1. junij 2004 – VII. letnik
Prižgem. In vdihnem. In čakam.
Kot da vdihnem življenje, se mi zdi, a zraven še smrad izbljuvkov ljudi.
Globoko v meni se kadi: dim pričakovanja, usmrajen z ognojki ljudi.
Izdihni, izdihni, telo mi govori, ne govori, KRIČI!
Izdihnem. In čakam … In čakam … …
Kot da sem izigrana, se mi zdi, od strupa človeštva odpira se mi rana.
Oh, kako smrdim! Moram se umiti, da ne zbledim!
