ŠKANDALI MIŠLJENJA – PROBLEMI IN NASTANEK ČASOPISA ZA KRITIKO ZNANOSTI
Problemi s Problemi
V prvi polovici leta 1972 je izšla dvojna številka 111-112 revije Problemi Literatura z oznako »erotična številka«. Izid te publikacije je povzročil javni škandal. Glede tega je treba vedeti, da je v takratni državi vsa publicistika na področju kulture in družboslovno-humanističnih ved imela vidno vlogo tudi v širše razumljeni javnosti, čemur so botrovali politični označevalci, povezani z literaturo, esejistiko in z različnimi žanri znanstvene publicistike, denimo, na področjih zgodovine, filozofije, sociologije ipd. Z zornega kota dvajsetih let 21. stoletja, ko so tovrstne publikacije v širši javnosti komajda zaznavne in pretežno omejene na ustrezno kvalificirano ter zainteresirano občinstvo, si skoraj ni mogoče predstavljati, kakšne viharje v javnosti so lahko povzročile objave v takih publikacijah, če so, kajpak, zbudile pozornost budnih varuhov »idejne ustreznosti«. Cenzure sicer v tem času formalno ni bilo, so pa bile v mnogih primerih v takratni Jugoslaviji nezaželene objave »idejno spornih« vsebin deležne političnih obsodb in tudi prepovedi zaradi »vznemirjanja javnosti«.
Če danes prelistamo omenjeno številko revije Problemi Literatura, težko razumemo, kaj je pravzaprav zakrivilo javni škandal. Naj pa poudarim, da revija ni bila niti prepovedana niti zaplenjena. Revija je sicer izhajala od leta 1962 naprej in je pravzaprav zapolnila praznino, ki je nastala po ukinitvi »sporne« revije Perspektive. V reviji Problemi je prihajalo do bolj ali manj notranjih nesoglasij in zamenjav uredništev. Izdajateljica revije je bila takratna LMS (Ljudska mladina Slovenije), v času nastopajočega »liberalizma« se je med izdajateljice vpisala tudi Zveza študentov. Ravno javni škandal leta 1972 pa je bil povod, da se je Izvršni odbor SŠ LVZ ovedel svojega izdajateljstva, saj je na mojo pobudo obvestil predsedstvo Zveze mladine, da se hoče udeležiti reševanja problemov v zvezi z revijo Problemi, in me je imenoval v sestavo posebne komisije (ali delovne skupine), ki so jo zadolžili za izdelavo predlogov izhoda iz zagatnega položaja revije.
Kaj je bilo povod za javni škandal na podlagi hudih očitkov političnih instanc? Erotična literarna vsebina, ki jo je prispevala vrsta mlajših slovenskih avtorjev (Svetina, Medved, Kralj, Šalamun, Kermavner itn.) in več prevodov besedil Batailla, Burroughsa, Vergerja itn., seveda ni bila politično pomembna, v času mini kril, toplesa, »drznih« gledaliških predstav in filmov tuje in domače produkcije z »eksplicitnimi« prizori pa tudi ne ravno provokativna. Poglavitni razlog za izbruh obsodb, ki pa konkretnega razloga za »zgražanje« niso javno izpostavile, so nedvomno bila štiri pisma bralcev, katerih objavo je uredništvo časopisa Delo zavrnilo, nanašala pa so se na zapis Josipa Vidmarja K našemu trenutku, v katerem je avtor ostro napadel »dekadenco« in moralni razkroj v literaturi, ki je izhajala v reviji Problemi. Danes težko razumemo, zakaj je povsem dostojno polemiziranje Nika Grafenauerja, Tarasa Kermavnerja, Dušana Pirjevca in Rudija Šelige izzvalo oster odziv političnih instanc. Po »kuloarjih« se je širila nepreverjena govorica, da je užaljeni Josip Vidmar – med drugim takratni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – po izidu številke telefoniral Edvardu Kardelju ali morda še komu »v Beogradu« in opozoril na napade nase v Problemih. Iz »Beograda« naj bi nato zahtevali od izdajatelja, da uredi »situacijo« v reviji Problemi.
V skupini, ki je analizirala »situacijo«, sta bila – spomnim se, poleg mene Aleksander Zorn in Peter Božič, kdo pa je bil na »pravoverni« strani, ne vem več. Naj bo kakorkoli že, s svojo udeležbo v tej skupini in s stališči v prid svobodi javnega izražanja, v katerih me je IO SŠ LVZ podpiral, sem pripomogel k preprečitvi hujših sankcij, nemara tudi ukinitve revije. Delovna skupina je po ostri razpravi kompromisno predlagala za novega odgovornega urednika dr. Rastka Močnika. V nadaljevanju so ustrezni organi obeh izdajateljic oblikovali Svet revije in kljub vrsti razhajanj, ki pa niso odmevala v širši javnosti, je revija nadaljevala svoje delovanje.
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
Preden je Skupnost študentov doletela združitev z mladinsko organizacijo v Zvezo socialistične mladine Slovenije (ZSMS), sta v oktobru in novembru 1973 organizaciji v Ljubljani in Mariboru sprejeli ustanovni akt Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. To je bila posledica priprav, ki so stekle med skupino študentov družboslovja in humanistike kmalu po tem, ko je Univerzitetni komite Zveze komunistov Slovenije ugotovil, da je uredništvo štirinajstdnevnika Tribuna v študijskem letu 1971–1972 »nesposobno« za urejanje študentskega časopisa. V zadevnem letu je Tribuna preživela štiri prepovedi in zaplembe naklade, vsekakor pa je zanimivo dejstvo, da uredništvo ni bilo odstavljeno že po prvi prepovedi, ilustriralo popustljivost takratnih pristojnih eksponentov oblasti. Med člani odstavljenega uredništva Tribune se je potem začela porajati zamisel o ustanovitvi teoretske revije, »da bi imeli kje objavljati«. Kot član odstavljenega uredništva Tribune in hkrati član Izvršnega odbora SŠ LVZ sem predlagal študentski Skupščini sklep o ustanovitvi posebne teoretske revije za vprašanja teorije družbe in znanosti. Predlog je bil sprejet in tako je po formalni izvedbi sklepa v zelo skromnem tisku izšla prva številka Časopisa letnika 1973–1974 z glavnim urednikom Leopoldom Šešerkom. V tej prvi številki je izšlo šest člankov, katerih avtorji smo bili, med drugimi, tudi nekateri »nesposobni« uredniki Tribune, objavljena pa sta bila tudi prevoda na temo krize univerze in o kontra-kulturi. Revija je s prvima dvema številkama zbudila pozornost takratne raziskovalne skupnosti, kar pomeni, da je pridobila subvencijo. Revija je kasneje v procesih gibanj civilne družbe v osemdesetih letih odigrala nenadomestljivo vlogo in še vedno izhaja, ima mednarodno uredništvo ter status znanstvene revije.
