Hladno postaja vse bolj in Leva z modrimi očmi je potrebno zaviti v nogavičko. Toda tista s spakico na sredini se je izgubila. Treba je poiskati novo in ta je večja, novejša, mehkejša. In predvsem toplo siva s črnimi in belimi črtami v njej, da predvsem mehkejše obveže. Podobno nogavičko ima tudi Levova prijateljica – Pikapolonica, ki je po novem tudi zavita v tako nogavičko, tako da se vidijo ven samo njene drobne oči, spredaj, ki pa jih ne smemo zamenjevati z veliko večjimi črnimi pikami na rdeči podlagi, ki jih je veliko, različno na vsaki polovici telesa. Tako se vse barvno sklada: rdeča barva Pikapolonice in oranžna Levovega kožuščka, ter siva oprav. Toda tukaj ne bo za sedaj govora o Pikapolonici, temveč je treba poudariti, da se je Lev zagledal v zrcalo. In se je to zaradi silovitosti gledanja in pogledovanja razdrobilo in je sedaj najti drobne srebrnkaste drobce, nekaj na Levovi opravi, nekaj pa na posebnem temnem smaragdu, ki naj bi sestavljal notranjo vsebino zrcala, ko se je razdrobil le njegov površinski del. In je ta smaragd tekoč in valovi, posut z drobnimi srebrnkastimi drobci in Lev se še kar naprej ogleduje v tej prispodobi zrcala, ko se mu zazdi, da morda zaradi drobcev stekla ni več videti on sam, ampak še nekdo, povsem drug. In kakor da bi iz tekočega smaragda izstopil dinozaver Teodor, nekoliko večji od Leva, s sprednjimi nogami/rokami, zadnjimi tacami, repom in številnimi zobci, posejanimi po hrbtni krivulji. In bi dejal Lev: pa saj imam svoj rep-repek tudi jaz, toda takega repa pa prav gotovo ne. Toda po prvotnem presenečenju Lev začne ogled, kakor da še vedno v razdrobljenem zrcalu, najprej pri glavi dinozavra Teodorja in ugotovi, da ima ta dvoje očes, temnih zrcal v okroglinah, in da je levo oko večje od desnega; da je leva nosnica večja od desne, je pa nad desnim očesom več trepalnic in sicer sodo število, nad levim liho število; in dinozaver Teodor pojasni, da je to zaradi tega, da tam, od koder prihaja in to je iz deloma puščavskih koncev, pihajo puščavski vetrovi vedno z desne strani in tako je treba zavarovati desno manjše oko z več trepalnicami, z leve strani je manj nevarnosti, tudi manj peska v viharjih, in tako lahko levo oko več vidi. Podobno lahko leva nosnica zajame več zraka kakor desna, ki je bolj obremenjena s peskom, toda posebnost je v ustih. Lev je ponosen na svoja dva sekalca zgoraj in na svoja dva sekalca v spodnji vrsti; tako ima prilagojeno tudi zobno krtačko, da ščetka predvsem sekalce zgoraj in spodaj, toda dinozaver Teodor ima v zgornji vrsti tri sekalce, v spodnji vrsti pa jih ima šest, tako da se Lev zaskrbljeno sprašuje, kakšno zobno krtačko mora imeti Teodor. In se ta pohvali, da je ta posebna: večja, z gostejšimi tremi dlačicami ob zgornjem robu in gostejšimi šestimi dlačicami ob spodnjem robu, za vsak sekalec posebej. Pa Teodor pristavi, da tudi zobne paste porabi precej več. Sicer ščetka tudi ostale zobe, toda za sekalce pri njem ali pri njegovi vrsti je znano, da sekalci po določenem času odpadejo in se nadomestijo z novimi, stari pa se požrejo in se naselijo v črevesju, kjer se pričvrstijo na črevesno steno in tako pomagajo ali pripomorejo k popolnejši/izdatnejši prebavi. Lev se vsekakor s čim takim ne more pohvaliti. Njegova dva sekalca zgoraj in dva spodaj sta stalna in ko jih ne more več dati plombirati, jih zobar preprosto izdre in Lev ostane brezzob.
Njegova prebava ne pridobi na dodatni pomoči.
* * *
Levček je kar malo ljubosumen na Teodorja, pa se vsaj pohvali, da ima za spanje posebno nogavičko, v katero se zavije, ki je nekoliko večja od tiste, v katero je v zimskem času oblečen;bolj groba je, grobo tkana in s prečnimi progami, kakor da bi lahko v snu počasi poniknil v tistih črtah; toda dinozaver Teodor se pohvali, da on zaspi tako, da se uleže in se obkroži s svojim repom, ki ga povsem za(u)vije in mu na koncu še ponudi nekaj kakor zglavnik za pod glavo.
Nekaj nezaslišanega za našega Leva.
* * *
Ko smo že bili pri ustih in zobeh, Teodor pravi, da bi v zgornji čeljusti pravzaprav moral imeti po štiri sekalce, toda ima samo tri in sicer na levi strani od sredinske črte po dva, od katerih je drugi povsem prišpičen, priostren, na desni strani pa je od mediane – sredinske črte le eden sekalec, drugi pa manjka in je tam prazen prostor, vendar v ta prazni prostor že leze ali ga zavzame naslednji zob, ki je v liniji, to je podočnik. Tako je sled ugriza dinozavra Teodorja, ki bi bila v kakšno mehkejšo stvar, morda v žvečilni gumi, nesimetrična, neskladna. Vidi se vrzel. To je verjetno zaradi tega, ker v divjini, v kateri odrašča dinozaver Teodor, vetrovi pihajo močno z desne strani in je z leve več prostora za gibanje, za gledanje, za žvečenje. Seveda, tudi zobna ščetka zazna te nesimetrije. Te nepravilnosti. Vendar Lev nenadoma vpraša, od kod dinozavru ime Teodor. In dinozaver odgovori, da je deus po latinsko – bog in on ima ime le nekoliko spremenjeno iz deus v deo v teo, v Teo-dor, kar pomeni, da je od boga poslan dar na Zemlji. In Lev z modrimi očmi je še bolj nevoščljiv. Pa se Lev pohvali, da on pa nima posebnega imena, ker je že samo po sebi znano, da je lev v divjini, tako kot jo pozna Lev, en sam gospodar vseh živali. Baje – da prav tako dan od boga. Kdo je sedaj pomembnejši? Pa skuša Lev svoje posebnosti strniti in poudariti v tem, da ima posebno grivo. Iz laskov, ki so posebni. Beli. Pa reče dinozaver Teodor, da ima tudi on nekaj laskov in sicer zlasti okoli ušesa in sicer zato, da lasje nekoliko segajo v odprtino uhlja. Tako preprečujejo, da bi se nabiral pesek pri morebitnih peščenih viharjih v ušesu ali da bi zašel pesek tam notri, po drugi strani pa je z laski tudi onemogočeno, da bi liane, posebne vzpenjavke, našle svojo prosto in zelo živo in neizprosno pot rasti skozi uhelj, kjer je še posebej tanko mesto, ko liana lahko predre uhelj na najbolj tankem mestu in si utre pot skozenj ter tako zraste kar skozi uhelj na drugo stran na prosto v divjino. Tako bi bil dinozaver lahko pripet, pričvrščen z močno liano v divjini in se ne bi mogel več prosto gibati. Tako pa laski preprečujejo agresivni liani, da bi si utrla pot skozi uhelj, ampak si izbori pot zraven uhlja, mimo dinozavra Teodorja. Da, seveda se je treba podrejati zakonom divjine, lahko pa se jim je tudi izogniti. In je Lev z modrimi očmi spet ljubosumen na Teodorja. Ker on pa da nima tako tankočutnih laskov, kar se tiče zakonov divjine.
* * *
Lev je zelo ponosen na svoj rep. Je (kot) bela štrlina iz oranžnega kožuščka, ki ima osrednji dolgi pramen in po dva stranska pramena, – krajša. Toda ko Leva zavijemo v zimsko nogavičko, se rep pritisne čisto k telesu Leva, tako da pride na plano oz. na površje nekje pri bradi Leva in je nazadnje tako, da konice pramenov levjega repa Leva nekoliko žgečkajo pod brado. Toda dinozaver Teodor ima popolnoma drugačne skrbi glede svojega repa. Teodor se pohvali, da ima po hrbtu vse od vratu pa do repa hrbet posejan s posebnimi bodicami, ki jih za razliko od njega Lev nima in je tako Teodor lahko bolj pomemben, bolj važen kakor pa Lev, ki se za zdaj lahko pohvali le s svojim repom. In seveda z neizmerno neustrašnostjo. Toda Teodor ima bodice, ki imajo svoje začetke, svoje nastavke v kostnih osnovah, saj bodice zrastejo na osnovi koščenih nastavkov vretenc v hrbtenici in sicer – prsnih in ledvenih vretenc. Dogaja se, da pri bodicah, kjer naj bi bile posebne špranje v koži Teodorja, kri brizga iz znotraj navzven v posebnih valih in sicer ima val tri vrhove: osrednjega dolgega in po dva stranska kratka. S krvjo, Teodorjevo, se to dogaja verjetno zaradi tega, ker se tako najbrž uravnava krvni tlak dinozavra Teodorja, in sicer je levi krak vala krvi, ki brizgne navzven, od venozne krvi, desni krajši val od arterialne (arterijske), osrednji del izbrizgane krvi pa je od krvi koronarnih žil, tistih, ki skrbijo za prehrano srca. Toda posebnost vseh posebnosti je rep Teodorja. Moli kot nastavek trtičnih vretenc in je na koncu oblikovan v posebno okroglino, ki pa je različno oblikovana. Na desni strani ima okroglaste izrastke, na levi ima podolgovate izrastke. To je vse povezano s tem, da dinozaver Teodor živi v taki pokrajini, kjer radi pihajo vetrovi in mestoma peščeni viharji, ki pihajo z desne strani, zato je rep oblikovan na tej strani pookrogljeno, zaobljeno; z leve strani pa je bolj robat, štirioglat. In kaj vse naredi ta rep? Namreč ni samo za okras Teodorju. Med drugim skrbi za uravnoteženje njegove hoje, po drugi strani pa ta rep poskrbi tudi za to, da dinozaver Teodor včasih izkoplje jamo v zemljo, in sicer z levim predelom repa izkoplje zemljo, ker je ta stran bolj groba in prišpičena, z desnim bolj zaobljenim delom pa izkopano jamo nekoliko zaobli, tako da je ravno prav velika, da lahko poleže vanjo. Tako jamo si skoplje takrat, ko divjajo zunaj viharji, posebno pa takrat, ko povabi svojo novo izbranko nasprotnega spola, ženskega, torej žensko izbranko, da se z njim sestane v tem na novo pridobljenem domovanju. Tako tam prijateljujeta in se predvsem skrijeta pred nadležnimi viharji. Lev se namrdne, kajti po tem pripovedovanju sodeč zgleda, kakor da on nima svoje ženske prijateljice, da ima samo svojo mamico. Toda tudi Lev se zanima za osebe nasprotnega spola. Eno že ima ugledano in sicer Levinjo, Lev ji reče kar Levčika, ki jo je videl nekoč, ko je šel z mamico po nakupih. Obešena je bila kot posebno darilo, ali kot okras – pod vzvratnim ogledalom v nekem osebnem avtu, ki je bil parkiran na parkirišču pred supermarketom. Ravno tako je imela okrasni repek in prelepe modre oči, toda za razliko od našega Leva, ki je v oranžnem kožuščku, je bila ona v belem. Belina kot simbol za – nedolžnost, za milino. Tako tudi Lev sedaj misli na svojo izbranko in večkrat pocuka mamico za rokav, da bi se odpravila v supermarket po nakupih, da bi na parkirišču Lev spet morda zagledal avto, v katerem bi bila za okras izobešena njegova izbranka. Kar tako skozi vetrobransko steklo bi Lev navezal stik z njo; morda bi jo poprosil za telefonsko številko. Tako se po novem tudi Lev lahko pohvali s svojo izbranko in ne le dinozaver Teodor, ki pa, to je treba priznati, je za svojo izbranko pripravljen narediti mnogo več: med drugim ji izkoplje domovanje. Zato pa se Lev v tekmovanju s Teodorjem potrudi še sam, in svoji izbranki prinese šopek rož. Spomladanskih, zlasti spominčice in morda tudi kaj šmarnic, čeprav navsezadnje ugotovi, da so te strupene. Toda da vtis popravi, prihodnjič svoji izbranki Lev prinese – majhen kaktus, posut z belimi iglicami, ki so take barve, kot je kožušček Levinje.
KAJ PONUDI OGLEDALO
Lev se pogleda v ogledalo in skuša na vse kriplje ugotoviti, da je lepši od dinozavra Teodorja. Ima prelepe modre oči, v katerih se zasvetlika bistrost jezer, globina morij in čistost gorskih rek. Toda tudi dinozaver Teodor ne zaostaja. Za dinozavre je značilno, da imajo različne barve očes. Levo je navadno zelenkasto smaragdno in kakor ponuja videz ostarelega jezera, ki že stoletja na svoji sredini gosti lokvanj, morda; desno pa je modrikasto in ponudi pogled na razpenjeni morski val, na katerem se za-ziblje le na videz zasanjan galeb. Toda pri majhnem odstotku dinozavrov je desno oko lahko tudi rjavo, kakor da bi gledal zorana polja, najslajši lešnik veverice ali če bi pogledal gorate površine, kjer je bil pred kratkim stopljen sneg. No, ta rjava se že malo pomeša s sivkasto, no in prav takšna je lahko barva očesa dinozavra Teodorja. S to svojo različnostjo v barvi očes pa je povezana tudi različna vloga očes. Levo oko je bolj ostro in bistro za gledanje v daljavo, desno oko je bolj temeljito za gledanje od blizu. V resnici pa različna barva očes pri dinozavrih, samcih, pomeni, da si jih bolj poželijo predstavnice nasprotnega spola, samice, ki takih barvnih sprememb v očeh – nimajo. Taki predstavniki pri dinozavrih so bolj poželjivi, bolj želeni, bolj hoteni, bolj upoštevani navsezadnje. In takšna kot je resnica pri očeh, na prvi pogled na telesu od zgoraj, gledajoč v ogledalo(-u), je morda nekoliko čudna resnica tudi, ko pogledamo dinozavre tam od spodaj pri repu. Dejali smo že, da z različno oblikovanim repom izkoplje jamo, da v njej lahko prebiva, ko je sila v razmerah (vreme!). Toda ko se dinozaver sreča s svojo žensko predstavnico v taki zemljanki, se dogodi, lahko ali pa tudi ne!, da dinozavru odpade rep, kar odcepi se od preostalega telesa, zlasti tam, kjer se pričnejo trtična vretenca, torej še nekoliko pri zadnji plati, in ta odcepljeni predel se preseli k ženski predstavnici. Ona ta odcepljeni predel sprejme, tako da odvrže svojega, ženskega in sprejme moški predel repa. Tako pridobi moške spolne organe, ki so v repu, njeni ženski pa so v njenem preostalem telesu. Tako se na ta način združita moški in ženski predel, moški in ženski spolni organi in tako nastane nov mladi dinozaver. Morda to niti ni tako boleč način parjenja. In moškemu predstavniku kmalu zraste novi rep; ženska ali samica pa tudi, ko porodi malega dinozavra, pridobi spet na novo svoj rep in starega, ki je pomenil zlitje obeh spolov, – odvrže. Tako je spočetje precej nedolžno in neboleče, morda le malce nekoliko nenavadno.
Pri vsem tem se je Lev načudil, kako njegova vrsta nima takšnih lastnosti, kot jih ima dinozaver Teodor. Zlasti je mislil pri tem na lepoto in globino pogleda ter na funkcijo svojih oči. In pa seveda na lepoto svojega repa, ki pa ne odpade.
KAJ ŠE PONUDI OGLEDALO
Lev pri gledanju v ogledalo ugotovi, da ima nad očesoma kar nekaj trepalnic, ki so dolge in tanke ter posamezno poudarjene, tako da še bolj zaznamujejo njegov mestoma zasanjani in romantični pogled svetlo modrih oči. Take trepalnice so tudi pri njegovi ženski izbranki, zato se je odločil, da bo svoji Levinji prihodnjič namesto šopka rož kupil morda stekleničko parfuma in pa maskaro, kar je ličilo za trepalnice, ki je črno, tako da še bolj poudari in utrdi trepalnice pri izbranki, da je njen pogled še bolj tankočuten. Maskara, kar je krtačka, ki je prevlečena s črnim ličilom, povzroči, da so s prevlečenjem trepalnice tanke in na koncu izoblikovane v nekakšne bunčice, tako da je pogled svetlo modrega izgleda še bolj izrazit, podoben nebesu. To je vse čisto drugače kot pri mamici od Leva, ki ima slabe trepalnice in ki si jih po določenem času lahko izdere, in to kar v šopih in tako ostane skoraj brez trepalnic, ker ima pač težave s ščitnico. No, Lev teh težav nima, kakor tudi ne njegova izbranka. Toda dinozaver Teodor poudari, da tudi njegova vrsta ima trepalnice in sicer liho število nad levim očesom in sodo število nad desnim očesom, kar pa je zaradi tega, ker pihajo vetrovi z desne strani in je oko proti temu tako varovano; nad levim očesom pa je tako število trepalnic zato, da oko varujejo pred premočnimi sončnimi žarki. In Lev se spomni, da ima on težave z nohti. Mamica mu jih mora stalno prirezovati in to tankočutno, kar pomeni, ravno prave dolžine, kajti, če so prekratki, tačka ne najde opore v zadosti dolgem nohtu in takrat izza nohta pri premočnem opiranju pogleda tudi kakšna kaplja krvi. Dinozaver Teodor pa pravi, da je pri njih tako, da na sprednjih okončinah, kjer so nohti takšni, da je na levi roki sredi nohta podoba sonca, na desni roki pa je sredi nohta podoba lune, in dinozavri na zgornjih okončinah priostrijo nohte tako, da jih obrusijo ob skale, lahko tudi ob posebno debela debla; na nogah pa se zgodi, da na levi strani noht kar odpade, ko je primerne dolžine in preden zraste novi do določene dolžine, traja nekoliko časa, zato takrat dinozaver nima opore in lahko rahlo šepa; na desni nogi pa priostri nohte tako, da jih tudi podrgne ob skalo. Vzrok, da dinozavri včasih šepajo, pa ni samo v nohtih, ki so vendarle nekakšna opora, ampak tudi v dejstvu, da ima dinozaver levo stegnenico nekoliko krajšo od desne, zato je leva noga nekoliko krajša in to pomeni, da pri galopu ali galopiranju udarja z nogo ob tla v stilu ritma ta-tam, ta-tam ali ta-pa-tam, ta-pa-tam in ne tam, tam. To je evolucijska napaka pri dinozavrih, ki je tudi bila eden od manjših vzrokov, ki so vodili k propadu dinozavrov, ker niso bili zadosti hitri pri pobegu pred sovražnikom, pove dinozaver Teodor.
* * *
Levček z modrimi očmi, ki se je medtem, ko sta se tako pogovarjala z dinozavrom Teodorjem, prelevil v pravega anatoma, kar je prava pot, kajti ko bo velik, bo odšel študirat medicino in skušal napraviti iz sebe nekaj velikega, čeprav je to že, in skušal bo tudi povzročiti pri mamici, da bo ponosna na svojega Leva, na katerega je že tako in bo potem še bolj, – je ugotovil, da platysma, to je neprava vratna mišica, ki je ohlapna in dostikrat povzroči, da pri odraslih ali tudi že starejših vratno mišičevje ohlapno visi dol z vratu, sega pri človeku od zgoraj od mišic pterygoideus medialis in lateralis, ki sta žvekalni ali žvečni mišici, spodaj pa sega do mišic musculus pectoralis major in minor ali imenovani drugače – musculus mammalis medialis in lateralis, ali po domače povedano: platysma sega pri človeku od ličnega mostička pa vse do začetka prsnih mišic pri človeku. To pa se je Lev spomnil zaradi tega, ker pri babici platysma vidno doprinese k temu, da mišičje ohlapno visi z vratu pri babici in da se tovrstni znaki kažejo že tudi pri mamici. On, Lev, pa še ima vse čvrsto ob telesu. Dinozaver Teodor pa pove, da je pri njih platysma sicer tudi ohlapna mišica, vendar ne zakrnela, ampak kar precej dejavna in sicer, da sega od čeljustnice zgoraj do trebušne prepone spodaj, ki pa je pri dinozavrih iz kosti in ne samo iz mišic, druga platizma, ki se imenuje platysma secundaria, – pa sega od trebušne prepone do medenične plošče, ki je ravno tako narejena iz kosti. Tudi mišica, ki se ji reče musculus rectus abdominis ali abdominalis, je iz koščenih predelov, med katerimi potekajo posamezne mišične vejice in tako naredijo značilne trebušne izbokline, ki so zlasti izražene pri človeku, pri mišičnjakih, kot sta recimo David Beckham ali Cristiano Ronaldo, le da pri človeku ta mišica nima koščenih predelov, ampak te značilne trebušne izbokline pri tej mišici naredijo vezivni mostički med posameznimi mišičnimi vlakni. To zadnje je vedel povedati Levček, ko je skušal odgovoriti dinozavru Teodorju.
KO JE GOVORA O KOŽUŠČKIH
Lev z modrimi očmi ima oranžni kožušček, ki je prijetno gladek in ima spredaj na prsih belo liso; to sta raztopljena dva ali pa trije gumbi njegove oprave, ki je bila oranžni plašček, ki je prerastel v kožušček. Na zadnji strani pa njegova oprava prav tako ponudi belino in to je vrh ali konica njegovega repa, s katerim se ponaša, ko je eden izmed gumbov, morda tretji, morda četrti, zaplaval od spredaj na hrbtno stran in tako pristal na konci repa, ki ga je pobelil, kot nekakšen vrh neke mini gore. Je rep našega Leva. Tako lahko rečemo, da je kožušček, v katerega je potopljen naš Lev, prijetno gladek, enovit po strukturi. Toda ni tako s kožuščkom, ali bolje rečeno – s kožo pri dinozavru Teodorju. On ima na površini kože posamezne otoke, ki so roženi, in videti je, kot da bi imel dinozaver raztopljene ali razprte cvetove, morda lian, sredi takih plošč, in te plošče so večinoma v obliki šesterokotnika, in pa se ne prilegajo povsem. Zdi se, kot da bi imel dinozaver kožo pokrito kot s kamnitimi ploščami, sredi katerih so razcveteni cvetovi. Vrzeli vmes med temi ploščami so rožnate barve, medtem ko so plošče s cvetovi v sebi belkasto-zelenkasto-lilaste ali morda svetlo vijoličaste. Vrzeli so rožnate barve zaradi tega, ker se skozi tanko kožo tukaj vidi – kri. Podoba je, kot da bi kapljo krvi pritisnili s stekleno ploskvijo, tanko in prozorno. In na mestih, ko so vrzeli, kri tudi pride na plano v majhnih potočkih, ki so mali gejzirji ali mali izviri, ki segajo pokončno v zrak. Po domače povedano: kri v teh vrzelih pride na plano (hipno). Ta pojav ni nov pri dinozavrih, saj smo že omenili, da kri prihaja v sunkih na plano tudi med koščenimi odrastki prsnih in ledvenih vretenc na hrbtnem robu ali po površini hrbtenice tako rekoč, in smo dejali, da dinozavri na ta način uravnavajo srčni tlak. Tako je tudi pri teh vrzelih med ploščami na koži. S tem se uravnava krvni tlak ali srčni tlak, kajti dinozavrovo srce je trodelno: ima dva preddvora in en sam prekat, in tako se velika količina krvi steka v prekat, in žile ne morejo tako velike količine krvi voditi v kratkem času do vsega ožilja, zlasti ob napetih trenutkih, kot je pobeg ali utek kaki nevarni situaciji, zato kri prihaja na plano. Na ta način pa dinozavri tudi uravnavajo svojo termoregulacijo.
Tako se hladijo oz. morda tudi (o)grejejo.
KAKŠNO DRUŽBO IMA SRCE
Lev z modrimi očmi ima sprva dvodelno srce, ki je zložljivo, kar pomeni, da iz teh dveh delov lahko potegnemo ali sestavimo, ali narobe, zopet zložimo nazaj, kot pri dežniku, še dva dela. Tako je Levje srce v bistvu štiridelno. Zgoraj je deltoid in spodaj je stožec, to je opis za ta dva dela, ki ju potegnemo iz začetnih dveh delov, enega preddvora in enega prekata. Torej je še en preddvor pri Levu deltoid in še en prekat pri Levu – stožec. Tudi diha Lev bolj plitvo, kajti pri naporu je skoraj brez kondicije, saj je zanemaril športne aktivnosti, pa še v divjini mu ni treba biti. Je kratke sape. Ima povsem, lahko rečemo, – nedolžna pljuča. Majhna so, toda znano je, da pri levih z vajo ali vežbo pljuča počasi napredujejo in ne da postajajo večja, ampak se njihova kapaciteta povečuje, z vadbo, z naporom, s tekom, z zalezovanjem žrtve ali tudi s pobegom. Srce, ki se nahaja med pljuči, pri Levu. Toda kako je pri dinozavru Teodorju? Srce je tridelno in se tudi nahaja med pljuči, toda pljuča so pri dinozavrih malo drugačna: levo pljučno krilo je tridelno in ima repek, privesek, podaljšek, jeziček ali lingulo, ki sega spredaj v prsnem košu od leve proti desni na desno stran in skoraj zakriva desno stran pljuč kot nekakšni tanek podaljšek. In desna stran pljuč je, ki je prav tako trodelna in ima tanek podaljšek, ki sega na zadnjo stran prsnega koša in sicer poteka od desne proti levi in zakriva nekoliko ali se vsaj dotika leve strani pljuč. Tako lahko rečemo, da imata obe pljučni krili nekakšne ročice, s katerima se dotikata druga druge, spredaj in zadaj. Tako je srce sredi izmed tega povsem obdano s pljuči. Obe pljučni linguli, kakor da zaključujeta to pljučno formacijo. Zaradi teh pljučnih sestavov ima dinozaver večjo pljučno kapaciteto in je hkrati nima. Ko je napor, je brez sape, ko pa počiva, pa je dihanja na pretek. Tudi to je eno izmed ozkih grl v razvoju dinozavrov.
KO SO AORTE PREŠTEVILNE
Pri razvoju človeka, ko je govora o ožilju oz. žilah, velja, da se pri človeku razvije oz. pojavi šest aort; in tako velja tudi za Leve. Po tri vodijo do levega preddvora, po tri do desnega preddvora, toda na koncu po vseh razvojnih peripetijah preostane samo ena aorta in to je tista, ki vodi iz levega prekata. Pri Levu – iz stožca. Vena azygos in vena hemiazygos se razvijeta iz aort, vena cava superior in vena cava inferior pa se razvijeta najprej iz venčnih arterij in nato iz venčnih ven. Treba je poudariti, da se koronarne arterije, koronarke ali venčne arterije razvijejo iz aort, kakor tudi večne vene, ki se razvijejo kasneje iz večnih arterij. Toda kako je pri dinozavrih? Oni imajo v svojem razvoju po štiri aorte in iz njih se razvijejo: iz prve – koronarne – arterije in vene, iz druge – vena azygos in hemiazygos, iz tretje – vena cava superoir in iz četrte – vena cava inferior. Kako je mogoče, da se iz arterij razvijejo vene? Plasti v žili prehajajo; najprej naredijo čep v žili in plasti se premešajo; po vrsti od zunaj na noter se prelevijo v vrsto od noter na zunaj. Ko se naredi čep, tisti predel telesa trenutno ne dobi oskrbe in tako propade, delno, ali za vedno. Potem pa zopet steče kri po novo preoblikovani žili. Taka žrtvovanja imamo v evoluciji. Tako so propadli naslednji organi, oz. se jim je zmanjšala funkcija zaradi predrugačenja žilnih sten: priželjc, ščitnica, slepič, epitalamus, zametki nadledvičnih žlez, ter tudi vloga limfnih žil.
KAKŠNO OLAJŠANJE JE WC
Zadovoljivo opraviti potrebo in še to na primernem WC-ju, je res prava sreča in nudi zadovoljstvo. WC mora biti čist, prost in po možnosti bel, morda se mora tudi nekoliko svetiti. Higiena je na prvem mestu, ko dobimo WC v uporabo, in ko ga zapustimo. Lev z modrimi očmi tudi opravlja svojo potrebo in sicer po dvakrat na dan. Enkrat gre na malo potrebo in drugič na – veliko. Pri tem se splazi iz sobe, ko začuti potrebo, in se po tihem pretihotapi v WC, ko se je prej prepričal, da je ta prost. Nato se odplazi do školjke, spleza na pokrov in se od pokrova spusti v školjko in tako v taki viseči legi opravlja svoje potrebe. Ko opravi, vedno poskrbi, da sta školjka in pokrov čista ali da taka tudi ostaneta. Omeniti je treba, da pri veliki potrebi Levček večinoma izloča majhne bobke. Morda je za to krivo preveč čokolade. Toda ne more biti govora o zaprtju. Za to poskrbi tako, da vedno odtrga in pogoltne kakšno kroglico grozda. Kako pa je s potrebami pri dinozavrih? Če je dinozaver jedel rastlinsko hrano, kot so liane, ogromne praproti in liste z dreves ali lubje, potem se je izločal urin v obliki majhnih kristalov; velika potreba pa je taka, da dinozaver izloča blato v obliki nekakšnih plošč, ki se izločijo kar v nekakšni celoti in tako poležejo na tla, in so nekakšne zaplate ali plošče iz rastlinskih izločkov, ki se lahko uporabijo kot naravno gnojilo. Tako pognojena zemlja v divjini res lahko obrodi marsikaj. Če pa se dinozaver hrani z mesom, potem pa se naredijo in izločijo – bobki. Ki so prav tako lahko gnojilo, toda manj kakovostno, kot prej omenjene – plošče. Seveda je potrebno pomisliti, da mora dinozaver, pa tako tudi dinozaver Teodor, imeti primerno oblikovano črevesje, da lahko izloča take plošče.
REP KOT TROFEJA
Lev z modrimi očmi je zelo ponosen na svoj rep. Ki je konica belega nad oranžnim kožuščkom. Znana je že pripoved, da njegovo belo konico tvori verjetno tisti gumb, ki se je odtujil preostalim gumbom, zašel svojo pot ali vzel pot pod noge in se preselil na hrbtno stran ter končal v konici repa. Levji rep sestavlja več resic, najbrž so tako razporejene: ena ne levi strani, ena na desni strani in ena, še posebej velika, v sredini. Lev je tako ponosen na svoj rep in hkrati se boji zanj in hkrati ga hoče vedno posebej upoštevati, da je nekoč naročil mamici, ko ga je slikala in naredila posebno sliko, kjer je upodobljen Lev, da je posebej slikala še rep, repek. In Lev je kar nekoliko hud, ko mamica omeni, da, ko je bil na sliki posebej prikazan rep, so se ljudje spraševali, češ – kaj pa je zdaj to. Kot da ne bi bilo že takoj in očitno jasno, da je samo Levji rep lahko tako lep, tako navduši, ko ga gledamo, da ne more biti vprašanj in dvoma, da ne bi bilo govora takoj o njegovem repu. Vsak od prve ugane, da je to Levji rep, takoj ko ga zagleda na sliki. Kako bi se počutil Lev, če bi njegov rep odpadel? Verjetno precej čudno, če ne že grozljivo; zato ne mara niti slišati z eno besedo, da bi mu rep lahko kdajkoli odpadel. Toda povsem drugače je pri dinozavrih, pa tako tudi pri dinozavru Teodorju. Pri njih je tako, da, ko že gredo na veliko potrebo in izločajo bodisi velike plošče ali pa majhne bobke ali kroglice (morda je bilo preveč čokolade, he, he !), se po nekem času po veliki potrebi izloči nekaj sluzi ali nekakšen delček sluznice, kar naj bi bil zametek nekega t.i. notranjega repa. To je notranja metamorfoza repa pri dinozavrih. Zunanji rep pa, kot je že tako znano, pri moškem spolu odpade, ker nosi v sebi moške spolne organe in ta odpadli rep ženski spol sprejme, ki nosijo v svoji notranjosti ženske spolne organe. In tako pride do združitve spolnih organov in do mladega dinozavra, novega življenja. Ta odpadli rep je t.i. zunanja metamorfoza dinozaverskega repa.
