vonj po pokošeni travi
kosmi vrbovih semen v laseh
prva krvenka
misel ednine preko množine
do dvojine
stisnem potne dlani v pest
in hodim
letim z modrini
nekam kjer lažni obrazi
ne skačejo z zaslona
blagodejna senca
objem
ki ga ne dosežem
Mozaik na zmečkani fotografiji
bosonoga stopam po ostri roževini
a svetlikanje na pragu me vleče naprej
kljub boleči nelagodnosti
v rokah trdno držim breskev a ne zagrizem vanjo
kot da me je strah sladkobe
glava je težka
polna nekega čudnega pričakovanja
kot bi ovenela od preveč tišine
preveč nedokončanih misli
v prsih ne čutim ničesar
z vsako dežno kapljo ki pade na zemljo
me svet vedno bolj potiska v molk
v hladen objem razdalje
in vendar diham – diham silovito
narisana sem v čudni perspektivi
uokvirjena in pribita na steno časa
sprašujem se ali se je vredno iztrgati
ajda v vetru me opazuje
skozme teče hladen potok
nemiren kot izdih ki ga ne morem ujeti
Izdih deževnega spomina
dež zarisuje sledi po koži
hladen in bled
skozme pronica kaplja za kapljo kot bi hotele vse izbrisati
a trmasto vztrajam gola pred svetom
izžeta sem obtičala na stopnicah
moji koraki so kamniti
perspektiva beži pred mojim pogledom
še vedno čutim češnje na dlaneh
sladke in omamne a nedotaknjene
ne želim se predati
misli lebdijo med oblaki tišine
razpoke v meni se širijo
iz njih polzi žalost a katarze še ni
čakam strel čakam udarec
da se nekaj v meni zlomi da se končno prerinem čez rob
zadnji snop svetlobe me žge v hrbet
ne vem kam grem
a nekaj me potiska naprej
čez črto ki sem jo zarisala na platnico preteklosti
predramljena z vetrom v očeh
se učim leteti
z nevidnimi krili
Preplet trenutkov
stopinje skozi križišče misli
nemir v prsih – preštevanje utripov
kot da bi lahko izračunala pot do svobodne volje
vrt tišine v meni raste
zaman se izmikam svetlobi
ki trmasto vztraja in poje
čeprav jo prepreda sivina
rahel dotik je dovolj
da sproži premik
spremembo
nekaj kar razbije sušo
ki jo čutim v sebi
pričakovanje je napeto
kot da se nekaj mora zgoditi
a niti ne slutim kaj
razdeljen čas polni prostore
vsak trenutek ki je zasebno moj
je hkrati prepleten z vsemi drugimi
tudi tvojimi
na križišču pogledov
poti in želja
pleševa brez korakov
Izgubljena težnost
roke iščejo
nekaj trdnega
kar se čuti
pod blazinicami prstov
kot vlažen pečat na mizi
ki ga pusti kozarec vina
nekdaj so ostajali sledovi
vonj cigaret v zraku
meglen odsev na steklu
zdaj se posuši
preden se ga dotaknem
vse je lahkotno a prazno
besede se razlivajo kot voda
obleke so prelahke
zrak je sterilen
in tišina – celo ta je preveč gladka
preveč dovršena
da bi bila resnična
pogrešam težo dneva
nekaj kar bi me
zaklenilo v občutek
da sem del tega sveta
ne zgolj senca
ki drsi mimo vogalov
mimo človeških postav
morda kamenček v žepu
trn pod kožo vonj zemlje
nekaj kar bi ustavilo korak
kar bi me držalo tukaj
v tem trenutku
ki je ravnokar izginil
V kavarni na vogalu
tu sediva že tretjič ta teden
midva in najini skodelici kave
v eni espresso macchiato
v drugi cappuccino
ki se gledata kot tujca
tvoje oči iščejo nekaj na ulici
kot dež na toplem asfaltu
list ki pleše v vetru
odblesk na okenskem steklu
in tvoje besede so lahke
prelahke da bi ostale z menoj
med nama se kopičijo trenutki
kot majhni predmeti na robu mize
sladkorček žlica drobtine
račun ki ga nihče ne pospravi
utihneva
kot bi v tej praznini iskala nekaj teže
nekaj več od prasketanja glasov
prelivanja sivih odtenkov
a tudi ta misel zdrsi
izgine
Simultanke
I.
vse štorklje so zapustile gnezda
utrdba tišine je gola v pričakovanju
gradim z rubikovimi kockami
ki jih sučem z zaupanjem v rešitev
vizija greha je kot slina
ki počasi mehča zatrdline
oproščena vsakršne krivde
ozdravljena slepote se še vedno bojim fizičnega premika
medtem ko delo krivcev utaplja
imaginarne izkušnje v suhih ustih
všečnost objave ostaja v zastrtem pogledu
stvarnost je prežeta z reakcijami naivnice
ki ne pozna razočaranj
telo je polno sokov
a nemost ga obvladuje z železno roko
obstanem v trenutku
ko dih postane zavestno delo
II.
po zatonu sonca
vročina puhti iz asfalta
lovilci solz so ujeti
v trdnjavi zamrznjenih misli
medtem ko telo sužnja
hrepeni po nedoživetih izkušnjah
vizija lepote je kot siloviti val
ki ga ustavi le neizbežna vsakdanjost
kjer reakcija postane sprožilec
in pričakovanje zgradi novo telo
tekočine tečejo v vse pore
a oprostiš si v tihi jezi nanje
ki ustvarjajo zavajajoče pamflete
in berejo iz molitvenikov
očiščen si vsega kar je fizično
ustaviš se v točki
kjer zaživijo sanje
III.
vešče v trebuhu nimajo ritma
dirigent je v komi
ko slina polzi po jeziku medenosti
sokovi ustvarjajo ugodje
delo postane suženj časa
ko zamrznem v svoji nebogljenosti
polni slasti in skušnjav
očiščena zaupam usodi
in spomin izkušnje bodri v ozadju
stvarnik reakcij ustavi dih
ko se zaigrani svetovi lomijo na koži
lepota silovito budi občutke
všečnost pa se izgubi v megli dvomov
sem samo človeški potomec
in hkrati božji otrok
vse kar je v meni fizično
je kot nemost v trenutku krika
morala bi
sanjati opogumljati oprostiti
nahraniti metulje
IV.
lastovke se zbirajo v telesu
ko začutim požirek tebe
in se tvoja beseda spremeni v meso
izkušnje so kot zamrznjen dih
gradijo imaginarne domove v mislih
strah izgine v senci oproščenega
medtem ko se otroci igrajo na travi
in ponujajo kosom lažne borovnice
vizija lepote je izvir
ki požene kolesje domišljije
fizično delo se prelije v nemoč
ko filistri pišejo navidezne resnice
z zaprtimi očmi
vse je prekleta igra vran s kanjo
ki ne ve za jesen
ne za domotožje
ne za lastovke v meni
kljub gambitu kraljice
je na koncu šaha vedno za nekoga mat
