1. oktober 2024Letnik XXVIII
besedénje drvi podolgem in počez kakor mravlje ob dreganju v mravljišče
na kolenih se s komolci povlečeš v gluhost
frčanje ne poneha niti ob steklovini v oknih niti ob plohih zabitih v tvoje cegle
skušaš ujeti vsaj delček smisla na veji v viharju zaostaja samo črvivi plod
luknjasto posuta vedra iz kozolca vlečeš z vrvmi na plano
zapehan uspeš odskóčiti tokrat za las otožno se sestaviš
brzec z zloveščimi jeziki ne spreminja enotirne proge
ne pomaga niti iskreno naglašéno besedénje niti jarem za equus przewalskega divjaka mongolskih step
ostane brezno v tvojem krasu napolnjeno s tihoto brez vreščanja in jezikave mišičnine
na senožeti krasa ob leščerbi obračaš list za listom
še zadnje zrno meglenega prahu poljublja sivkine cvetove pod zaprtim oknom hiše
cviljenje koleslja z dvojno vprego izginja za košatim lesom obzorje je zakrito z zarjo
gluhost v tišini se lovi ob drevju kot odmev med skalami očakov pobeljenih s kristali
nebo se razvedri v azurju žarkovje prodira skozi reže in se razliva po volhkih sencah
oglašanje galebov med zvoniki pada po strehah in ob stenah polni kamre skozi zaprta okna
poiščeš pribor za ribičijo in se podaš k šumljavemu potoku
dovolj umika pred zloveščim brzcem dovolj puščave in brezen v tvojem krasu dovolj listanja pri leščerbi pod previsom
ob zdrsu v globino fojb presekaš spiralo z nabrušeno katano oba konca spraviš v nahrbtnik
steno premagaš z vrvmi in klini zalučaš se po senožeti med sivkine cvetove
oprtnik se zatakne na polici obloženi z mahom v družbi močeradov in jamskih netopirjev brez jutránjega razlivanja iz vzhoda
štrclji trave bodejo v hrbet orli pikirajo za zajci na livadah
Kaplje, napolnjene z dežjem, listje dreves, obarvano rumeno, oranžno in zeleno, drvijo ob oknu.
Postanka ni niti pri zadnjih kolesih, niti pri sučkih, valečih se k mimobežni postaji.
Ob jutrih se kotáliš v belino ob Savi, ob večerih nazaj k ognjišču — pod hribovjem v zelenem z Vouvélom v duplu.
Med kupeji frlijo rdeči lasje — karte štempljane, novice podane, lopar na postajah nad glavo.
Skoraj vsakič zamujaš — z leščerbo iščeš odpustkov — izgubljeni v volhkih duplinah zavitih v neprehodno temino.
Računalo zabrišeš na mizo — posrebaš užitek hladnega jutra.
