Roman iz leta 1940, a izjemno aktualen: to je »Doberdob«, avtobiografija Prežihovega Voranca)1,, literarni spomenik padlim na fronti, hkrati pa opozorilo generacijam preživelih na absurdnost velike klavnice prve svetovne vojne.
24. aprila 2024 – Božidar Stanišić
Doberdò del Lago (slovensko Doberdob) je občina na italijanskem Krasu, največja na planoti Doberdò, ki leži 5 kilometrov severno od Monfalcona in v kateri živijo predvsem Slovenci. Ob vznožju planote Doberdò leži v kraški depresiji istoimensko jezero. Od tod se tisti, ki se vozijo z avtomobilom, v nekaj minutah pripeljejo do Redipuglia (slovensko Sredipolje), kjer je spomenik padlim Italijanom v prvi svetovni vojni.
Med veliko vojno je bila planota Doberdob del soške fronte, kjer je po nekaterih ocenah izgubilo življenje med 200 in 300 tisoč vojakov na obeh straneh. Med vojaki avstro-ogrske vojske, ki so se borili na Soči, je bil tudi Lovro Kuhar (bolj znan pod psevdonimom Prežihov Vorancrojen v vasi Podgora pri Kotljah na Koroškem.
Skupaj z milijoni mladih moških iz revnih družin je bil Kuhar poslan na prvi veliki evropski pokol. Njegov avtobiografski roman Doberdob (1940) je literarni spomenik padlim na fronti, hkrati pa tudi opozorilo generacijam preživelih na nesmiselnost velikega pokola.
Opozorilo – z jasnostjo, primerljivo morda le s fotografijo – je namenjeno tudi današnjemu človeštvu. Opomin na okopno vojno. Toda kdo se še spominja literature, ki je med obema svetovnima vojnama odkrito govorila o nesmiselnosti vojne? Rad bi se motil, vendar več kot dve leti po začetku rusko-ukrajinske vojne v poplavi novic in komentarjev še nisem opazil nobenega poskusa, da bi potegnili vzporednice z okopnimi bitkami Velike vojne.
Vendar pa ne bi rad bil obtožen, da poskušam zgledati pameten (kot v tisti anekdoti, v kateri Bosanec reče sinu: »Bodi pameten, a ne preveč«) niti ne bi rad ponovil Krleževih besed, da (še vedno) danes nihče ničesar ne bere.
Skromno bi le poudaril: ni niti enega aktualnega dogodka, ki bi se – zaradi branja antimilitarističnih del, kot so Remarque, Dos Pasos, Duhamel, Hašek in Krleža – lahko ognil tistemu »razumevanju« konflikta, po katerem so vojne vedno obstajale in bodo obstajale.
Zdaj bom zaključil ta nekoristen oklepaj in se vrnil k Doberdobu.
Knjiga Prežihovega Voranca je kljub podnaslovu Vojni roman slovenskega naroda literarni dokument, prežet z univerzalnim pomenom, katerega drama daleč presega topografijo frontne in zaledne vojašnice. Voranc je preživel boje na fronti na planoti Doberdob tako, da se je predal italijanski vojski.
Sprva prepričan socialist, nato nasprotnik velike vojne, nato komunist (bil je med ustanovitelji jugoslovanske in slovenske komunistične partije) je čutil globoko krivico vojne, v kateri zadnji niso imeli interesa vzeti orožja v roke.
Zadnji?
Ko je Vorančev roman (končno!) izšel v italijanski izdaji [1] (Doberdò, Goriška Mohorjeva družba, 1998; prevod in opombe uredil Ezio Martin, str. 464), je založnik izbral podnaslov Gli ultimi nell’esercito Austro-Hungarico. Zadnji v vojski, a na prvi bojni črti fronte in pogosto prvi, ki so umrli. Ni jih več, na njihovih grobovih raste trava ali pa so postavljeni spomeniki, na katerih se poje »Slava vam«, nato pa se obeleži trenutek tišine. Zgodovina? Še naprej napreduje, ne da bi se ozrla nazaj.
Še ena digresija, oprostite mi!
Vrnimo se k našemu romanu-dokumentu. V nasprotju s Hemingwayem, ki je, kot je znano, napisal Zbogom orožje, potem ko je vdihnil le malo strelnega prahu, se Vorancu ni bilo treba zatekati k nobeni fikciji. O grozotah – resničnih – je videl veliko. Če bi bile izmišljene, mu ne bi nikoli uspelo obnoviti rokopisa, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi življenja v skrivališču dvakrat izgubil.
Zato je geneza Doberdoba eden najbolj nenavadnih dogodkov v zgodovini evropske književnosti, kar prikazuje tudi zelo zanimiv dokumentarni film Martina Turka z naslovom Doberdob – roman upornika (Doberdob – roman upornika, 2015, 74’), ki riše Vorancov portret z literarnega, pa tudi političnega vidika.
Vorančev roman je obsežna freska življenja v vojašnici in na fronti. Eden od likov, Amun Mohor, je pisateljev alter ego. Prva dva dela knjige – Črna vojska in Doberdob – podajata sliko začetka vojne, priprav, prihoda na fronto in vojnih operacij. Tretji in četrti del – Lebring in Judenburg – spet v jasnem jeziku dokumentarne proze govorita o nezadovoljstvu in uporu vojakov, ki se konča s sodbo vojaškega sodišča in streljanjem upornikov.
Skoraj petsto strani tragično sugestivnega romana o nemoči posameznikov, pa tudi množic pred vojno, lahko bralca pusti brez diha in ga prisili v razmišljanje, s katerim pridevnikom opisati aktualnost tega dela. Absurdna aktualnost? Ponavljajoča se? Opominjevalna? Zaman?
Moj Voranc? Bil je tudi otroški pisatelj generacije po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji. Nekatere njegove kratke zgodbe so bile vključene v naše učbenike. V srednji šoli smo se učili njegovo kratko zgodbo Samorastinki. Z Vorancem, pisateljem za odrasle, sem se prvič srečal med študijem književnosti v Sarajevu. Imel sem srečo, da je bil moj profesor slovenske književnosti Juraj Martinović. Takrat sem prebral še dva Vorančeva romana, Požganico (1939) in Jamnico (1945).
Ne bi se rad ustavljal pri statusu, ki ga ima Voranc danes v Sloveniji, kjer zgodovino (tudi literaturo) pogosto pišejo revizionisti. Če bi bilo drugače, na Wikipediji mnogim sodobnim pisateljem dvomljive kakovosti ne bi namenili enometrskih besedil, Vorancu pa komaj 25 centimetrov (kdor ne verjame, naj vzame merilec v roko!). A ni važno, čas je gospod z nasmeškom, ki ne prizanaša povprečnim peresom.
Doberdob Prežihovega Voranca lahko samo priporočam, delo, ki ga je treba brati in se nad njim čuditi. Naj vas ne zmoti letnica izida, 1940.
Ta poklon Doberdobu bom zaključil z nekaj odlomki iz tega velikega literarnega dela. Najprej pa bom navedel odlomek iz Camusovih beležnic (april 1939 – februar 1942): »No, če pogledamo podrobneje, so imeli tisti, ki so šli v vojno leta 1914, veliko več razlogov za obup, saj so zelo malo razumeli, kaj se dogaja. Rekli mi boste, da zavedanje, da so bile razmere leta 1928 enako obupne kot leta 1939, ne vodi nikamor. To je le videz. Ker leta 1928 niste bili popolnoma obupani, zdaj pa se vam zdi vse zaman«.
Odlomki iz Doberdoba (prevod: Ezio Martino)
(…)
Z vsakim dnem je bilo Amunu jasneje, kako prav sta imela tovariša Holcman in Barfuss, ko sta trdila, da je bataljon zbirališče izmečkov avstro-ogrske armade. Bil je eden izmed prvih tako imenovanih kazenskih bataljo¬nov, posebna iznajdba vrhovne komande, ena izmed tistih mnogoštevilnih enot, ki so zbirale v svoj okvir brezštevilne nesrečnike raznih čiščenj, garnizijskih sodišč, kaznilnic, norišnic, ena tistih brezimnih enot, ki so pozneje splahnele na soški fronti v ognju italijanskih granat ali pa so jih v Albaniji požrli malarični bacili. V nobeni nasledstveni državi, ki hranijo zastave avstro-ogrskih linijskih polkov in častijo slavo polkov na ta ali oni način, se teh brezimnih enot nihče ne spominja. Bile so in ni jih več, čeprav so sto tisočem bile za grobarja ...
(…)
»Streljati, streljati!« Almerjev glas je bil spremenjen, hripav in ni mogel nikogar podžgati, ker je tako in tako vse streljalo. Sovražnik se je medtem popolnoma potuhnil; zato pa so ugotovili, da nad lijakom, nizko nad njihovimi glavami, kosi gost svinčen dež od vseh strani. Bili so obsojeni na ozki prostor, od koder ni vodil noben, še tako neznaten rov.
Znočilo se je. Italijanov ni bilo več na spregled, zato je stvar postala dolgočasna. Najdlje so prskali iz lijaka bivši zanesljivci. Mahoma se je Barfusu le zasvitalo:
»In če nam zmanjka streliva?«
Kako bi komaj čakal na to, se je oglasil tudi Janoda:
»Ne le to! Sovražnika tudi opozarjamo nase.«
Aler je uvidel, da imata oba prav, ter je zaustavil streljanje. Zdaj so čepeli v lijaku in prisluškovali kroglam, ki so žvižgale tik nad površino zemlje. Tako so ležali , dokler ni vprašal Holcman:
»Koliko je ura?«
To čudno vprašanje je pri nekaterih izzvalo porogljiv nasmeh. Segal pa, ki je iztuhtal, da se nad njegovo glavo križa ogenj pušk od treh strani, ga je jezno zavrnil:
»Ali ne vidiš, da tudi naši streljajo na nas?«
Tega se ni dalo več zanikati. Tedaj se je Rainer spomnil:
»Kje so le naši?«
(…)
Prvega so poklicali najmlajšega, Bosanca Davtovića. Preden je pokleknil, ga je premagalo čustov in z zvezanimi rokami je zaprosil popolkovnika Metnitza:
»Ali moram umreti tako mlad? Zakaj me ubijate?«
Metnitz je bil človek, je imel dovolj moči in se je zato opogumil ter odgovoril:
»Jaz ne morem nič storiti. Tvoje življenje ni v mojih rokah.«
Glas človeka je bil za obsojenca kakor balzam. Davtović je skoraj brezčutno sklonil s črno ruto zavezano glavo, potem mu je salva prevrtala možgane in srce. Njegova mlada kri je brizgnila daleč naokoli in oškropila bele rokavice rablja Lukešića.
Drugi je šel v smrt Štefanič.
»Tukaj sem!« je odgovoril z jasnim in močnim glasom, ko je ovditor zaklical njegovo ime.
»Odgovori hier!« se je zadrl avditor bolj iznenaden kot jezen.
Lahkih korakov in vedrega, nespremenjenega obraza je stopil Štefanič na morišče. Salva, ki je tudi njemu končala življenje, je bila že za spoznanje bolj raskava kakor prva, vendar je Štefaniča takoj stresel smrtni krč.
Tretji je prišel na vrsto Možina.
1 Edini prevod tega dela, ki je prišel dokaj zgodaj, je bil bolgarski (1956). Vse druge izdaje (nemška, angleška ...) so izšle v tem stoletju. Nasprotno je bila evropska recepcija drugih Vorančevih del, zlasti njegovih kratkih zgodb za otroke (in odrasle), hitrejša, kar dokazuje italijanska izdaja zbirke kratkih zgodb Mughetti, ki je izšla leta 1966.
Eksistencialno in literarno pot Prežihovega Voranca – rojenega leta 1893 v revni družini v vasi na Koroškem – je nemogoče umestiti v okvire preprostega informativnega besedila. Govoriti o Vorancu pomeni tudi spomniti na zgodovino boja za pravice kmetov in delavcev v Kraljevini Jugoslaviji in s tem na zgodovino jugoslovanske in slovenske komunistične partije, v kateri je Voranc odigral pomembno in pogosto tragično vlogo, saj se je boril za človekove in socialne pravice, ki jih je komunistična ideologija običajno razlagala v dogmatičnem ključu. Bil je blizu tako imenovanemu partijskemu vodstvu, torej Titu in seveda Kardelju, pa tudi »tistim« v Moskvi, saj je bil aktivist Kominterne. Kljub temu je vedno skušal ostati zvest samemu sebi in ne pozabiti svoje preteklosti, ko je kot mlad delavec spoznal, kje in kako kapitalizem izkorišča posameznika in delavski razred. Prav tako je spoznal slabosti ideologije, ki jo je podpiral, zlasti vrzel, ki ga je ločevala od tistih, ki so se sicer zavzemali za socialno pravičnost, a so se vse bolj oddaljevali od ljudi. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so poleg že omenjenih romanov (Požganica, Doberdob in Jamnica) številne kratke zgodbe za otroke, pa tudi za odrasle, ki nikoli niso pozabili, da so bili otroci. Umrl je leta 1950. Poleg osnovne šole v Doberdobu ob jezeru nosi njegovo ime tudi več šol v Sloveniji.
