NEPOSREDNA DEMOKRACIJA V PROTESTNIH GIBANJIH – VAROVALKA PRED MANIPULACIJAMI IN PRITISKI POLITIČNIH IN KAPITALSKIH CENTROV MOČI

Protestne organizacije študentk in študentov se od nekdaj srečujejo s problemom, kako ohraniti svojo avtonomnost ter kako preprečiti, da bi njihovo borbo za boljšo družbo in ustrezen položaj študentov v njej za svoje cilje zlorabile stranke na oblasti ali v opoziciji ter drugi centri politične in kapitalske moči. Zato iščejo oblike neposredne demokracije, da bi skozi njihovo aktivnost zares prišli do izraza interesi in volja študentk in študentov ter da bi se prostor za manipuliranje z njimi in za pritiske nanje čim bolj zožil. V Sloveniji so študentke in študentje v času Skupnosti študentov, ki je obstajala in delovala od leta 1968 do 1974, za svoje najvišje organe določili zbore študentov na fakultetah in visokih ter višjih šolah, njihovi člani pa so bili vsi študentje in študentke brez izjeme ne glede na vse osebne okoliščine. Od takrat naprej je ta tedaj inovativna oblika neposredne demokracije v praksi doživela marsikatero dopolnitev.

Izkušnje študentskih blokad in protestov v Beogradu, Novem Sadu, Nišu in Kragujevcu

V tem pogledu so zanimive izkušnje študentskih blokad in protestov, ki trenutno potekajo v Beogradu in drugih univerzitetnih središčih v Srbiji. Približno mesec dni po tem, ko se je na železniški postaji v Novem Sadu porušila nadstrešnica in pod seboj pokopala 15 ljudi, so namreč študenti v Srbiji zaradi nezadovoljstva z odzivom pravne države na to tragedijo, blokirali veliko večino fakultet. Prvi so protest organizirali študenti Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu, nato pa so se protesti in blokade razširili na druge fakultete in akademije v Beogradu, Novem Sadu, Nišu in Kragujevcu. Študenti so sprva postavili več zahtev: kaznovanje odgovornih za tragično nesrečo, objavo dokumentacije o rekonstrukciji postaje in preiskavo napadov na študente, ki so zaradi neodzivnosti pravne države protestirali. Kasneje so zahteve razširili, njihova srž pa je zahteva za normalno delovanje pravne države in vseh njenih institucij, kar je pravzaprav tudi eden od pogojev za vstop katerekoli države v Evropsko unijo.

Kaj je to »študentski plenum«?

Protestni študenti in študentke so se spontano (samo)organizirali tako, da vse protestne aktivnosti usmerjajo študentski plenumi na fakultetah in univerzah. Zato se je začelo v javnosti postavljati vprašanje, kaj je to študentski plenum?

»Institucija študentskega plenuma je edini legitimni organ, ki izraža voljo študentov v protestu, njihove strateške cilje in zahteve ter po naravi svoje strukture omogoča obstanek in razvoj notranje dinamike študentske socialne borbe,« v glasilu študentov novinarstva na Filozofski fakulteti v Novem Sadu Univerzitetski Odjek (8. 12. 2024) pojasnjuje Milica Stevanović. Po njenih besedah so študentski plenumi neposredno demokratsko borbene strukture, kot odprti forumi, kjer ima vsak študent pravico diskutirati in glasovati o vprašanjih strategije in taktike študentske socialne borbe. Kot navaja, so odločitve plenuma javne, podvržene kritiki in spremembam s strani udeležencev plenuma, kar ga dela neprimerljivo bolj odpornega pred tajnimi manevri in malverzacijami za zaprtimi vrati.

Plenumi, kot navaja Milica Stevanović, delujejo brez formalnih liderjev ali hierarhije, s poudarkom na enakopravnosti udeležencev. Odločitve sprejemajo udeleženci kolektivno, pogosto z glasovanjem vseh navzočih. Plenumi delujejo neodvisno od političnih partij ali državnih institucij.

Študentski plenumi so primerljivi z zbori študentov v SŠ

V Sloveniji nam ni težko razumeti, kaj so to študentski plenumi in kako delujejo, saj so primerljivi z zbori študentov iz časov Skupnosti študentov (SŠ), ki je v Sloveniji delovala od leta 1968 do 1974 (več o njej se da prebrati v Zborniku o SŠ 1968 – 1974, prispevki za novejšo zgodovino, KD Mariborska literarna družba, Beletrina, Založba Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2024).

Najvišji organ SŠ na fakulteti, visoki ali višji šoli je bil zbor študentov, ki je sprejemal vse bistvene odločitve in usmeritve. Člani SŠ so bili vsi študenti (za člansko izkaznico je veljal indeks), zato so bili tudi člani zbora študentov vsi študenti. Seveda so lahko na zboru študentov razpravljali vsi udeleženci, po razpravi pa je zbor študentov sprejemal sklepe z glasovanjem. Zbor študentov je vodilo delovno predsedstvo, ki so ga udeleženci izvolili na začetku. Na zboru so študentke in študenti izvolili tudi članice in člane Izvršnega odbora (IO) SŠ na fakulteti oziroma šoli z enoletnim mandatom. Po statutu SŠ so imele skupine članic in članov pravico ustanavljati tako imenovane akcijske odbore, ki so lahko delovali mimo organov SŠ ter samostojno načrtovali ter izvajali konkretne naloge oziroma akcije, če so za to dobili podporo na zboru študentov.

V obdobju od leta 1968 do 1974 so bili na ta način organizirani samo študentke in študenti v Sloveniji, medtem ko so bili v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah tedanje Jugoslavije organizirani še po »klasičnem« načinu kot vse družbenopolitične organizacije v Zvezo študentov Jugoslavije. V novem tisočletju pa so se podobno kot v SŠ ob različnih protestih organizirali tudi študentke in študenti v Zagrebu, Beogradu in drugih mestih na območju nekdanje Jugoslavije. Tak je bil denimo primer ob blokadi Filozofske fakultete v Zagrebu leta 2009, pa ob blokadi Filozofske in Filološke fakultete v Beogradu leta 2011, ko so se študentke in študentje (samo)organizirali v plenum. Nenazadnje se je zbor študentov izkazal za izredno dober način organiziranja študentk in študentov že v času zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1971.

Študentski plenumi, ki so konec leta 2024 in na začetku leta 2025 vodili blokade fakultet in akademij na univerzah v Srbiji, se v nekaterih podrobnostih razlikujejo od zborov študentov v nekdanji SŠ. Iz izjav Siniše Cvetića iz Fakultete dramskih umetnosti v Beogradu, Anđele Spasić iz Fakultete umetnosti v Nišu in Baneta Bogdanovića iz Akademije umetnosti v Novem Sadu v prispevku na YuoTube (Angelast 236, Studenti, »Pored kolektivne svesti pokrenuli smo talas kolektivne empatije«) se da razbrati, da plenume sestavljajo vse študentke in študenti na fakulteti oziroma akademiji, za razliko od zborov študentov v SŠ pa nimajo stalnega vodstva oziroma izvršilnega organa.

Študentski protesti brez liderjev

Razpravo in delo na plenumu vodijo izvoljeni moderator, njegov pomočnik in zapisnikar. Plenum nima izvršilnega organa, ker njegove sklepe, ki so javni, uresničujejo vse študentke in študenti. V okviru plenuma pa delujejo številne delovne skupine (denimo za pripravo dnevnega reda plenuma, za sodelovanje z mediji, za organizacijo akcij, za agitacijo, za družbena omrežja, za varnost na blokirani fakulteti in podobno). Sestanki delovnih skupin, ki delujejo podobno, kot so delovali akcijski odbori v SŠ, so odprti za vse zainteresirane študente, teh pa ni malo, saj študentke in študentje na blokiranih fakultetah oziroma akademijah prebivajo – to pomeni, da tam študirajo, jedo, preživljajo prosti čas, spijo itd.. Delovne skupine o svojem delu poročajo na sejah plenuma. Na koncu plenuma (seje trajajo običajno od dveh pa celo do petih ur) udeleženci določijo datum in uro naslednjega zasedanja plenuma in zanj izvolijo tudi moderatorja, njegovega pomočnika in zapisnikarja, ki naslednje zasedanje nato pripravijo in vodijo. Tako plenum, kot oblika neposredne demokracije, sploh nima vodstva in formalnih liderjev. Kot je mogoče razumeti udeležence prispevka za Angelast na YouTube (za sodelovanje so jih izvolili na plenumih njihovih fakultet ozirom akademij), so na ta način v protestnem gibanju zožili prostor za posameznike, ki bi želeli proteste izkoristiti za svojo politično promocijo in kariero. Ker protestno gibanje nima formalnih liderjev, se politične stranke in drugi centri moči težje z različnimi zvijačami in tajnimi manipulacijami »pretihotapijo« na njegovo čelo. Kot so poudarili predstavniki študentskih plenumov na YouTube, tako protestno gibanje, ki zahteva delovanje pravne države, ni podaljšek nobene politične stranke bodisi v opoziciji ali na oblasti. Ves čas si zavestno prizadevajo, da bi plenumi delovali neodvisno od političnih strank in državnih organov.

S svojimi stališči in načinom delovanja si je študentsko protestno gibanje po njihovih navedbah pridobilo veliko podporo javnosti ter s tem tudi veliko moč, ki pa si je niti ne želijo, saj si želijo samo živeti in študirati ter kasneje opravljati svoje poklicno delo v normalni pravni državi, v kateri delujejo vse njene institucije.

Nove izkušnje

Na blokiranih fakultetah očitno razmišljajo tudi, kako doseči čim bolj učinkovito neposredno demokracijo, pri čemer proučujejo tudi izkušnje od drugod. Tako so denimo na Filozofski in Filološki fakulteti v Beogradu pripravili razpravo o knjigi »Blokadni kuhar – recepti za uspešno blokado«, ki podrobno opisuje, kako je potekala blokada Filozofske fakultete v Zagrebu leta 2009. Zanimivo bo videti, do kakšnih spoznanj se bodo dokopali in kako bodo študentske blokade in protesti v Beogradu in drugih univerzitetnih središčih v Srbiji obogatile oblike neposredne demokracije v protestnih gibanjih. Njihove izkušnje bodo prispevale tudi k iskanju odgovora, ali je protestno gibanje bolj imuno proti vmešavanju politike in obveščevalnih služb ter proti pritiskom represivnih organov, če ima ali če nima močnih in stalnih izvršilnih organov. Ali ti predstavljajo nevarnost za avtonomijo protestnega gibanja, če vanj prodrejo »provokatorji«, ali močni izvršilni organi varujejo protestno gibanje pred prodorom »provokatorjev«? Seveda je treba pri iskanju odgovorov na to vprašanje upoštevati tudi konkretne zgodovinske okoliščine vsakokratnega protestnega gibanja. Izkušnje beograjskih, novosadskih in niških študentov ne bodo dragocene samo za študente v Srbiji, temveč tudi širše.

Kako uveljaviti neposredno demokracijo in kako odločanje čim bolj približati ljudem, namreč ni aktualno vprašanje samo za študente, temveč tudi za stavkajoče delavce, za nezadovoljne upokojence, za oškodovane kmete in druge, ki se v svojih okoljih v katerikoli državi borijo za ohranitev ali povečanje svojih pravic ali za javno dobro in družbene vrednote, za katere si prizadevajo. Vedno namreč obstaja zelo realna nevarnost, da centri politične in kapitalske moči njihovo borbo izkoristijo in zlorabijo za dosego svojih ciljev. Protestna gibanja in gibanja za človekove pravice, med katere sodijo tudi delavske pravice, se lahko temu uprejo samo s čim večjo in čim bolj domišljeno notranjo neposredno demokracijo.