Dan je prekrilo krvavo nebo.
Črni mrak je zapel večerno molitev.
Molitev strtih src,
prosojnih duš
v temo potopljenih.
Krvavo nebo se posmehuje bolečini.
Smeh krvavi v večerni zarji.
Temno je, temno to nebo.
Krvavi pljunki prihajajo
iz mojih črnih pljuč.
Le kje se potepaš, zvezda Danica?
VEČERNI MOLK
Ni še prispel božanski Godot.
Gozd molči v neslišni grozi.
Srcé molče trepeta.
Nekaj se bo moralo zgoditi
pravi večerni molk.
Zjutraj bodo obglavljali duše
in izpirali pesmi iz njih.
Ena od njih bo tudi moja.
ČRNA IZBA
Ključ je zaklenil izbo.
Ključ je ključ mojega srca.
Prazna je njegova izba.
Le droben plamenček
bo razžaril bolečino
nato pa poniknil v pepel.
Pepel gasi upanje.
A zaman je njegov boj
s Pandorino skrinjico.
Upanje ostaja na dnu,
da vname izbo srca.
ZASANJAN MRTVEC
Zasanjan mrtvec v lupini
zaplul je v širni ocean
srcé pozabil je v kabini,
ki zdaj je daleč, daleč stran.
Oči otrple so, v sivini
letijo misli tja v en dan
otrpla glava, v brazgotini
je vrezan čar nekdanjih sanj.
ANGELOVA SODBA
Angel leno je odprl oči,
kot bi spal ne dve noči.
Pred cerkvijo opazil je farane,
vse pobožne duše zbrane,
počasi vstal je, se pretegnil,
da mu kdo ne bi pobegnil.
Tale šel bo v nebesa,
prestrašen se boji bedresa.
Tale tu si roke mane,
on pač šel bo med župane.
Ta škrtari, dinar čuva,
tega davkar naj sezuva,
tale moli paternošter,
hudiča, naj že gre v klošter!,
tale kleje in popiva
do groba naj tako uživa
ta se dela učenjaka,
a ne zna privit’ vijaka,
mladec bulji v telefon,
hudič no, saj je že fantom,
ta se dela velikaša,
a je že shlajena čaša,
tale tukaj je umetnik,
on navaden je podrepnik,
ta ima se za ikono,
a postrani nosi krono, …
Dolgčas, rekel je svetnik nebeški,
da ukvarjal bi se s temi smeški,
raje šel bom v oštarijo,
kjer v polnoč luči gorijo,
tam bom spil en glažek vina,
nato slavil bom zopet Sina.
