Kadar
se hočeš skriti pred svetom
in pritečeš
prek senožeti
z razširjenimi rokami
podobna razkuštranemu vetru Nagajivcu
in se ti iz dna prsi
iztrga radosten klic
se ves vzdrhtel
sklonim nad Tvojo njivo
polno kraljevskih klasov pšenice
in na stežaj odprem vrata
v Mojo najdražjo pesem
in čakam da me preplaviš
z veletokom raztopljenega smeha
Amazonka moja
Takrat
dekle
sem največ vreden
kot mož zmožen čudežev
in rojstev v skrhani lupini tega planeta
Iz mene zazveni tisoč strun
med katerimi spleta sonce
zlatonito pajkovo mrežo
da ujamem vanjo
najtišjo noto Najine simfonije
In slišim odpeve
ki bodo zveneli
nad pokrajino
v njenem slušnem prazavedanju
tudi po nori bikoborbi te dobe
izmerjene na stotinke sekunde
tudi takrat
če me v areni sveta
nabode na temne rogove
pobesneli bik
ki spi v krvi ljudstev
na zadnjem neznanem kontinentu
Dekle
kadar pritečeta
bosonoga
Ti in Sonce vame
si komaj si komaj
upam dihati
da ne bi
da ne bi
da ne bi
zbežala iz moje pesmi
če izdihnem
TELO JE HIŠA ZA LJUBEZEN
Hišo zidam, z njo zatrem ljubezen.
Raste stolp za molk iz opek granita.
Vzidam vse, zidar, ves krut in nežen.
Orlov dom. S peruti sonce let odsvita.
Kmečka koča. Sin, ki brusi dedov dleto.
Sprejmem znak. Končam očeta prazačeto delo.
Drugo pade v nič, za Drug planet spočeto.
Drugo vse bo Drugo pleme v srž zadelo.
Skrbno klešem kamen. Žgem opeko.
Zidam, vežem malto iz krvi in krikov.
Trden tempelj Zli duh ruši v pra-pokveko.
Maša orgel zadoni v teman obred malikov.
Vem: Ta tempelj je poslednji hram.
Vem: Brez hrama padem v smrtno krsto.
Ves sem ONA, grb njen vame vžgan.
Vem: prišel sem zadnji k NJEJ, na vrsto!
Hiša v dvoje. Z njo zapreva v ječo let ljubezen.
Iz hiše rase Stolp za molk, sklesan iz granita.
Ti si meni, jaz sem tebi meč dvorezen:
Dom bo dvojna kosa, najinih trav presita.
TELO JE HIŠKA
Telo je kot hiška, ki raste v prostore.
Vanjo naseliš vse zibke pradeda, očeta.
Vse večji se vzpneš na zasnežene gore,
mlade vulkane žge v prsih pesem neizpeta.
Ko zibko zapuščaš, z ljudmi se zravnaš.
Na dušo ti plaho potrkajo prve resnice.
Koplješ v zlat rudnik, le sveder brezčasja imaš.
Nad svet bi se dvignil s perutmi v let ptice.
Temačne so sile, ki stezajo lovke po tebi.
Lahko te ugrabi Ubijalec vesoljskih svetlob.
Iz zibke slovensko besedo za os si izgrebi!
Prišel si po delež resnice od zlaganih dob.
Telo je s strelami ranjena hiška, ki rase v oblake.
Po žilah ti švigajo neme, a bistre protitočne postrvi.
Prihaja Merilec, ki smer ti izmeri, določi korake.
Čaka te s prvo mitnino ob rosni, mladeniški brvi.
Bežiš iz prisilnega jopiča jezika in plemena.
Vzameš le gobo in kamen kresilni z ognjišča.
Nobena navada, noben običaj in nobena žena
ne morejo vzeti ti tvoje edine poti do osišča.
Je strah, ki ga skuje v kovačnici pleme,
je strah, ki ga nosiš v telesu do svojega groba,
je strah, ki ga vržeš na njivo za seme,
še vreden moža, ki ga kleše Računalniška doba?
Bežim po planetu, spremenjen sem v kopje.
Preplujem vsa morje na svetu, trinajsti Odisej.
In nočem ognjišča! Prerasel domače sem pope.
Nikjer Penelope, ki vrže mi sidro pred plovbo brez mej.
BIK V HIŠI TELESA
(Beg pred Zadnjo večerjo)
Čuj! V meni je ruknil mlad bik, ki muli najlepše trave,
Po hiši telesa začrta areno in Pesem naskoka zamuka.
Zanj sem vzgojil vsa ta lepa dekleta - pintzgauerske krave.
Krmim jih z zadnjimi vlakni mladosti: Moža vredna muka!
Spustim ga. Popase angleško, zakonsko pristriženo trato,
in z nje spet nažene v vasi te kmečke mestjane.
Odvrgel sem suknjič in čevlje, svečano kravato...
Norim, puham z njim na obredu, ki druži pogane.
Dokler imam moč, da čutim bika, ki me suva po hiši,
in blagrujem divjost ujeto, da stoka v napetosti koža;
dokler se svet molzno, po kravje obnaša, in bike še sliši,
dokler me po vratu še raskava, kravjejezična nežnost poboža -
sem varen pred svetom robotov, ki nor, jeklen vdira
k Zadnji večerji skoz dimnik, skoz saje pri kuhinjski niši.
Po hiši telesa, tu,v meni, se vedno kdo pase.
Tako vem, komu se dajem, kdo bistva mi jemlje.
Za pašo si izbiram najboljše in najbojevitejše rase.
Pred mlačnostjo v srcu mi tigrček v vlogi psa dremlje.
Dokler imam ključ do samega sebe, še najdem v svojo hišo.
Če ne pridem vase, do bika, skoz vrata,
z metodo domačega, sebi odtujenega tata,
prilezem skoz dimnik, vrtinčaste dime, skoz nišo.
Pozimi drhtim : Naj krme ne zmanjka, naj bik ne pogine!
Rabim to divjo, neobuzdano moč, da me greje
na Severnem polu, pod ničlo Človeške srčne divjine,
pod bikovo dlako razgreto - namesto dvonožne ženske odeje.
