Ne joči mamica, če v življenju ni tako,
kot sinoči v pravljici je bilo.
Stisni k sebi me močno,
boš videla, odleglo bo.
Zakaj oči ti v prazno strmijo,
in ko me božaš, ti prsti drhtijo.
Saj sem pri tebi vendarle jaz,
mamica, moja, razjasni obraz.
Srkal iz tvojih sem prsi moči.
Osamljen poslušal, če v bližini kje si,
ko pletle so se med nama prve vezi.
Del sebe si dala,
in rad te imam,
moj zlati si sonček,
poljubček ti dam.
OB MATERINEM GROBU
Pesem, namenjena stari mami
V zimsko jutro ptič leti,
obupano frfotajo krila
In drobno srce bol teži,
ker dom pokrila je gomila.
Oster veter ga duši
in vrača se na ruševino,
ki za polete v hladne dni
nekdaj mu dala je toplino.
ROJSTNI DAN
90 let zlato srce moje mame bije,
njena skromnost in dobrota
iz oči ji sije.
V težkih časih je otrokom življenje dala
in v vsakih trenutkih njihova zaveznica ostala.
NEIZREČENA MISEL
Kot dih pomladi,
nežno in čuteče,
naenkrat jo zaznaš
kot otroško srečo.
Zajel bi jo v dlan,
ko ni nikogar na poti,
kot metulja v sončen dan
jo nesel sanjam nasproti.
Skril bi jo,
ker jo moraš skriti,
kot cvetlični popek,
ki ne more vzkliti.
GORICA GOVORI
Hrib na Vranskem
Za maj kresovi zagorijo.
V srce naseli sladki se nemir,
a za borce, ki v vranski gomili spijo,
to le njihov je večer.
Iz gozda veje rahel piš,
se v brezah poigrava,
tragedijo 174 nad
nad grobom prišepetava.
Za to pomlad so šli
v nek temačen, črn dan.
Težko poslavljala se mati.
Solzna se žena ozirala čez plan,
a čakala je zaman.
Gorico kri je pordečila,
jih v svojih nedrjih je združila,
umrli so vsi tisti dan,
ki ne bo nikdar pokopan.
Vsako leto plamenice zažarijo,
za njihov in naš praznik poslednji dom budijo.
IME
Hotel pozabiti sem nate
v modrini morskih voda,
a preveč so spominjale časov,
ko sva se prvič našla.
Poslušal sem strun melodijo,
v srcu je bilo težko,
ko pela o imenu je tvojem,
postalo je v duši grenko.
Še iščem te v jutru pomladnem
v rosi, ki med travami spi,
še nekdaj te ljubim kot nekdaj,
zame slovesa še ni.
RDEČI NAGELJ
Rdeči nagelj si pripnite
vsi, ki od svojih rok živite,
večen je vaš boj
in v eno četo se strnite.
Vi ste ta svet zgradili,
Vprašali niste, ali bo vaš,
Ko težke ste misli v sebi nosili,
ali prišel bo za vas tudi čas.
Trdo delo za malo plačila.
Pobrala draginja je veliko obljub,
v srcih le jeza, skrb in obup,
utopila poslednji je delavčev up.
Birokrat ni za lopato
In plavža se boji.
Le kmet naj posadi,
kar za vse najbolj rodi.
Zato šopka rdečih rož
nikar ne zavrzite,
proletarci, od vsepovsod na svoj stan s ponosom zrite.
BILA BI
Delaj, kaj boš v šolo hodila,
denarja ni,
težko bom družino nahranila,
metla in vedro ti bosta dala plačilo,
deklici se je milo storilo.
Šla je v svet.
brisala je prah in zeblo jo je v roke.
ko umivala je okna, gledala otroke,
Tiste, z modernimi smučmi,
a svojim ni mogla kupiti sani.
Zakaj mi ne daš pomaranče,
vsak dan jemo le krompir,
sosed ima za zajtrk sir,
tako prijetno je pri njih zvečer.
Kot da jo karajo velike otroške oči,
še bolj je delala za vsakdanje skrbi.
Plače ni bilo veliko.
a življenje se draži.
Za vse enako,
le da siromak trpi.
Ona ni hotela postati snažilka.
Bila bi tovarišica.
Jemala, kjer imajo preveč,
revnim dajala za vsaj toplo peč.
KMEČKA
Ne pomaga sto okroglih miz,
če od besedi ni deviz,
tako sosed Nace si modruje,
ko v aprilu načrte kuje.
Če imel bi še konjička,
šel bi z njim čez mejo pit,
da bi obuli mu kopita,
ker podkev pri nas ni za dobit.
a kako naj tja traktor spravi,
če ga še na dvorišču ne prestavi,
rezervnih delov v trgovini ni.
Popil mu je vse mleko v prahu,
ki ga za telička je dobil,
ker ga že doma ni dolgo videl,
mu ga s težkim srcem je pustil.
Saj dovolj telet je za izvozit,
kaj še hočeš jih redit,
tak odgovor je dobil,
ker se zaradi krmil je razjezil.
A koruza v kašči se blešči.
Le cena jo bo na plan potegnila,
ko se v loncih živina bo že smodila.
Z markami kupujemo šivanke,
z njimi krpamo vse skrite zanke.
Tako da nikdar krivca ni,
a vedno o njem se govori.
Da bo bolje, tako se pravi,
po samoupravnem sporazumu,
ki glasi,
da kdor dela, ta greši,
že predolgo je v veljavi.
ŠE STE NAŠI
Dobroveljski gozdovi vam šumijo,
v srcu naroda vaši ideali še živijo.
Borili ste se, da slovensko govorimo,
na svobodni zemlji zdaj živimo.
Svetovni odpor proti fašizmu
ni bil podpora komunizmu.
Še seme domačih izdajalcev klije,
ne sprava, sramotno naj segnije.
Dokler vaši bodo grobovi,
polni spominov na vas bodo domovi.
Vi ste za Slovenijo življenje dali,
ne tisti, ki na vas rafale so poslali.
Ni vam treba Cankarja brati,
o bedi delavstva poslušati.
Okrog sebe se ozrite,
čeprav imate obraze skrite.
Vse življenje se delavec odpoveduje.
Slabo plačan, neprespan,
zgradil si je tovarne,
da bi v njih uresničil sanje.
Spremenil se je sistem,
vse je ukradel delavcem.
Kapitalisti gospodarji so postali,
nad vsem, kar delavci so prigarali.
Med nami se plazijo sence,
zaničevane, brez pravic.
Bodo še kdaj videle sonce,
ali se sprijaznile, da so nič?
