Vse, kar v življenju me vzpodbuja in krepi
dobro je,
saj to si moje srce poželi!
Cilj bo dosežen,
če se sestavijo drobci
in splete vez med ljudmi,
a je večkrat prepolno nasprotij,
nevidnih čeri,
zato up človeka hitro zapusti …
Ko spoznavam med seboj sprte ljudi,
v očeh se mi nabirajo solze
pomislim – oh, le kakšno to je gorje!
Venomer nove delitve in zlobno srce,
le kam odšli so
ljubezen, potrpežljivost, dobrota?
Iz sovraštva se vojne rodijo,
konflikti po svetu
kakor da divjamo v histerijo,
umrla je nada,
naj rečemo adijo?
Sočutje, tovarištvo, pomoč med ljudmi
naj otoplijo človeška srca,
človek v stiski
pomoč naj dobi,
upanja vase in v druge
naj nikdar ne izgubi …
* Nagrada za izvrsten literarni prispevek na Javnem natečaju poezije »Upanje« Puconci, 7. februar 2024
DAJMO, DAJMO! (pustna koračnica)
Dajmo, dajmo s fračo streljat kamne tri,
tja v okno od soseda gobezdača,
ki nam ves čas kaže osle …
Pazimo le, da nas ne prepozna,
ker drugače bo hudič,
rdeč bo kot puran
prek advokata tožil nas bo vsaki ljubi dan …
Dajmo, dajmo, preoblecimo se v sodnika,
za rit zatlačimo kilo si smodnika
dajmo, zdaj počet neumnosti,
na pustni torek se nam marsikaj oprosti!
Dajmo, dajmo zavrteti ljubice,
preoblečene v pikapolonice
na lička jih poljubimo,
z lepimi izrazi jih osvajajmo!
Na Ptuju bo karneval,
spet bo štala vsaki dan!
S krofi vsi bomo se mastili,
dokler držali bodo nas želodci.
Pojdimo zdaj plesat vsi,
naj pošteno vsem v glavi naj se zavrti!
Dajmo, dajmo, tij prekmurski pozvačin
kda boude Borovo gostivanje?
Pozi, ka prlej nede konec leta,
prlej, kak do konca vejsi raznosiš vabila tij!
Trejzen moreš biti, če se ščejš ženiti!
Dajmo, dajmo, kurenti!
Komaj zdaj ste se prikazali!
Zimo že zdavnaj je odneslo,
le koga boste zdaj odganjali?
Dajmo, dajmo, politiki!
A se boste končno zresnili?
Nove face vsako leto,
hvala vedno znova
vam za novi material !
Ne bomo naštevali vseh imen,
boste pesniku pokvarili refren …
Dajmo, dajmo masko najboljšo izberimo,
okrog tega se pošteno skregajmo!
Naj perje frči vse poprek,
naj udari vroča kri …
Danes bomo pošteno se znoreli,
potlej končno lažje bomo zadihali …
Na pustni torek Pusta pokopljemo,
na Ptuju županu vrnemo oblast,
potem pa konec šegavosti,
resnost spet vrne se na ulice …
Dajmo, dajmo,
čašo poguma si nalijmo,
sproščeno danes vsi zaspimo,
jutri sproščeno pojdemo vsi v novi dan!
BOREC LITERAT
Ko med posamezno besedo in stavkom
se splete kemija,
lahkoten, pozitiven občutek avtorja odnese
v svet domišljije, divjim lovom
za primerno interpretacijo
kitice nekoč njegovih,
zdaj bralstvu poznanih pesniških figur.
Moral bo biti pogumen in spreten,
kakor nekoč davno
v senci prve svetovne vojne katastrofe
general Rudolf Maister
borec za slovensko zemljo in besedo.
Vojak na fronti strelja z rafali,
pesniku pa skrbno izbrana beseda je meč
orje ledino in brazde metafor,
želi si nastopov in odzivov občinstva.
Pesnik želi in trudi postati si »maister«
v smislu poznavanja pesniške obrti,
a na fronto vseeno ne bi se javil,
prav nič mu ni do prelivanja krvi.
Če sreča obema naklonjena bo,
vojak nekoč dočakal konec bo vojne,
pesnik izid nove bo knjige,
za oba takrat posijal bo žarek svetlobe!
GORIČKE NOČI
Na mejnem območju ob tromeji
počivajo goričke vasi,
včasih ob polni uri zasliši se odmev zvonika,
ponoči po gozdovih polno je divjadi.
Skrb mladega človeka tu je negotovost,
oddaljena mestna so središča,
brez avtomobila danes več ne gre,
je znanje še potreben ključ?
»Čemu negotovost?
Le nemško se nauči,
da lahko v tujino delaš greš!«
si malce potolažim vest.
V Kuzmi devet let
učil sem se osnov življenja,
marsikatero lumparijo sem ušpičil,
v tem obdobju spoznal čar umetnosti besede.
Ponoči po moji glavi
plete se milijon idej,
čez dan za golo preživetje
treba bo pošteno pljuniti v dlani!
Blizu so avstrijske trgovine,
kamor večkrat nakupovat se gre
zgodaj tja na delo se odhaja,
pošteno iztroši fizična se moč!
A življenje niso le skrbi in delo,
v mladosti nam po glavi
hodi le zabava,
še posebno,
če je družba prava!
Pridna in potrpežljiva deklina delovnih ročic,
ki z menoj na Goričkem želela bo ostati
dobila ključ bo do mojega srca.
Ta prostor okrog tromeje
Trdkove, Matjaševec, Gornjega Senika
naj postane prstan kulture, druženja, dobrote
prijazno stičišče treh narodov sosedskih!
Po dobro opravljenem delu
se lažje zaspi,
brez odvečnega stresa
in tisočerih skrbi!
TISTO POLETJE
Vroče poletje generacije naše
morda prvič krešejo se »odrasla vprašanja«
»Kaj bo z menoj po srednji,
ko maturantski odšel je v pozabo,
ko smo odpisali maturo,
poslovili se od srednješolskih klopi?«
Odraščamo
in hodimo v neznano,
kamor starši ne vejo
z odločnostjo osemnajstletnika
spletamo vezi
prepričani v svoj absolutni prav.
Tisto poletje,
ko prvič vozil sem sam,
brez navodil inštruktorja
in maminih podvprašanj,
kam greš
in kdaj prideš domov.
Tisto vroče poletje
smo dozoreli po uradnih zakonih
stopili na vlak odraslosti,
morda študirat v daljna mesta,
morda delat za prvo plačo.
Tisto vroče poletje
prvič pustil sledi
v postelji sem njeni,
oktobra odšel študirat v mesto,
vzpodbudil »tako imenovano«
zvezo na daljavo.
IZ TRDKOVE DO KUZME
Iz Trdkove do Kuzme
velikokrat sem hodil peš
razmišljal o dogodkih v osnovni šoli,
ki navdihnili so mojega duha.
Iz Trdkove do Kuzme
organiziran bil avtobusni je prevoz,
čakali smo ga, da pride,
do takrat ponavljali smo šolsko snov.
Če le temu stavku se da verjeti …
Iz Trdkove do Kuzme
da hoditi se počasi,
z baklami večer pred božičem
pogumna odprava sovaščanov,
na poti vmes čas je zmeraj
za žlahtno kapljico kuhanega vina!
Iz Trdkove do Kuzme
v naglici včasih tudi z biciklom,
največkrat pa z avtomobili,
ker tako je najhitreje!
Iz Trdkove do Kuzme
me vodi pot v svet,
tam učilna zidana stoji,
osnovo za življenje mi je dala,
tu se marsikaj godi …
Dosta norosti smo skouzi dali,
dosta skuz san tu pretočo,
pa nej zaman,
gratali smo čedni, lejpi pa okrougli!
Iz Trdkove do Kuzme
na poti špičili smo vragolije,
takšne in drugačne somarije
ki danes morda bi končale na sodniji …
A takrat so povezale nas v eno,
šopek prijateljstva zametek …
Iz Trdkove do Kuzme
me optimizem vodi
skozi leta
vse tja do konca mojih dni
nešteto.
MLINAR IZ KUZME (likovna balada)
Ob bistrem potoku
se vrtelo veliko
je mlinsko kolo,
za Kuzmo in okoliške vasi
je predstavljalo »gospostvo«.
So bili mlinar Rudi prijazni,
preprosti z ljudmi,
so radi govorili
o časih nekdanjih,
zatorej vselej zaslužili
veliko so cvenka.
Mlad je bil še
in za ženitev primeren,
zato so dekleta
k njemu hodila,
se dobrikala mu
in lepe pesmi so pela,
v upanju, da prav ena od njih
na koncu vsega
mlinarjeva bo žena.
A za to se ni preveč brigal,
vedno je pravil naslednje:
»Za ženitev potrebno je dobro izbrati,
ne kar takoj se v svet zakona podati!
Če ne bo prava kemija med nama,
bodo otroci trpeli,
tega pa nočem,
sem rajši sam svoja
pustna šema!«
Mu na koncu vseeno srce
omrežila je lepa črnolaska Irena -
ni mogel se vdati njeni
mikavni lepoti,
prijaznim besedam
in delovnim rokam!
K mlinu je prav pogosto prišla
mu pomagat pri verstvu,
doma posebej zanj spečeni hlebec kruha
na Kuzmo iz Trdkove mu je prinesla.
So izvedeli nepridipravi,
kaj govorijo po vasi zlobni jeziki:
»da je mlinar bogataš,
uspešen podjetnik,
ki ljubico svojo
že dolgo ima.
Da skriva bogastvo
v rovu pod zemljo,
od nabranih cekinov
in napihnjene sreče
postal nadut je in
posmehljiv do ljudi!«
A mlinar Rudi se za opazke ni menil,
svoje delo nadaljeval je mirno,
svojo Ireno v cerkev je vabil,
javnosti vsem na očeh
sta oznanila zaroko.
Neke poletne noči,
ko končali so žetev
in zasluženo popili
nekaj so rdečega vina,
se mlinar peš ponoči
je odpravljal do doma.
»Kaj nam boš kradel,
ti prekleti cigan oderuški,
le v svoje žepe cekine boš tlačil
in se oblačil gosposko …«
so ustavile tedaj ga zlobne besede,
naravnost v srce so ga zadele.
Ni vajen bil zlobe
petelinov domačih.
Takrat smrt kruta s koso
je zamahnila,
en sam rokovnjaški poseg
mlinarju Rudiju zavest je izpil,
truplo mučeno se zvrnilo
je na zemljo domačo.
K zadnjemu slovesu prišlo
je veliko ljudi,
med njimi njegova
noseča Irena
prav glasno
točila je solze …
Morilcev mlinarjevih
odkrili niso nikdar,
mlin pa v Kuzmi
še desetletja mlel
v njegov je spomin …
Mlinarjev sin očetovo ime
ponosno je nosil,
to zgodbo nesrečno
pripovedoval je vaščanom.
Ni bil željan maščevanja
le pravil je vedno:
»Palica vsaka dva konca ima,
dobro se z dobrim umije,
zavisti in zlobe ne častim nikdar!«
Zdaj mlina že dolgo ni več,
na mestu njegov objekt
drug zdaj stoji,
le ljudska pripoved živi …
