Od njegovega odhoda sta minili dve leti, bil je mlad, navihan moški, ki je bil vedno v sporu s svojimi ljudmi. Nič ga takrat ni vezalo na dom, v katerem se mu je življenje v tesnih razmerah zdelo tako omejujoče – nič drugega kot ljubezen do te ženske. Nekega dne se mu je tudi ta vez zdela prešibka. Zagotovo ni mogel – oblečen le v raztrgan plašč – predlagati – to je, stran – daleč čez morje. Tam bi se preživljal in služil denar. Tam so potrebni mladi moški, ki si upajo staviti glavo na kocko, da bi zaslužili dolar.
V zavetju lipe na vrtu družinske hiše sta se poslovila drug od drugega. Tu sta si nekaj trenutkov prej izpovedala medsebojno ljubezen brez strasti, brez poljubov, le s suhimi besedami.
– Zbogom, zaupaj mi! je rekel mladenič. Nato se je obrnil k vrtnim vratom in izginil v množici. Niti enkrat se ni ozrl.
Ženska se je vrnila domov.
Zdaj so sledila pisma. Bila so polna ljubezni, upanja in predanosti. Delala je na trdnih temeljih in bila prepričana v svoj uspeh. Njeno delo je bilo vedno uspešnejše. Tudi njena pisma so začela biti bolj iskrena. Postajala so vse bolj intimna in eno pismo se je končalo z besedami: »In poljubila te bom še tisočkrat in še tisočkrat.«
Moški je zaradi pisem dobil novo moč. V njem so povzročila veliko spremembo. Nekdanji nečimrni mladenič je postal razumen in delaven človek, ki je začutil željo po življenju in navdušenje. Ženska, nekdanja zvezda salonov, pa se je nenadoma popolnoma umaknila iz sveta. Mislila je le na mladega moškega in živela s pomočjo pisem. Nihče ni imel pojma o njeni skrivni, čudoviti ljubezni. Pogrešali so ga, občudovali, in ko je kljub temu še vedno ostal odmaknjen od vsega in ko so na nebu družabnega življenja vzšle nove zvezde, so se na njegove kaprice navadili, potem pa so ga pozabili, tako kot se pozabi na tistega, ki se mudi nekje v svetu.
Tako sta minili dve leti. Pridobil si je dragocen položaj na velikem Zahodu in zaslužil veliko bogastvo. Vsak uspeh ga je navdušil, vsak zaslužen dolar ga je približal cilju.
Nekega večera, ko je sedel v pisarni in pisal pismo svoji zaročenki, se mu je utrnila misel: Kaj če bi zdaj odšel tja in jo pripeljal k sebi? Čas je pravi, do avgusta se lahko osvobodim trgovine – tam so bili trije meseci dopusta.
Nekaj dni pozneje se je že zibal na valovih oceana.
Napisal je: »Prvi dan po prihodu želim videti samo tebe in se pogovarjati samo s teboj. Najprej ti želim stisniti roko. Moj vlak bo na postajo prispel ob dveh – in odšel bom tja, kjer sem te srečal. Počakaj me tam. Zdaj je pomlad – in tam moraš biti sama.“
In tako se je zgodilo
Dan je bil hladen in vetroven. Srečala naj bi se na odmaknjenem vrtu pred restavracijo na prostem. Ob cesti, v zavetju grmovja, je sem in tja hodil popotnik, ki je prišel od daleč. Bil je slovesno resen. Poskušal si je priklicati v spomin podobo svoje neveste, vendar mu ni uspelo.
Kmalu je prišla ženska. Moški ji je šel naproti in ji stisnil roko, – vendar tako hladno in formalno ...
Govoril je o svojih potovanjih, podjetjih, ona pa o svojem življenju. Nobeden od njiju ni omenil pisem ali stvari v njih. Veter je pihal po še vedno rahlo zelenih trstiščih in tresel veje dreves, tako da se je ženska zdrznila in se zavila v svoj plašč.
O ljubezni ni bilo niti besede.
Tako kot prej sta se začela pogovarjati o knjigi, ki je pravkar izšla, o glasbi itd., in ure so minevale. A tudi takrat se nista mogla zares spoznati.
Nato je moški pospremil žensko do kočije.
Ženska je rekla:
– Arthur, ali si nimava več kaj povedati? Toda to vprašanje je bilo hladno in formalno.
– Da, res!
– Ne slepimo se, Arthur. Drug drugemu sva bila in ostala tujca. Ljubila sva se le v pismih, katerih razpoloženj in okoliščin ne moreva ustvariti v resničnosti. Nikoli se nisva naučila spoznavati drug drugega, – zato me pozabi in odpotuj nazaj.
- Imaš prav, drug drugemu sva tujca.
Kočija se je začela odmikati. Arthur je dolgo stal, potem pa se je tudi on odpravil na postajo. Naslednji vlak ga je odpeljal stran od teh krajev. Ni želel videti svojega starega doma in svoje družine.
Toda ko je zvečer po končanem delu v svojem novem domu razmišljal, se mu je pogosto zgodilo, da so se mu oči napolnile s solzami.
Tujci!
In tam daleč stran – daleč stran – je sedel drugi in jokal – – in bral stara pisma.
