Naredila si bom brv iz
travniških bilk
Stopala bom previdno
polagala na ta prehod
Da se zaliže vanje in
zaceli rane
Čez nebo bodo poletele divje gosi
Kot razglašen orkester oznanile
in razparale tišino mojega minulega
poletja Morda bom previdno
strmoglavila z brvi travnih bilk
* * *
Tvoj obraz je zemljevid
Berem geografijo duše
ki ima zgodbo
Začutim drget strahu ki si
ga nekdaj prestopala
Vidim gubo ki je sled klofute življenja
Čutim ceste joka spanja
bežanja kričanja in malo smeha
Tvoj zemljevidni obraz
ima Dravo Savo in Sočo
V zadnjo boš potopila ramena
In jaz bom poškropila
tvoj zemljevid z Gregorčičevo reko
* * *
Iz oči ti šviga močna slutnja
Počutim se kot delavec ki vleče vrečo smeti
Tam notri sem pravzaprav
Vem da me ne boš odvlekel po širokih
stopnicah v cerkev
Če bi se s hojo navzgor kljub
vreči okopala v zadnjih sončnih žarkih
Pogreznjen si v molk
Še toliko zvoka ni kot tedaj ko si
pobiral mivko in jo spuščal skozi
pest svojo peščeno uro
Ptica spodaj je tvoj urok
Grem preden zavonjam smrt ribe
Sonce je slabotno Ne moreva se več
napolniti preveč je ugnezdena neka
žalost Dva čolna na obrežju sva
* * *
Pohištvo sem jaz tako zelo sem lesena
Imam velik vrt in ovce namesto kosilnice
Tudi mleko ki ga shranjujem kar na tleh
Kadar kdo pride sede na kanglo
Še prej ponudim kozarec mleka
Po tem nikoli več ne pride
Pomenkujem se z ovcami in
uživam v praznem prostoru
Misli govorijo nedorečena občutenja
* * *
Moj ded je odplatil prvinske poti
naše male dežele naših malih ljudi
Iz sna do sna je meril vetrove v
drevesih in žitnih poljih ter čakal
vrnitev lastovk in zven zvonika
in prvih pokošenih trav
ki jih je ljubo staro sonce žgalo da so zadimile
A je imel moj ded sijoče telo pod
velikim klobukom iz koruznih listov
Tudi v mesecu metuljev je bral
stave modrosti sklonjenim hrbtom
med vrstami žita ko so peli glasovi
snopov in pokašljevali shirani konji
Ko je začutil sončen korak se je ustavil
Nič ne še hrane odžeje o ne
Vztrepetala mu je kri in začel je
peti pesmi davnih vekov
Naučil vas bom pesmi mojega ljudstva
dedov in mater ki so za nas želeli
da bi živeli od njiv kjer raste hrana
in svoboda Ja svoboda tudi raste
Zravnali so hrbte in nahranili svojo
krepost z besedami pesmi
Da bi koruza zrasla do višine moža
in pšenica do višin ženskih prsi
Roso trave so uglasili pojoči njivci
Ko so zaklinjali poklon koreninam svojega rodu
so poljubili hrano
Nekdo je v daljnji prižgal kres
