidezne živali
