Snežinkica bela veselje je ujela,
veter jo nosi, srečo raztrosi.
Snežinka nam pravi,
v njej radost je zimska,
lepa belina prvinska.
Snežinka nam nosi prelepe poglede
in polno snega za zimske razglede.
Prijetne sprehode v pravljični belini
in izkušnjo miru v zimski tišini.
Vse to in še več nam snežinka poklanja,
bogastvo beline nam oznanja.
ZIMA
Zima mrzla in snežena,
najlepšo snežno pravljico razgrinja,
na vrednost miru in tišine opominja.
Snežinke njeni biseri so lepi,
kristalno beli v soncu lesketajo se
in tu veselja, sreče dovolj je za vse.
Belina zime je čista kot modrina neba
in lepa kot duh sveta.
Je tiha in mirna kot gozdovi
in srečna kot vetrovi.
Človek, ki v njej vidi vse to,
srečen je lahko zelo.
DUŠA
Sedanji trenutek je duše globina,
tam se rojeva sečna tišina.
Tam je ljubezen in mir,
tam je večne sreče vir.
Tam je veselje, ki nikoli ne mine,
duša hrani modrosti spomine.
Duša daje blagoslove,
modrosti gradove.
Ljubezni globine,
obstanejo, ko vse ostalo mine.
Modrost se rojeva iz ljubezni,
ljubezen je duša,
zato pozdravi vse bolezni.
Vse je zdravljenje,
zmot uma odpravljanje.
LETETI
Let, listov šepet.
Leteti z nebom se objeti.
Širnega neba lepot doživeti.
Letenje, listov šumenje.
V tem se skriva skrivnost,
ki daje modrost.
MAVRICA
Mavrica, spektralna pravljica,
Ta nebesna je kraljica
in prelepa krasotica.
Čudež narave razgrinja
In s tem lahko vsak se strinja.
Hitro pride in hitro mine.
Z dežje, in soncem se rodi,
z dežjem in soncem odide.
Jin in jang jo rodi,
z jinom ali jangom odide.
Njenih lepot ni moč dojeti,
prav zato nas vsakič znova zelo preseneti!
NARAVA
To je uganka prava,
ni je možno opisati,
a lahko kaj ni prikazati:
Ni ne veter, ne skalovje,
ne morje in ne obzorje.
Vse to je in hkrati ni.
Narava je vseobsegajoča,
v njej živo z neživim se prepleta,
vse je tiho in vse e oglaša.
Zakaj je tako se narava nikoli ne vpraša.
GOZD
Pojdimo po zaklad,
v gozd naš liste brat.
Gozda našega šumenje,
Vzbudi naše duše hrepenenje.
Gremo v gozd, po modrost,
starodavno učenost.
Gozd dragulje narave nam razodeva,
v njem ptičica prepeva.
Prepeva o miru, sreči, zdravju,
narave slavju.
Pojdimo v gozd naravo slavit
in v njej zdravilni čaj popit.
Čašo zdravja napolnit,
si srce z ljubeznijo do narave izpolnit.
Gozd naš vse prečisti,
tudi slabe misli.
Skrbi gredo v pozabo,
Samo vesele misli vzamemo s sabo-
Veter vse slabo odpihne,
Svežino zdravja v nas izdihne.
Diham gozdni zrak,
postajam vse bolj krepak.
Gozd je vir poguma, sreče, mira,
iz njega zdravje krepko izvira.
Narava vse pozdravi,
to mi gozdna ptica pravi.
JESEN
Jesen, to obdobje leta,
barv polno je to praznovanje,
še lepše kot najlepše sanje.
Vsak list edinstvena je umetnina,
v njem ujeta vsa divjina.
Narava kliče k počitku
in ob jesenskih dobrotah užitku.
Narava čistim slika in odstranja
in s tem prihajajočo zimo oznanja.
POGUM
Pogum je videti sonce za težavami in problemi
ter za vsemi zavitimi potmi.
Pogum je v tem, da znaš se ta trenutek nasmejati,
prihodnost in preteklost stran poslati.
Pogum je vera v večno,
ki presega vse povprečno.
Pogum je popolna predaja večnemu, ki je v nas in povsod,
tako otresemo se vseh ega zmot.
Umreti še, ko živimo,
vso samovoljo opustimo.
Božanskemu dovolimo,
na ves trud pozabimo.
Zato se spremenimo
in ponovno se rodimo.
Spoznamo, da smo hkrati božansko in del njega,
da je božansko prava narava vsega.
V vodnjaku radosti se veselimo,
kajti božansko je neranljivo, nedotakljivo, nespremenljivo,
vedno prisotno in nikoli motno.
RASTLINA
To čudo sveta, ki daje nam hrano,
zato jejmo jo res zbrano.
Most med Zemljo in človekom,
vodo, soncem in kamenjem.
Prelepa si rastlina ti,
cvetove tvoje občudujemo mi.
Srečo tvojo radi bi posnemali,
s teboj se radi bi objemali.
»Kje modrost je tvoja skrita?«
»Nikjer modrost ni moja skrita,
Srečna tu sem,
zato sem slikovita.«
