ZVEZA SKUPNOSTI ŠTUDENTOV SLOVENIJE – ZNANILKA POMLADI, KI JO JE POBRALA ZMRZAL

Skupnost študentov je bila, rečeno malce poetično, kot nekakšna znanilka pomladi, ki jo je po nekaj sončnih in liberalnih letih pobrala nova zmrzal, vendar ni do konca zmrznila, temveč so iz njenih korenin pognali novi, še močnejši poganjki. Tukaj je zgodba o njej, ki terja še dopolnitve, saj je spisana na osnovi pomanjkljivih arhivskih virov in zapisov v študentskem tisku ter po spominih nekaterih njenih protagonistov, ki pa niso najbolj zanesljiv zgodovinski vir.

Družbenopolitično organiziranje državljanov v drugi Jugoslaviji je urejala zvezna zakonodaja. Po tej zakonodaji Zveza študentov Jugoslavije (ZŠJ) ni imela svojih organizacij v republikah in pokrajinah, temveč zgolj na ravni fakultet, visokih šol, akademij in univerzitetnih oziroma visokošolskih središč.

Na protestnem shodu študentov v Študentskem naselju v Ljubljani 6. junija 1968 se je po govoru Cirila Baškoviča (predstavil je zamisel o novi organiziranosti študentov, sklicujoč se na članek Francija Pivca »Provokacija za novo študentsko organizacijo«), ki so ga udeleženci shoda z aklamacijo podprli, tako rekoč spontano začela »rojevati« nova organizacija študentov, ki so jo poimenovali Skupnost študentov (SŠ). Sprva samoupravna in celo sindikalna je v nadaljevanju dobila tudi status družbenopolitične organizacije.

Po protestnem shodu v Študentskem naselju v Ljubljani se ideja o novi, bolj demokratični organiziranosti študentov ni hitro razširila samo med študenti v Ljubljani, temveč tudi v Mariboru, kjer so imeli takrat vidno vlogo: predsednik in sekretar odbora ZŠ na MVZ Branko Petan in Marko Medved, predsednik komisije za idejnopolitična vprašanja Janez Švajncer, glavni in odgovorni urednik Katedre Darko Pašek, člani uredništva Katedre Drago Jančar, Braco Zavrnik, Olga Čerič (kasneje Jančar), Vladimir Spjevak in nekateri srednješolci. Temu so botrovale tudi okoliščine, saj so bile zaradi agresije ZSSS na Češkoslovaško komunikacije med študenti in mladino v vsej Sloveniji izredno živahne. Mladi so iskali sistemske rešitve, ki bi pri nas onemogočile krepitev dogmatičnih sil, ki jih je agresija ZSSS ohrabrila.

V Mariboru se je kljub poletni vročini 22. avgusta 1968 na shodu pred novim študentskim domom zbralo več kot tisoč študentov, mladih in drugih Mariborčanov, ki so »solidarno podprli napore češkoslovaškega ljudstva v borbi proti okupatorju«. Na shodu so govorili urednik Katedre Drago Jančar, Adi Žunec iz Tama, Josef H. iz Prage, danski študent Jeans Damagard in predsednik idejnopolitične komisije pri ZŠ MVZ Janez Švajncer, ki je ostro obsodil početje ZSSS in njenih zaveznic (Katedra, letnik IX, št. 1).

Istega dne je potekal tudi shod v podporo Češkoslovaški v Ljubljani. Pripravil ga je odbor za boj proti okupatorjem Češkoslovaške, pri tem sta bila med najbolj aktivnimi študent elektrotehnike Pavle Kristan in tajnica študentskega vodstva Nina Pivec. Zbrala se je množica študentov, ki so svoj pohod končali v študentskem naselju v Rožni dolini. Pridružili so se mnogi drugi občani, po mnenju nekaterih udeležencev je šlo za zares množičen dogodek več tisoč ljudi, a brez udeležbe predstavnikov uradnih forumov. Tisk, ki je bil tiste dni poln objav o dogajanjih v ČSSR in odmevih po svetu ter doma, sicer o tem ni posebej poročal. Vodstvo takratne študentske organizacije je v tistih dneh podpiralo še druge aktivnosti v podporo češkim turistom, zlasti radioamaterji ŠOLT, ki so jim omogočali komunikacijo s Češkoslovaško. Študentje so podpirali češki poskus »socializma s človeškim obrazom«, ki je zajemal politično demokratizacijo z veliko vlogo kulturne inteligence in množične civilne družbe, z odprto možnostjo za nastop političnega pluralizma, ukinitev cenzure in izbruh odprte debate o vprašanjih družbenega sistema in razvoja ter uvajanje ekonomske demokracije, s poudarkom na podjetništvu, odstopu od rigidnega planiranja in celo uvajanju samoupravljanja. V KP Češkoslovaške so prevladala liberalna krila, njihova popolna kadrovska prevlada bi se skoraj gotovo zgodila na načrtovanem partijskem kongresu, a ga je okupacija prehitela. Konec avgusta je sicer bil sklican izredni kongres, z udeležbo prek 900 delegatov, a ta ni mogel več zavreti pritiska domačih dogmatskih sil, oprtih na oborožen poseg Sovjetske zveze in nekaj vzhodnih satelitov. Hkrati pa so študentje, kot mnogi drugi občani, podpirali pripravljenost Jugoslavije na odpor proti morebitnim (danes se ve, da zelo malo verjetnim) poskusom vojaškega pritiska na državo in v tem okviru tudi zamisel o izgradnji strukture vseljudskega odpora. Dobrih dvajset let kasneje je Slovenija v boju za samostojnost iz tega naslova razpolagala s kakih dvajset tisoč oboroženimi možmi!

Ideja o SŠ je do jeseni 1968 dobila domovinsko pravico tako med študenti v Ljubljani, o čemer piše Jože Šlander (Locutio, št. 126) kot v Mariboru. Katedra je že v prvi jesenski številki leta 1968 objavila uvodnik Olge Čerič »Za načelo pluralizma«, v katerem se je zavzela za uveljavitev »načela pluralizma idej in prepričanj«, saj težnja »po monolitnem mišljenju in čustvovanju grozi uničiti vsako ustvarjalno pobudo«. V isti številki je novi odgovorni urednik Katedre Drago Jančar predstavil načela novega uredništva – na prvem mestu je bilo načelo pluralizma (Katedra, letnik IX, št. 1).

Prvi koncept formiranja SŠ Slovenije v javni razpravi že na začetku jeseni 1968

V uvodniku naslednje številke Katedre (14. oktobra 1968) »Postavimo se okostenelosti po robu« je Braco Zavrnik poročal, da je prišel v javno razpravo koncept formiranja Skupnosti študentov (verjetno je imel v mislih uvodni govor predsednika ZŠ v Ljubljani Jožeta Šlandra na kongresu Zveze mladine Slovenije 22. junija 1968 in predlog reorganizacije organiziranosti študentov v Skupnost študentov v Ljubljani). »Sedanja organizacijska oblika ZŠJ je zastarela in neustrezna. Nadaljnje delo študentov mora biti demokratično in aktivno, zajeti pa mora slehernega študenta, ki bo lahko svobodno uveljavljal svoja stališča. (…) Gotovo je, da Zveza študentov Jugoslavije s svojo okostenelo strukturo ne zadovoljuje namena svojega obstoja. Glavne hibe sedanje oblike ZŠJ so predvsem v tem, da zavirajo aktivnost in odločanje širokega kroga študentov na podlagi svojih mnenj, hotenj in načrtov,« je zapisal. Opozoril je, da so študentje v Srbiji in BiH sicer izkoristili statutarno pravico in ustanovili republiško konferenco ZŠ, kar pa stvari ni bistveno spremenilo, ker so republiške ZŠ podrejene statutu ZŠJ (Katedra, letnik IX, št. 2) in organizirane po enakem principu kot ZŠJ.

Na začetku jeseni 1968 je bilo torej razpoloženje med študenti tako v Ljubljani kot v Mariboru naklonjeno ustanovitvi SŠ v obeh visokošolskih središčih in na republiški ravni. Kako se je ZŠ v Ljubljani reorganizirala v SŠ LVZ, je popisal Jože Šlander v članku »Prehod študentskega organiziranja iz ZŠ v študentsko skupnost v letu 1968« (Locutio, št. 126). Po njegovih navedbah je bil predlog reorganizacije v SŠ LVZ sprejet na skupščini 21. novembra 1968, na kateri so za prvega predsednika SŠ LVZ izvolili Cirila Baškoviča.

Po ustanovitvi SŠ LVZ in SŠ MVZ so se nadaljevala prizadevanja za ustanovitev SŠ Slovenije, saj so takrat glavnino vprašanj, ki so zadevala študente, urejali pristojni organi na republiški ravni, s katerimi so se predstavniki študentov pogajali oziroma vodili dialog. Tako so, kot najava Lenart Šetinc, leta 1969 stekle aktivnosti za ustanovitev Zveze skupnosti študentov Slovenije (ZSŠS), ki je postala prva »samostojna« republiška organizacija študentov v tedanji Jugoslaviji, saj je najavila izstop iz ZŠJ zaradi njenega izrazito forumskega in birokratskega načina delovanja. Ob tem je SŠ napovedala, da je pripravljena sodelovati v vseh aktivnostih ZŠJ, kadar se bo to izkazalo za potrebno. SŠ pravnoformalno izstopa iz ZŠJ ni nikoli do konca izvedla. Danes vemo, da bi s tem pod vprašaj postavila pravno podlago za svoj obstoj, o čemer piše Andrej Berden v članku »Skupnost študentov 1968–74 kot iluzija« (Locutio, št. 125).

Ustanovitev ZSŠS – primer enakopravnega sodelovanja mariborskih in ljubljanskih študentov

Skupščina SŠ LVZ je po navedbah Cirila Baškoviča, Janeza Koželja in Lenarta Šetinca 23. 12. 1969 sprejela akt o ustanovitvi Zveze skupnosti študentov Slovenije – ZSŠS (Zbornik 70/71, str. 5), ki je povezala SŠ visokošolskih zavodov v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Akt je stopil v veljavo, ko so ga sprejele vse v njem navedene SŠ. V okviru zveze je v naslednjih petih letih zaživelo sodelovanje med SŠ LVZ in SŠ MVZ na več področjih: pri prizadevanjih za ustanovitev univerze v Mariboru, pri skupnem nastopanju v organih ZŠJ, pri akcijah za zaščito pravic slovenskih manjšin v sosednjih državah, pri urejanju statusa študenta, pri izboljšanju ekonomskega položaja študentov, pri razvijanju samoupravnega sistema v visokem šolstvu, pri akcijah študentov na manj razvitih področjih Slovenije, pri povezovanju študentskih pokrajinskih klubov, pri pripravi na kongres enotne organizacije vseh mladih po 3. konferenci ZKJ (ZSMS), pri ustanovitvi »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«, pri reformi sistema izobraževanja in na še nekaterih področjih. Zanimivo je, da je Radio Študent 22. 4. 1970, ko je želel (poskušal, sicer neuspešno) urediti svoj status z registracijo po zakonu o društvih, na dopisu s seznamom podpisnikov – ustanoviteljev radia v glavi navedel kot prijaviteljico »Zvezo študentov Slovenije«, ki pod tem imenom ni nikoli obstajala.

Študenti iz Ljubljane in Maribora so v času živahnega študentskega gibanja organizirali svojo SŠ na republiški ravni tako, da so zagotovili popolno enakopravnost študentov iz obeh visokošolskih centrov – iz Maribora in Ljubljane. V času, ko je med številnimi Mariborčani, še zlasti med tamkajšnjimi študenti, prevladoval občutek, da politično vodstvo Slovenije v razvojnem pogledu Maribor zapostavlja (avtocestna afera, odklonilen odnos do ustanovitve univerze v Mariboru itd.), so študentje v ZSŠS pokazali, kako se tem stvarem streže, da nima nihče občutka zapostavljenosti oziroma drugorazrednosti. SŠ LVZ je brez rezerve podpirala ustanovitev univerze v Mariboru. Tako Peter Gabrijelčič piše (Locutio, št. 127) o študentskem projektu »Mariborska univerza«, ki je nastal v Ravnikarjem seminarju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Mimogrede: nekaj let kasneje, spomladi 1973, je Katedra (njen glavni in odgovorni urednik je bil takrat Davorin Kračun) organizirala zelo odmevno javno tribuno »Doklej bo Maribor zaostajal?«, na kateri so poleg študentov sodelovali tudi profesorji, gospodarstveniki in politiki iz Maribora (Katedra, letnik XIII, št. 11). SŠ je lahko takšna vprašanja javno odpirala brez slabe vesti.

Sedež ZSŠS je bil hkrati v Ljubljani in Mariboru

Da razprave o morebitni neenakopravnosti partnerjev ne bi obremenjevale medsebojnih odnosov in delovanja ZSŠS, je bil njen uradni sedež tako na sedežu IO SŠ MVZ kot na sedežu IO SŠ LVZ. Pošta za ZSŠS je prihajala na oba naslova. Žiga ZSŠS ni bilo, ker sta njen žig predstavljala žiga IO SŠ LVZ in IO SŠ MVZ. Republiško konferenco ZSŠS je sestavljalo enako število delegatov iz SŠ LVZ in SŠ MVZ, čeprav je bila razlika v številu študentov v Ljubljani in Mariboru velika. Pobudo za sklic republiške konference ZSŠS je lahko dal vsak član, pobudnik pa je moral pripraviti gradivo. Po poslovniku je njene sestanke skliceval predsednik IO SŠ iz kraja, v katerem se je nato konferenca sestala. V praksi pa sta sestanke konference sklicevala predsednika IO obeh skupnosti – vabilo sta podpisala oba. Oba predsednika sta bila po poslovniku dolžna o njenih rezultatih oziroma sklepih obvestiti prvo skupščino SŠ LVZ oziroma SŠ MVZ. Delegacijo slovenskih študentov, ki se je udeleževala sej predsedstva ZŠJ, so septembra 1971 sestavljali (Informator 1971/72, str. 53): oba predsednika, Lenart Šetinc SŠ LVZ in Tone Janša SŠ MVZ, študentski poslanec Tone Remc in predsednik SŠ FF UL Darko Štrajn. Tudi v kasnejših letih sta bila v delegaciji slovenskih študentov v predsedstvu ZŠJ predsednika SŠ LVZ in SŠ MVZ.

Kljub takšni organiziranosti je ZSŠS delovala učinkovito. Njeno delovanje je potekalo tako, da sta se predsednika IO SŠ LVZ in IO SŠ MVZ posvetovala in skupno sprejemala odločitve, ki sta jih nato obe SŠ izvedli, seveda, če sta se z njimi strinjala oba izvršna odbora. Janez Koželj in Lenart Šetinc sta predstavnikom SŠ MVZ leta 1969 sicer predlagala, da bi ZSŠS imela predsednika, ki bi jo predstavljal navzven (prvo leto bi bil iz SŠ MVZ, drugo pa iz SŠ LVZ in tako naprej), vendar so predstavniki SŠ MVZ menili, da to ni potrebno. Njuno idejo so v ZSŠS uresničili leta 1973.

ZSŠS je bila dejansko aktivna samo takrat, kadar sta jo IO SŠ LVZ in IO SŠ MVZ potrebovala za bolj učinkovito izvedbo posameznih aktivnosti na republiški ravni. Tako se je leta 1971 aktivno vključila v razprave o ustavnih spremembah in predlagala dodatek k Ustavi SRS (»Prednačrt ustavnega amandmaja številka XXIXa«), ki naj bi zagotavljal študentom v načelu enak družbenoekonomski položaj, kot ga imajo po ustavi in zakonih delovni ljudje. Predlog amandmaja sta podpisala predsednika SŠ LVZ in SŠ MVZ Lenart Šetinc in Tone Janša. Amandma o »delovnem statusu študentov« je SŠ v naslednjih letih še večkrat dopolnila in spremenila tako, da je bilo jasno, da SŠ z njim ne zahteva za študente plač in vštevanja študija v delovno dobo, temveč izenačitev vseh drugih pravic študentov s pravicami delavcev, vključno s pravico do enakopravnega položaja v procesu samoupravljanja na visokošolskih zavodih.

Druga konferenca ZSŠS – priprave na konferenco ZKJ o mladih

Druga konferenca ZSŠS je bila 9. junija 1972 v Ljubljani. Na njej je sodelovalo 32 delegatov, ki so obravnavali status ZSŠS (uvod je pripravil Jože Korinšek), vlogo študentov v samoupravnem sistemu na univerzi (uvodničar je bil Tomaž Kšela), dva vidika znanosti – spoznavno teoretični in socialni (uvod je pripravil Leo Šešerko) in študentski amandma.

V času, ko so v Beogradu že pripravljali gradiva za 3. konferenco ZKJ, na kateri so sprejeli za SŠ usodno resolucijo, je Korinšek predstavil koncept SŠ kot družbenopolitične, samoupravne in sindikalne organizacije študentov. Poudaril je, »da mora študentska organizacija ostati naprej« in »da po našem mnenju kakšna druga oblika organiziranja študentov gotovo ne bi pripomogla« k večji aktivnosti študentske populacije v političnem življenju. Očitno je Korinšek že vedel, da se v Beogradu nad SŠ zbirajo »črni oblaki«. Na 2. konferenci ZSŠS so se več ur kresala mnenja delegatov, na koncu pa so sprejeli stališča in sklepe.

Konec leta 1972 (od 6. do 8. decembra) je bila v Beogradu 3. konferenci ZKJ o mladih. Z resolucijo, ki je bila objavljena 15. decembra v Komunistu, je konferenca članom ZK naložila, naj se zavzamejo za ustanovitev nove družbenopolitične organizacije vseh mladih oziroma za nekakšno »zlitje« ZMS in ZŠJ v boljšo ter v manj forumsko in birokratsko organizacijo, kar so nekateri (zlasti v ZM) razumeli kot ukinitev ZŠJ oziroma SŠ v Sloveniji. V resnici pa je bilo vodstvo ZKJ enako nezadovoljno z ZMJ in ZŠJ zaradi njune zbirokratiziranosti, forumskega načina dela in odtujenosti od članstva. Po tej konferenci so tako v IO SŠ LVZ kot v IO SŠ MVZ začutili potrebo po tesnejšem sodelovanju, saj so morali študentje v pripravah na kongres enotne organizacije vseh mladih, ki so jo kasneje poimenovali ZSMS, sodelovati na republiški ravni z RK ZMS. Zato so potrebovali močnejšo organizacijo na republiški ravni. K utrjevanju ZSŠS so prispevale tudi razprave o Titovem pismu in o sklepih 29. seje CK ZKS v vseh okoljih in na vseh ravneh, na katerih so »iskali« in odpravljali svoje slabosti ter se »diferencirali« od njihovih nosilcev (več o tem v članku Tomaža Kšele »SŠ v času liberalizma in v ‘svinčenih časih’«, Locutio, št. 126). Obstajala je realna nevarnost, da bodo kakšni »prenapeteži« iz SŠ ali izven nje v evforiji po Titovem pismu ZSŠS »obtožili«, da je »razpuščena oziroma anarholiberalna«, da sledi »zgrešeni teoriji spontanosti«, da »ne dela dovolj aktivno« itd., na kar je nakazoval tudi konflikt v SŠ MVZ na začetku leta 1973, o čemer priča pisna odstopna izjava tedanjega predsednika IO SŠ LVZ Jožeta Zagožna 10. 4. 1973 (IO SŠ MVZ njegovega odstopa ni sprejel).

Tretja republiška konferenca ZSŠS – prvič so izvolili vodstvo ZSŠS

Zato da bi utrdili ZSŠS na republiški ravni, sta predsednika obeh izvršnih odborov sklicala 3. republiško konferenco ZSŠS, ki je bila 22. februarja 1973 v Mariboru. Na njej je sodelovalo 58 delegatov. Na seji so govorili o marksističnem izobraževanju (uvodni govorec je bil Darko Štrajn), o ekonomski problematiki študentov v Sloveniji (uvodna govorca Jože Žlender in Tone Cerjak) in o aktualnih nalogah ZSŠS v zvezi z resolucijo 3. konference ZKJ o mladih (uvodni govorec Jože Korinšek).

Marjan Pungartnik je v Tribuni poročal, da so bila okvir konference »družbena dogajanja v zadnjem času (razredna diferenciacija in kriza družbene zavesti, ki iz nje izhaja), predvsem pa akcijska usmeritev naprednih sil po 3. konferenci ZKJ, kar se kaže predvsem v iskanju virov in posledic socialne diferenciacije, reafirmacije marksizma ter organiziranja mladine. V razpravi o marksističnem izobraževanju so se ponovila stališča, ki jih študentje zastopajo: marksizem se ne da reducirati na poučevanje, najmanj pa na vzgojo, saj je pogoj za njegov nastanek v prvi vrsti emancipacija človeka. Predstavnik Filozofske fakultete v Ljubljani je prebral stališče študentov o marksističnem izobraževanju. Obsežno interpretacijo zgodovinskega trenutka je podal Vladimir Gajšek. Razprava o socialno-ekonomski problematiki je vprašanje socialne diferenciacije še poglobila, saj je neustrezen šolski sistem vir dodatnih razlik, na univerzi pa se mu pridružujejo še številni drugi: nezadostno število stanovanj za študente, neustrezen sistem štipendiranja in kreditiranja, ki je recimo študente iz drugih republik postavil na socialno obrobje. Zahtevali so tudi, da moramo študij postaviti kot socialno pravico in ga s tem iztrgati izključni vladavini ekonomskih in drugih kratkoročnih interesov. Tomaž Kšela je poudaril, da je socialni status študentov potrebno povezati s projektom delovnega statusa, saj je predpostavka, da so študentje nosilci interesov socialne okolice, iz katere izhajajo, netočna. Jože Korinšek je govoril o izpolnjevanju nalog resolucije 3. konference ZKJ, zato so naloge študentske organizacije, da uveljavlja ustavna dopolnila, samoupravljanje, idejni boj med študenti, splošno ljudsko obrambo. Resolucija se pogosto obravnava delno, samo v smislu organizacijskih reform. Poudariti je treba predvsem programsko, to je vsebinsko sodelovanje, za kar obstaja veliko možnosti.« (Tribuna, letnik XXII, št. 13-14). Po široki razpravi so na seji republiške konference ZSŠS na predlog Žlendra in Cerjaka sklenili, da je predlagana zamrznitev štipendij zaradi gospodarske stabilizacije nesprejemljiva; da štipendije niso v skladu z družbenim dogovorom, ker je minimum prenizek, in da je sistem gradnje študentskih domov v Ljubljani in Mariboru neustrezen, kar najbolj prizadene študente iz socialno šibkih družin. Na predlog Lea Šešerka so podprli prizadevanja komisije za razvoj visokega šolstva pri IO SŠ LVZ za izvedbo analize o socialni strukturi študirajočih v Sloveniji. Ko so govorili o organiziranosti po 3. konferenci ZKJ, so se zavzeli za organiziranje študentov na univerzi in za tesno povezavo med SŠ LVZ in ZM v Ljubljani oziroma SŠ MVZ in ZM v Mariboru. Z mladimi v občinah pa naj se študentje povežejo preko študentskih pokrajinskih klubov. V tem smislu so pripravili tudi »Diskusijski prispevek k razpravam o organiziranosti mladih v naši republiki«, ki so ga dali v javno razpravo med študente. V živahni razpravi je študent in priljubljeni roker Marko Brecelj, ki je dobro poznal razpoloženje in zavest mladih, izrazil mnenje, da je treba upoštevati, da so študentje idejno zelo heterogeni, mladi v mladinski organizaciji pa neheterogeni oziroma monolitni. Zato je govoriti o tem, kako bodo komunicirali med seboj, utopija. Predlagal je, naj študenti pomagajo ozaveščati mladino, da bo spoznala, kje je bistvo problemov. V razpravi je bilo mogoče slišati tudi, da naj kongres enotne organizacije mladih prekine »tradicijo forumskega dela predsedstva mladine«. Delegati niso pozabili, da je SŠ izstopila iz ZŠJ zaradi njenega forumskega in birokratskega delovanja, enake težave pa so pestile tudi ZMJ.

Delegati 3. republiške konference ZSŠS so imenovali pet komisij: za idejno teoretično delo na čelu z Darkom Štrajnom, za razvoj in reformo univerze na čelu s Tomažem Kšelo, za socialno ekonomska vprašanja na čelu s Tonetom Cerjakom, za informacijsko dejavnost na čelu z Davorinom Kračunom in za organiziranost na čelu z Emilijanom Kožarjem in Borisom Muževičem. Na seji so delegati izvolili tudi sekretariat ZSŠS. Iz SŠ MVZ so bili vanj izvoljeni Tone Cerjak, Jože Zagožen in Emilijan Kožar, iz SŠ LVZ pa Jože Korinšek, Boris Muževič in Tomaž Kšela. Za predsednika sekretariata je bil do naslednje seje republiške konference ZSŠS izvoljen Tomaž Kšela. (Tribuna, letnik XXII, št. 13-14; Katedra, letnik XIII, št. 7) Februarja 1973 je tako ZSŠS prvič dobila svoje vodstvo.

Protest so poslali zvezni vladi

Ker je zvezni izvršni svet (danes bi rekli zvezna vlada) kljub nasprotovanju študentov zamrznil štipendije, mu je ZSŠS 6. aprila poslala protest, ker ni upošteval, da je v Sloveniji področje štipendiranja urejeno z družbenim dogovorom. »Družbeni dogovor, ki smo ga sprejeli, pomeni zmanjševanje socialne diferenciacije v sferi šolanja, zagotavlja enako štartno osnovo vsem, ne glede na socialno poreklo, s tem skuša izboljšati porazno socialno in regionalno strukturo študentov in učencev ter preprečevati reprodukcijo slojev v naši družbi,« so zapisali. Zvezni vladi so predlagali, naj »sfero štipendiranja izvzame iz restrikcijskih ukrepov«.

Četrta republiška konferenca ZSŠS – podpora ustanovitvi univerze v Mariboru in ustanovitvi »Časopisa«

Po vrsti 4. seja republiške konference ZSŠS je bila 12. junija 1973. Kljub temu, da je imela sekretariat, sta jo sklicala skupaj predsednika IO SŠ MVZ in IO SŠ LVZ. Na njej so obravnavali dotedanje delo ZSŠS in njenih organov ter sprejeli smernice za nadaljnje delo. Po večurni razpravi so podprli prizadevanja za ustanovitev univerze v Mariboru, vendar so v razpravi opozorili tudi, da ne sme postati zgolj »servis« gospodarstva. Podpredsednico izvršnega sveta (danes bi rekli vlade) dr. Aleksandro Kornhauser so zaprosili, naj pojasni svoje stališče do ustanovitve univerze v Mariboru, ki so ga razumeli kot odklonilnega (o tem, ali od nje zahtevajo ali prosijo za pojasnilo, so glasovali). Sprejeli so tudi dokument o nalogah SŠ v splošnem ljudskem odporu. Na konferenci so spregovorili tudi o nespoštovanju družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju in odločno zahtevali revalorizacijo štipendij v skladu s porastom življenjskih stroškov. Ker za spoštovanje družbenega dogovora ZSŠS ni dobila podpore niti od podpisnikov niti od RK SZDL, so se dogovorili, da bodo organizirali protestne shode študentov v Ljubljani in Mariboru ter sprožili širšo razpravo o štipendijski politiki. Predstavniki IO SŠ MVZ so opozorili, da bo zaradi konca semestra protestni zbor študentov v Mariboru težko organizirati.

Leo Šešerko je republiški konferenci ZSŠS predstavil prizadevanja za ustanovitev »Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo«, ki so jo delegati podprli. Obema izvršnima odboroma so naložili, naj projekt izpeljeta do konca in ukreneta vse potrebno za ustanovitev revije.

V zvezi s pripravami na kongres nove enotne organizacije vseh mladih so sklenili, da se bodo čez počitnice s predstavniki ZMS dogovorili o formiranju skupnega odbora za pripravo kongresa vseh mladih v Sloveniji in ustreznih komisij. Dogovorili so se tudi za oblikovanje študijskih skupin, ki naj bi začele pripravljati vsebinska gradiva o reformi univerze, socialno-ekonomskem položaju študentov, samoupravljanju v visokem šolstvu, prizadevanjih za ustanovitev univerze v Mariboru in o drugih vsebinskih vprašanjih za kongres. Poudarili so, da je v pripravah na kongres treba več govoriti o programu in vsebini dela nove skupne organizacije mladih kot o njeni organiziranosti. Dogovorili so se tudi za izdajo zbornika dokumentov, ki so bili v SŠ sprejeti od leta 1968 naprej (zaradi pomanjkanja časa, volje avtorjev in finančnih sredstev zbornik ni izšel).

Delegati republiške konference so namesto Toneta Cerjaka in Emilijana Kožarja, ki sta zaradi študijskih obveznosti odstopila, za nova člana sekretariata ZSŠS izvolili Borisa Kastivnika in Dušana Zbašnika, za predsednika pa formalno Jožeta Zagožna (za organiziranje dela v ZSŠS). Hkrati so dotedanjemu predsedniku podaljšali pooblastila in ga zavezali, naj ZSŠS še naprej predstavlja navzven v kontaktih z ZŠJ, ZMS, SZDL itd., saj bi predsednik iz SŠ MVZ moral sicer kar naprej hoditi v Ljubljano, kar bi bilo v tistih časih težko izvedljivo. Da, tudi takšni sklepi so bili v SŠ mogoči, saj so se predstavniki IO SŠ MVZ in IO SŠ LVZ o vseh skupnih aktivnostih korektno pogovorili in dogovorili, četudi včasih o vseh vprašanjih niso imeli enakih stališč.

Odprto pismo podpisnikom družbenega dogovora o štipendiranju in javnosti

ZSŠS je 18. junija 1973 poslala odprto pismo podpisnikom družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju ter slovenski javnosti. V njem je vse informirala o položaju, v katerem so se znašli slovenski študentje (prenizko ocenjeni življenjski stroški študentov; nerazumevanje in nezainteresiranost vlade, ZK in še nekaterih; nespoštovanje dogovora v številnih podjetjih; ekscesi študentov – nekateri so izrabljali neurejene razmere in prejemali več štipendij; štipendijo je prejemal tudi marsikateri otrok staršev z visokimi prejemki itd.) Kljub temu, da je bilo odprto pismo dolgo več strani, ga je v celoti objavil Študentski dnevnik (18. 6. 1973).

Okrogla miza o ustavnih spremembah in študentskem amandmaju

Med počitnicami leta 1973 je Katedra v sodelovanju z ZSŠS pripravila okroglo mizo o ustavnih spremembah in študentskem amandmaju, na kateri so iz Ljubljane sodelovali Jože Korinšek, Marjan Kovačevič in Tomaž Kšela iz IO SŠ LVZ ter Olga Krsnik iz UK ZKS, iz Maribora pa Jože Zagožen, Davorin Kračun in Dušan Zbašnik iz IO SŠ MVZ ter Milan Kerkez iz ZK na MVZ. Katedra je z okrogle mize objavila zelo obsežen prispevek – skoraj stenogram (Katedra, letnik XIII, št. 12).

Posvetovanje o ustavnih amandmajih

Republiška konferenca ZSŠS je 10. oktobra 1973 v Ljubljani organizirala posvetovanje o osnutku ustave SRS in SFRJ. Pripravila ga je Valči Škerbec s sodelavci. V središču pozornosti so bili študentski amandmaji.

5. konferenca ZSŠS odločna glede organiziranja študentov v ZSMS

Maja 1974 je bila v Mariboru 5. konferenca ZSŠS (IO SŠ LVZ je vodil Boris Muževič, IO SŠ MVZ pa Ivo Usar). Beseda je tekla o pripravah na kongres ZSMS. Delegati so sprejeli »vrsto odločno postavljenih sklepov glede dela na področju organiziranja«, je v Tribuni zapisal Robi Kovšca (Tribuna, letnik XXIII, št. 23-24).

»Zapletljaji« pri pripravljanju kongresa ZSMS

Tribuna je 22. maja 1974 pisala o bodočnosti SŠ. Avtor članka je bil Robi Kovšca, sicer član IO SŠ LVZ. Zapisal je: »Zvezni forumi, tako ZM kot SŠ, ki so bili največkrat nesposobni slediti pobudam republik, se tudi tokrat niso izkazali. Logika njihovega delovanja ostaja ista in nespremenljiva. Kljub vsem naporom in morebitnim dobrim nameram se v Beogradu ne zgodi nič, s čimer bi bili lahko zadovoljni. Organi ZMJ in ZŠJ do danes še niso našli skupnega jezika. To je potrdil tudi sestanek predstavnikov vseh republiških študentskih organizacij, ki je bil pretekli teden v Beogradu. Prisotni so se na tem sestanku seznanili z najnovejšim osnutkom statuta nove mladinske organizacije. Dokument še vedno vsebuje vrsto pomanjkljivosti, med drugim tudi takih, ki pričajo, da pisci teksta niso upoštevali nekaterih bistvenih in argumentiranih razprav, še manj pa stališča IB predsedstva ZKJ. V osnutku statuta ni opredeljen univerzitetni nivo organiziranja študentov, prav tako ni govora o republiškem in zveznem koordinacijskem organu za študente. Še vedno ne moremo biti zadovoljni z opredelitvijo kolektivnega članstva v novi organizaciji ipd. Samovoljo piscev tega dokumenta seveda omogočajo tudi nesoglasja med republiškimi študentskimi organizacijami. Ta so največkrat plod površnega gledanja na probleme in zato tudi neizdelanih stališč.« V nadaljevanju je Kovšca zapisal, da se tudi razprava o statutu ZSM v Sloveniji, ki naj bi stekla 1. aprila, še ni začela. »Dogovor o datumu slovenskega kongresa mladih je bil enostransko spremenjen s strani ZM. SŠ je bila do teh dogajanj, kakor tudi do raznih provokacij v dnevnem časopisju, zelo tolerantna. Morda je šla v svoji dobrohotnosti celo predaleč, toda poudariti je treba, da je to skoraj izključno posledica njene dobronamernosti. Vsaka stvar pa ima svoje meje, in tako je republiška konferenca Zveze skupnosti študentov Slovenije, ki je bila v sredo v Mariboru, sprejela vrsto odločno postavljenih sklepov glede dela na področju organiziranja. Sklepi se nanašajo predvsem na delo odbora za pripravo kongresa, med njimi je tudi tak, ki pravi, da se morata ZM in ZSŠ dogovarjati in iskati rešitve predvsem v okviru odbora. Tu naj bo res prostor za skupno delo. ZM je do sedaj vse preveč stvari urejala mimo odbora, ki je tako ostal brez smisla svojega obstoja. Tak način dela pa omogoča, da ena organizacija kaj lahko postane žrtev napak, ki jih dela druga.« (Tribuna, letnik XXIII, št. 23-24)

Dogovor SŠ LVZ in MK ZM Ljubljana o bodoči organiziranosti študentov

Kovšca je poročal tudi, da sta se »malo pozno in ne brez zapletljajev« SŠ LVZ in MK ZM v Ljubljani dogovorili »o bodoči organiziranosti v okviru nove mladinske organizacije«. Predstavniki obeh organizacij so sprejeli naslednje sklepe: univerzitetna konferenca ZSM v Ljubljani naj ima status občinske konference, ki se bo po delegatskem principu organizirala iz osnovnih organizacij na LVZ; univerzitetna konferenca naj se enakopravno z ostalimi občinskimi konferencami povezuje v mestu in republiki; v Ljubljani naj se formirajo aktivi oziroma klubi študentov, ki naj se delovno povezujejo v konference mladih v izobraževanju; ljubljanski študentje naj se kot občani vključujejo v delo osnovnih organizacij ZSM Slovenije v krajevnih skupnostih; občinske konference ZSM naj se s posameznimi visokošolskimi zavodi in akademijami dogovorijo o oblikah posvetovanja in sodelovanja. »Sprejeti sklepi so prav gotovo velik korak naprej in resnična podlaga za delo,« je zapisal Kovšca. Opozoril je, da »ostaja še vrsta odprtih vprašanj tako glede zveznega statuta nove organizacije kakor tudi vseh republiških dokumentov« (Tribuna, letnik XXIII, št. 23-24).

Titova kritika je pospešila priprave na kongres ZSMJ

Od 27. do 30. maja 1974 je v Beogradu potekal 10. kongres ZKJ. Predsednik ZKJ Tito je na kongresu kritiziral ZMJ in ZŠJ, da mnoge svoje slabosti počasi premagujeta. Ocenil je, da v teh organizacijah še vedno prevladuje forumski način dela in da so še vedno prisotne tendence ločevanja intelektualne od delavske mladine. Prav tako je dejal, da bi bilo treba reorganizacijo mladinskih organizacij v Zvezo socialistične mladine čim prej končati, kar bi morale imeti v vidu tudi organizacije ZK v republikah in pokrajinah. (Od prvog do desetog kongresa SKJ 1919–1974, Privredni pregled, Beograd 1974) Nekaj Titovih kritičnih besed je povzročilo veliko nervozo najprej v vodstvih ZK v republikah in pokrajinah ter na zvezni ravni, nato pa še v vodstvih ZMJ in ZŠJ, kar je pospešilo priprave na kongres ZSMJ. V ZŠJ so bili denimo predsedniki komisij predsedstva ZŠJ iz republik in pokrajin, ki so dotlej volontersko opravljali svoje funkcije, s telegrami »poklicani« v Beograd, kjer so morali svoje funkcije začeti opravljati poklicno že nekaj dni po kongresu ZKJ. Tako so priprave na kongres ZSMJ na zvezni ravni potekale tudi v času počitnic in dopustov, vendar ne posebej intenzivno, saj so bile »stare navade« ZMJ in ZŠJ kot njuna »železna srajca«.

Politična šola v Vikrčah

V drugi polovici avgusta 1974 je RK ZMS v Vikrčah organizirala večdnevno poletno politično šolo, na kateri se je zbralo 350 funkcionarjev in aktivistov ZM in aktivistov SŠ. Mimogrede: med funkcionarji ZSM je bilo veliko za tiste čase dobro plačanih funkcionarjev ZM iz občin in RK ZMS, vsi aktivisti SŠ pa so bili volonterji, ki so za udeležbo na seminarju žrtvovali svoj študijski in prosti čas (tako so potekale vse zelo številne aktivnosti v pripravah na kongres nove organizacije vseh mladih, ki so se vlekle kot »jara kača«). Udeleženci seminarja so razpravljali v glavnem o dokumentih za kongres enotne organizacije vseh mladih. O dolgoročnem razvoju Jugoslavije je govoril član izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS Miran Potrč, o aktualnih političnih nalogah pa predsednik CK ZKS France Popit. (Katedra, letnik XIV, št. 12, 26.septembra 1974)

Sekretariat ZSŠS o dokumentih kongresa

V Vikerčah se je v drugi polovici avgusta 1974 sestal tudi sekretariat Zveze skupnosti študentov Slovenije. Govorili so o štipendijski politiki, saj je del študentov ostal brez štipendij in kreditov, ker nekatere delovne organizacije in občine še niso podpisale družbenega dogovora o štipendiranju. Pretresli so tudi poročilo o delu ZSŠS v zadnjem obdobju za kongres ZSMS ter razpravljali o kandidatnih listah. Razpravljali so tudi o tem, da bo treba po kongresu ZSMS konstituirati osnovne organizacije ZSMS na fakultetah, šolah in akademijah ter sprejeti statute univerzitetne konference ZSMS v Ljubljani in visokošolske konference ZSMS v Mariboru, na kar so se začeli pripravljati. (Katedra, letnik XIV, št. 12)

Po 9. kongresu ZSMS sta se SŠ LVZ in SŠ MVZ preoblikovali v UK ZSMS in VK ZSMS

2., 3. in 4. oktobra je bil v Moravcih 9. kongres ZSMS, na katerem so delegati ZMS in ZSŠS ustanovili enotno organizacijo vseh mladih ZSMS. Na njem je študentom po skoraj tri leta trajajočih razpravah, ki so na začetku kazale na ukinjanje organiziranosti študentov na univerzi, vendarle uspelo ohraniti čvrsto organiziranost na ravni univerze in visokošolskih središč.

Še malce simbolike: SŠ sta v delovnem predsedstvu kongresa zastopala predsednik IO SŠ LVZ Boris Muževič in predsednik IO SŠ MVZ Ivo Usar, ZMS pa predsednik in sekretar Ljubo Jasnič in Zdenko Mali. Na fotografiji, ki so jo objavili časopisi, je bil za govorniškim pultom pred njimi predsednik CK ZKS France Popit, ko je nagovoril delegate.

Resolucija in drugi programski dokumenti, ki so jih delegati na kongresu sprejeli, so vsebovali številna stališča in zahteve, za katere se je ZSŠS zavzemala že dalj časa. V dokumente, zlasti v resolucijo, so bila vgrajena tudi stališča iz 3. konference ZKJ o mladih, ki so bila usmerjena v reformo izobraževalnega sistema in ureditev statusa študentov in dijakov, v razvoj socialne države ter v krepitev ekonomskega in socialnega položaja mladine in študentov ter njihovega hitrejšega vključevanja v družbeno življenje in odločanje.

V naslednjih tednih so se organizacije SŠ preoblikovale v organizacije ZSMS v skladu z na kongresu sprejetim statutom ZSMS. Skupščina SŠ MVZ se je v VK ZSMS preoblikovala na seji 23. 12. 1974. Za prvega predsednika so VK ZSMS Maribor so izvolili Štefana Flisarja, za sekretarja pa Bojana Kovačiča (Katedra, letnik XV, št. 3-4). Skupščina SŠ LVZ se je preoblikovala v UK ZSMS Ljubljana. Za predsednika so izvolili Alojza Šketa, ki je bil pred tem med najbolj aktivnimi v SŠ LVZ. Skupnosti študentov na fakultetah, akademijah in šolah pa so se preoblikovale v osnovne organizacije (OO) ZSMS, s tem da so bili njihovi člani samo najbolj aktivni študenti, ki so se strinjali s programskimi dokumenti ZSMS in se vanjo včlanili. Ker so študentje ohranili čvrsto organiziranost na ravni univerze in MVZ, so ohranili tudi izdajateljske oziroma ustanoviteljske pravice pri Tribuni, Katedri, Časopisu za kritiko znanosti …, Problemih (tu je šlo za soizdajateljske pravice z RK ZSMS), obeh študentskih servisih in številnih specializiranih študentskih organizacijah, ki so združevale mlade in pomembno vplivale na njihovo življenje in osebnostni razvoj. Radio Študent se je ob pomoči IO SŠ LVZ še pred kongresom ZSMS registriral kot samostojen zavod. Za aktivne študente se dejansko po kongresu ZSMS ni veliko spremenilo, še manj pa se je spremenilo za neaktivne študente. Slednji so se včasih, razen v obdobju intenzivnega študentskega gibanja, bolj malo zanimali za delovanje SŠ, po kongresu pa so se bolj malo zanimali za delovanje ZSMS. Mimogrede: obe UK ZSMS sta znotraj ZSMS imeli pomembo vlogo, še zlasti kar se tiče vsebine dela. V Ljubljani je kmalu postal predsednik mestne organizacije ZSMS Marko Morel, mestne oziroma tedaj še občinske organizacije ZSMS v Mariboru pa Dušan Najdič, ki sta se kalila kot aktivista SŠ. Tudi v predsedstvu ZSMS in njegovih organih so bili nekdanji aktivisti SŠ zelo dejavni. Boris Muževič je začel svojo poklicno politično kariero v vodstvu ZSM Jugoslavije, kasneje pa je bil tudi Tomaž Kšela izvoljen za predsednika komisije za kulturo ZSM Jugoslavije – funkcijo je opravljal volontersko ob svojem novinarskem delu.

Velikih sprememb pa ni bilo tudi zaradi tega, ker je bil kmalu po kongresu ZSMS sprejet zakon o visokem šolstvu, po katerem so bili visokošolski zavodi organizirani po zakonu o združenem delu (visokošolski TOZD), študenti pa so postali enakopravni samoupravljavci (Peter Pal je v Tribuni poročal, da so na UK ZSMS zadnjo verzijo omenjenega zakona dobili 12. 3. 1975 ob 12. uri in 15 minut). Nova ustava in zakon o visokošolski dejavnosti študentom sicer nista priznala delovnega statusa (brez pravice do plače in priznanja pokojninske dobe v času študija), vendar pa so postali na fakultetah, akademijah in šolah enakopravni samoupravljavci. Tako so na fakultetah imeli po novem dve organizaciji – samoupravno (sveti letnikov in oddelkov, zbori študentov, fakultetni sveti itd.), v katero so bili po statusu vključeni vsi vpisani študenti, in družbenopolitično (OO ZSMS), v katero so bili vključeni samo politično aktivni študenti, ki so sprejeli njen program in se včlanili vanjo. Tako so imeli študentje po novem dve organizaciji, v katerih so uveljavljali tisto, za kar so se prej zavzemali preko SŠ. Nekaj težav so imeli samo s tem, da so se navadili, da so imeli po novem namesto ene na voljo dve organizaciji. Tako je denimo glavni urednik Tribune Jože Škrlj drugega aprila 1975 opozoril na »akcijsko nemoč« posameznih OO ZSMS na fakultetah, da bi delovale v svetih letnikov, oddelkov, na zborih študentov in v »nedeljivi in enotni samoupravi« (Tribuna, letnik XXIV, št. 12-13).

Marsikdo iz tedanjega establišmenta je pričakoval, da bo ZSMS podaljšana roka »trdorokcev«, vendar se vsaj na daljši rok to ni zgodilo: glede na razpoloženje in družbeno zavest med mladino in študenti je nova skupna družbenopolitična organizacija vseh mladih vse bolj in bolj sledila interesom in zahtevam mladine in študentov ter v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postala opora civilnodružbenim gibanjem med mladimi in v družbi nasploh ter vsem, ki so se zavzemali za demokracijo. Duha študentov in mladine, ki je pobegnil iz steklenice, ni bilo več mogoče z nobeno reorganizacijo »stlačiti nazaj«.