To je epifanična poezija, kot jo je razumel Czesław Miłosz: v hipu razkriva lepoto in bistvo sveta. Hkrati pa se, tako kot pri Miłoszu, navdušenje prepleta z bolečino, trpljenjem in eksistencialno tesnobo. Le da v teh pesmih prevladujejo sprejemanje, sprijaznjenost z obstojem in minevanjem ter celo vedro veselje.
V zbirki Skoraj je predstavljeno pozno delo slovenskega pesnika Milana Jesiha. Jesih se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Pripada generaciji, ki je intenzivno iskala nove pesniške oblike, preizkušala možnosti jezika in se usmerjala v avantgardo. Sredi osemdesetih let je pesnik spremenil dikcijo - osredotočil se je na opisovanje sveta in ne na raziskovanje jezika ter začel uporabljati klasična izrazna sredstva, kar se je pokazalo že v naslovih zbirk: Soneti, Jambi. Pri njem je mogoče najti celo navdih pri japonskem asketskem haikuju.
Prevajalka in avtorica izbora Katarina Šalamun Biedrzycka poudarja, da zbirka, ki je predstavljena poljskemu bralcu, prikazuje pesnikovo silhueto iz določenega obdobja njegovega ustvarjanja, med letoma 1985 in 2013. Tako ni del iz časa, ko je bil Jesih zatopljen v avantgardna raziskovanja, vendar pa tudi ni pesmi iz poznejše faze njegovega ustvarjanja, brez ambivalence, ki je tako dragocena v predstavljenem izboru.
V Jesihovem ospredju je svet, viden, spoznaven s čutili, običajen. Kot v tej pesmi:
Nedelja je praznik, pozno poletje,
večer, ura neprekinjene tišine.
Moški so svoje žene že odpeljali v gostilno,
kar je bilo nekoč davno, je zdaj spet:
Svoj sir sem si na drobno narezal,
ki sem mu iz vrča natočil belo vino,
in vse, kar dam v usta, je dobro, ker, bastard, sem
popolnoma zadovoljen s tem, da sem živ -
⁕⁕⁕ (nedelja je in praznik ...).
V drugih pesmih vidimo hrastovo mizo, čoln, ki se ziblje v daljavi, cvetove azaleje, murve ... Podobe. Pa tudi okus sladkega grozdja, vonj po poljih, pesem slavčka. Vse to sestavlja predstavo o svetu. Navdušujoč ali vsaj tiho kontemplativen. Pojavlja se v epifaniji. V razkošju.
In tu, v tej rajski, arkadijski pokrajini, se pojavi bolečina - v spominu, v sanjah, v igličasti, negativni epifaniji, blisku, ki ne razkrije svetlobe, temveč temo druge strani resničnosti. V že omenjeni pesmi ⁕⁕⁕⁕ (Nedelja je in praznik ...) nadaljujemo z branjem:
In kam je od nekdaj odšla ljubezenska bolečina?
Kje so temne misli o dokončnosti?
Ali so v arkadiji izginile? A navsezadnje se vračajo v spominih. Resda je ta nekdanja bolečina prezrta, vendar ni vse izginilo:
Kjer so izginile misli o večnosti,
ki me zdaj spravljajo v smeh,
in vendar kot ljubimec iz preteklih časov,
zdaj je nostalgija zanesljiv predmet.
Potopitev v čutni raj človeku omogoča, da se distancira od preteklega trpljenja in dilem, toda ali je ta z ironijo obarvana nostalgija zgolj umirjeno hrepenenje ali je v resnici bodica spomina?
Ne zaupajmo preveč v pomiritev. Tu se pojavljajo strah, obup, smrt, grobovi, minljivost. Kot v kratki pesmi (haiku) o minevanju časa:
V njem je reka,
plava lesena račka.
Poletje se poslavlja. Od vnukinje, kako
se naredi iz babice?
Samo malo počakaj.
(Tam je reka).
Jesih se poigrava z dvoumnostjo. Na neki način bralca potegne v past idile, da bi ga nato udaril s pronicljivo podobo smrti. Pesem ⁕⁕⁕⁕ (»La bella donna ...«) je erotična, polna nežnosti, naslovljena na odsotno - le namišljeno, idealno (»katere ni med živimi ženskami«), ali obratno, na izgubljeno, mrtvo, za katero so ostali boleči spomini, sanje in praznina? Bolečina je prisotna v obeh interpretacijah, v slednji je navsezadnje nemogoče ublažiti, v prvi v obliki neuslišane želje. Ali pa kruta pesem ⁕⁕⁕⁕ (Kjer snežna zrna ...). Lep in miren opis veličastnega jelena se konča z verzom:
naenkrat strel švigne,
na prsih jelena se pojavi svetla krvava solza
za trenutek, preden pade na tla,
na prostem leti navzgor.
Da, tudi smrt je v Arkadiji.
Kljub bolečini, minevanju, smrti je vse podvrženo nekakšnemu vnaprejšnjemu redu. Morda je ta spokojnost (sprijaznjenost s senco) religiozno utemeljena, čeprav se takšne reference pojavljajo redko in diskretno (»Bojni oče tiho kliče / iz Ljubljane // z melodijo iz visokih stolpov«, »saj je pri tebi, Gospod«, »vsak božji dan jo malikujem«). Morda je način, kako obvladati svet, v poetiki - od tod klasične oblike, ritem, ne da bi se borili z jezikom, temveč si ga le podredili. Četudi je svet »trmast in neresničen«, »neploden, jalov, častitljiv, oddaljen, nezanimiv«, ko beremo o tem, da obstaja »tam, kjer se konča vsak Enkrat«, je navsezadnje pomembneje osredotočiti se na opojni Zdaj, ki bi ga po Koheletu lahko imenovali »čas užitka«, vendar minljivega, saj bo prišel tudi »čas obupa«.
Začel sem z ugotovitvijo, da gre za epifanično poezijo. Da, v njej lahko jasno vidimo sorodnost s poezijo Czesława Miłosza. Pravzaprav je v prevodu mogoče slišati njene odmeve. Pa tudi odmeve drugega poljskega pesnika, ki se je prav tako močno poigraval z ambivalenco navdušenja in obupa - Jaroslawa Iwaszkiewicza -, je mogoče slišati zlasti v melodiji teh pesmi.
Dodajmo še eno opazko. K izdaji Jesihovega izbora pesmi so dodane fotografije skulptur slovenskega umetnika Mirka Bratuše. Predstavljajo komentar in interpretativni dodatek. Na prvi pogled so vizualno težke (bron), ob podrobnejšem pregledu pa so videti krhke ali vsaj (keramika, porcelan) ranljive. V njih ni upodobitve elementov sveta (za razliko od Jesihovih opisnih pesmi), vendar je v njih moč ustvariti osnovo reda, ki se izmika obliki. Nekako poudarjajo tisto, kar je v pesmih boleče, moteče, težko doumljivo, po drugi strani pa s svojim videzom, teksturo in celo temperaturo posredujejo čutnost spoznavanja sveta, ki jo človek ob pogledu na te skulpture začuti v svoji domišljiji.
Dvojna epifanija in dvojno prebadajoča igla bolečine.
