Dotikam se naslikanih robov,
občutke premešam v barve.
Vijolično zelene.
rjavo rdeče in tu in tam rumene.
Štejem poteze
Preštejem do nič in vedno znova naprej
Ne uspem jih ujeti v spomin,
številke.
Samo ponižno strmim
v pobarvana platna.
Koliko vsega in koliko tega.
Domišljije, ki potuje brez vlakov
koliko postaj in koliko oblakov neba,
ujetih v puhaste slikarkine sanje.
Kdo se sprehaja po vrtu želja,
komu je vedno kraljica?
Kako se narišejo minule ljubezni
Kam so pobegnile sanje, da lahko znova
in znova zagazi vanje.
in koliko slikarke, neumorne iskalke,
ki pluje po platnu brez barke
je pobarvane v nje.
VRT ŽELJA
Na vrtu želja iščem izgubljeno ljubezen
sva še vedno dva
ali je le zgodba nekega poljuba?
Nočem utrgati nežnih cvetov
Naj zadišijo v veter,
naj jih ponese
kamor jih vodi nemirni duh.
Zase vzamem en cvet
Z njim zasadim svoj vrt.
Na platnu belem kot prt
narišem nov list.
INDIJANSKO POLETJE
Je deblo
in je drevo.
Okroglo, pokončno drevo.
Manjka napis
in izris srca
prebodenega s puščico.
In manjka ime
ne vem katero
pač ime, ki bo varovalo srce.
IGRA SREČE
Kam so šle vse deklice z rožami v laseh?
So jih povabili fantje,
so šle same po mrzlih vaseh?
Kam so šle vse rožice?
So jih pregnale čebelice
z želi v očeh.
z igro v laseh?
Kam so šle vse deklice, rožice
in čebelice?
Kje spijo v nikogaršnjih nočeh
kateri greh, jim zapira veke?
KO ROŽE UMOLKNEJO
nikoli in niti tedaj
ne polagaj rož v venec,
naj prosto cvetijo,
naj zadišijo kakor pomlad.
Topla tla so mehka postelja drobnih cvetov,
trhlost listov in beli zaklad.
Takrat si zapisal, da me imaš rad
in da se vidiva skozi poletje.
Vsak pod svojim dežnikom sva dočakala jesen.
Skozi roso meglenih juter,
pod hladnim napuščem neba,
iščem ljubezni zavetje.
TOČNO OPOLDNE
Pisane barve jeseni minevajo v sivo.
Meglice, kot da bi padle z neba
na pusta tla.
Vlažna zemlja mi zebe stopala.
Stopinje puščajo blatno sled,
ptice se zbirajo v pozni let.
Mogoče še ne odletijo,
mogoče jim je dan
še zadnji mesečev poljub?
Točno opoldan zvoni zvon.
Smeh razigranih otrok
odzvanja otožni zvok.
SANJAM SANJE
Na robu slike je rob
in čisto majhna pika
Kdo ve zakaj in od kod
se v šopek nežnosti preslika.
Očitajo mi, da sem romantična duša,
da sanjam sanje z odprtimi očmi,
da v meni jutro zaživi
preden se stemni v noč.
Mogoče.
Mogoče pa se
slika res na zadnjo stran
preslika
in tam nadaljuje pika?
DIŠEČE
Tako na hitro se včasih pesem rodi
ali pa pesem rodi mene?
Nikoli ne vem kdaj se konča
in kje je treba zastaviti rime.
Da se bolj sliši in bolj na srce prime.
Včasih me ima, da bi v novi okvir
nanesla nekaj starih manir.
Nekaj edino svojega,
Nekaj svojega in edinega.
Potem pa pride dan, ki samo diši,
ko mi ob pogledu na sliko
misel preneha.
Kakšna božja uteha je v tem,
da so pesmi kot barve!
Vse povedo
kadar samo živijo.
Ko se slikarkino oko še zadnjič
ozre na pisano polje,
na podpisano platno
v skrivnostno vesolje.
Ko je vse kar je treba
Samo stati pred sliko
in molčati.
