V Študentskem naselju smo prebivali študentje iz cele Slovenije in metalurgi iz drugih delov Jugoslavije (posebni blok). Stanovalci naselja smo študirali vse razpoložljive smeri Univerze v Ljubljani razen medicine in FSPN.
Organizirani smo bili po blokih (svet bloka, predsednik in disciplinska komisija), v sindikatu stanovalcev študentskih domov in FORUMU.
V obdobju Skupnosti študentov sva bila Franc Ivanuša in Marjan Belič sostanovalca. Franc (Frencky) je bil predsednik FORUMA in Marjan predsednik sindikata in kot takšen član predsedstva Skupnosti študentov. V času opravljanja funkcij v sindikatu in Forumu sva bila tudi člana sveta zavoda študentskih domov. Funkcije sva opravljala v letih od 1969 do 1974.
V času bivanja v Študentskem naselju sem bil (Marjan) tudi predsednik kluba ptujskih študentov in prvi predsednik desetega bloka, Franc pa sekretar Mednarodnega kluba. Delo v tem klubu je pomenilo sodelovanje s študenti iz celega sveta in pomoč tem študentom preko sistema podajanja inštrukcij. Z nekaterimi smo postali pristni prijatelji. V klubu ptujskih študentov smo bili v veliki meri aktivni na socialnem področju. Za realizacijo zastavljenih programov smo se dobro povezali z vodstvom občine Ptuj. To sodelovanje je prišlo najbolj do izraza s prisotnostjo občinske delegacije na vsakoletnih skupščinah kluba, ki smo jih organizirali v mali dvorani menze. Vsako leto smo organizirali akademski ples, na katerega so bili povabljeni nekdanji študentje. Vrhunec smo dosegli z akademskim plesom v Kidričevem, na katerem je bil glavna zvezda Ivo Robič.
Aktivnosti sindikata in Foruma so se prepletale in so bile usmerjene v organiziranje in zagotavljanje pogojev za aktivno izvajanje študijskih in obštudijskih dejavnosti stanovalcev študentskih domov.
Bitka za dvig standarda študentov
Osnova našega dela je bila bitka za standard študentov in s tem za povečanje kapacitet študentskih domov ter zagotovitev pogojev za bivanje v domovih tudi za družine, ki so jih ustvarili študentje v času študija. Posebna bitka oziroma sanjarjenje je bila borba za priznanje študija kot dela. Študij naj bo priznan kot delovna doba in kot takšen upoštevan pri pokojninski dobi.
Skrb za življenje študentov je bila izkazana tudi z ustanovitvijo komisije za izdelavo programa ureditve študentskega rekreacijskega centra pod imenom »Študentski tabor Ankaran«.
Za potrebe razširitve kapacitet študentskih domov v Rožni dolini smo zelo aktivno sodelovali pri izdelavi zasnove dokončne ureditve naselja na razpoložljivem zemljišču. Sestavni del le-tega je bila umestitev desetega in enajstega bloka ter telovadnice na tej lokaciji.
Ker je bil osnovni pogoj za sprejem v študentske domove dohodek na družinskega člana, je temu sledila socialna struktura stanovalcev. Ob pomanjkanju štipendij in drugih virov dohodkov je logično, da je postala zelo aktualna misel: Študent je delavec – študij je delo in bi kot takšno moralo biti sestavni del tudi pokojninskega sistema.
Organiziranost študentov stanovalcev študentskih domov v Rožni dolini je bila pogoj za organizacijo različnih tematskih dogodkov v menzi naselja, pri organizaciji katerih smo sodelovali.
Skrbeli smo tudi za zabavno in športno življenje študentov
Ob tem smo poskrbeli za zabavni in športni del življenja študentov v naselju. Organizirali smo plese v menzi naselja z udeležbo najbolj aktualnih izvajalcev, razstave v mali dvorani, disco klub v kleti četrtega bloka, Radio Študent. Organizirali smo tudi kiparsko formo vivo v naselju z udeležbo študentov likovnih akademij iz celotne Jugoslavije.
Zelo aktivno je bilo tudi študentsko športno življenje, ki je bilo nadgrajeno z organizacijo različnih športnih tekmovanj (mali nogomet, odbojka, košarka, namizni tenis in ne nazadnje vlečenje vrvi).
Ob veliko likovnih razstavah in literarnih večerih, ki smo jih organizirali v mali dvorani, smo organizirali razstavo NOTRIBIŠN. Na tej razstavi smo prikazali eksponate, ki smo jih nabrali po sobah naselja. Vrhunec razstave je bil prostorski prikaz študentske sobe. V to sobo je bila umeščena tudi postelja, na kateri je bila prikazana najbolj značilna študentska poza. Janez Dornik - Žan je ves čas trajanja razstave ležal v postelji in s tem postal največja atrakcija razstave.
Veliko zanimanje za plese v menzi naselja
Največ zanimanja je bilo izkazanega za plese v menzi Študentskega naselja. V menzi so takrat nastopale najnaprednejše glasbene zasedbe naše širše takratne domovine. V menzi je imel prvi nastop v Ljubljani tudi Vlado Kreslin.
Zaradi eksteritorialnosti smo normalno delovanje plesov, na katerih se je zbralo od tisoč do tisoč petsto obiskovalcev, zagotavljali z redarji – stanovalci domov. V veliki meri so te dolžnosti opravljali stanovalci zeniškega bloka.
V študentsko naselje so na plese prihajali tudi mladi iz cele Ljubljane. Dostikrat smo imeli probleme z dueli med raznimi »bandami« iz Ljubljane.
Urejanje odnosov »po študentsko«
Zelo značilen in obenem izstopajoč dogodek je bil, ko je šef Šišenske bande v naši prisotnosti (večina Štajerci) dobro potrepljal po zadnji plati študentko iz naše sredine. Sledila je reakcija v smislu zahteve po opravičilu. To je bil maksimum za šefa, ki je skočil na prijatelja in mu raztrgal srajco. Ker je bila to prijateljeva najboljša srajca, je njenemu raztrganju sledila eksplozija. Ta je pomenila, da je prijatelj začel obdelovati šefa pri točilnem pultu (šanku) in ga obdeloval skozi celo avlo do terase. Tam je šef obsedel. Čez nekaj časa se je vrni do šanka. V trenutku smo bili pripravljeni na nadaljevanje »veselja«. Toda ne! Zgodilo se je nekaj nenavadnega. Vse prisotne nas je »častil« s pijačo. Od takrat dalje nikoli nismo imeli problemov z raznimi bandami na plesih v študentskem naselju.
Marjan in Franc - Frencky. Družabno življenje v naselju.
Primer sodelovanja z različnimi narodnostmi, ki so živele v študentskem naselju,. je bilo reševanje sporov med Albanci (Šiptarji) in preostalimi narodnostmi. Ti spori so narastli do nivoja, katerega zaključek je bilo fizično obračunavanje. Z direktorjem Kogojem sva poklicala na sestanek vodja albanske skupnosti v Ljubljani. Zaključek sestanka je bil, da postane območje študentskega naselja mirovno območje. Za potrditev tega zaključka je vodja albanske skupnosti podal »beso«. V naselju ni bilo več duelov, v katere bi bili vpleteni Albanci.
Trudili smo se biti občani Ljubljane in rodnih krajev obenem
Narava bivanja (življenja) v Študentskem naselju v Rožni dolini in obiskovanje predavanj na fakultetah sta bila sestavni del mesta, ki sta iz nas naredila občane mesta Ljubljane. Ves čas je bila prisotna misel, da moramo biti občani mesta Ljubljane in občani okolij, iz katerih smo izhajali, in ne elita, zaprta v kampuse po vzoru angleških univerz. Torej popolno nasprotovanje elitizmu, ki so ga ves čas povzdigovala nekatera okolja.
