Tisti glasovi, mešana tehnika, sredinska slika 99 x 81 cm, stranski sliki 99 x 41,5 cm, 2023-2024
Pri pisanju o slikah Stojana Špegla je navzoča poezija, pri pisanju o njegovi poeziji pa vizualna poetika. Pri iskanju vzporednic se na isti valovni dolžini srečujejo oblike in besede že vse od začetkov njegove umetniške poti. Še posebej v ozračju njegove zadnje pesniške zbirke Če ne ve, ve, če ve, ne ve. Bralec v njej sledi navdihu, ki ga je pesnik črpal iz svinčenih opilkov, prepletenih mehanizmov in industrijske juhe, iz stroja, ki zopet vstane, in iz žarenja izpušnega lonca, iz odmevov zarjavelega gobca in iz vrtoglavo brlečih luči, iz jeklenih čekanov in kompresorske črpalke.
Medtem ko je bila Špeglova poezija od začetka polna nostalgije in dotikov (dotika se senc, vznemirljivih vrelcev, marmornih miz ali lizik kot izpraznjenih gnezd sladkobe), zdaj drugače tke vez med resničnostjo in simbolno pripovedjo. Sočasno namreč raziskuje pojav besede in podobe. Posledica njegove zvestobe samemu sebi, svojemu programu in likovnim konceptom, je poglabljanje v globoko občutenje lastne zvočnosti. Tako so se tudi njegove nove podobe kot simbolične ptice znašle zbrane skupaj iz različnih pokrajin in vrtov ter se zlile v sotočje glasov. Nekaj čarobnega se jim je moralo zgoditi, da so poiskale zavetje na živobarvno nasičenih platnih, premagale strah pred drugo stranjo ogledal in druga pred drugo, da sedaj žarijo v novi medsebojnosti. V tihem sobivanju, v drhtenju časa. V milnih mehurčkih, okroglih slikah z oltarnimi zavihki ali brez (V okroglini časa). Obvladujejo temno praznino noči, ki jo prežarja svetloba vizionarja, ki sanja bele oblake na morju azura.
Krajina ima v slovenskem slikarstvu pomembno vlogo, čeprav še zdaleč ne tako pomembne kot v preteklosti. Zapleteni motivi Špeglovih pokrajin s svojevrstno simboliko vzbujajo številne asociacije in vprašanja. Z živopisnimi nanosi barve se slikar od nekdaj predaja lepoti spreminjanja narave in v sproščenem iskanju ustvarja posebno ozračje. Duhovne pokrajine njegove notranjosti povezujejo tako osnovni barvni akordi kot zgradba slik z izstopajočo svetlobo. Najbolj pogosta je likovna motivika večjih ali manjših svetlobnih centrov, ki so po slikovnem nosilcu včasih razporejeni umirjeno, še raje pa so po njih razmetani v divjih ritmih. Modernistični poudarki so bolj očitni na ekspresivno poudarjenih podobah, likovno dogajanje pa je precej bolj razburkano, kadar na sliki dominira krog. Dramatičnost svojih del gradi Špegel drugače, ko gre za triptihe po vzoru oltarnih podob (Tisti glasovi). Stvarni in idilični, realni in fantazijski prizori se prepletajo po vsej površini, pri čemer je popolnost kroga (kadar dominira v sliki) vselej smiselno prekinjena.
Prizore slik povezujejo sublimni naslovi, ki jim je pesnik/slikar zavezan. Projekcije senc, ki se spuščajo nad pokrajino, sevajo kozmično ozračje kot prevladujoč motiv v prostorih ekspresivnih podob (V modrih odsevih zveni nepozaben timbre). Idilična simbolika prizorov asociira neslišne odseve, odmeve in prispodobe (Drhtenje noči objema poletne sape). Abstraktne slike oddajajo zvoke, ki so zunaj slišnega obsega človeškega ušesa in potujejo skozi vesolje, ali paradoksalno zavajajo gledalčev pogled (Zjutraj ni bilo na nebu niti oblačka). Lahko se srečujejo (Jezdec v suhi nevihti), prepletajo, objemajo (Drhtenje vode objema jambor tišine) in ustvarjajo novo realnost. A svetloba od zunaj ni nič bližje, čeprav se ji umetnik približuje. Drugačni svetovi, ki vznikajo iz večnosti, stopajo na svetlečo mlečno cesto in se lesketajo v navideznih ogledalih. Kaj je za temo? Zapeljiv šarm živih barv lovi slikarjev pogled, modra brezna razkrivajo magičnost pesnikove iluzije, ko igra neskončnost suito za njegovo dušo.
