Milan Jesih pripada generaciji, ki je svoj eksistencialni obup izražala z mladostniškimi ekscesi (hudim pijančevanjem, škandali, s poskusi totalnega uporništva). Mislila je, da ji bo zahteva po absolutni svobodi dala občutje rešitve iz »grdega sveta«.
V poeziji se je ta odnos do sveta kazal v skrajnem avantgardizmu (tudi v prvih štirih zbirkah našega avtorja); besede naj ne bi več »služile«, ampak naj bi ustvarjale lastno resničnost, v dojemanju številnih manj nadarjenih pesnikov pa naj bi se preprosto osvobodile izražanja pomena. Jesihu je bilo sčasoma takšne drže dovolj, prelom je napovedovala že zbirka Usta (1985), potem pa je leta 1989 izšla njegova zbirka Soneti.
Ta zbirka je ne le s tradicionalno obliko, pač pa hkrati z izraženim smislom posameznih pesmi oznanjala, da je mogoče ustvarjati sodobno poezijo tudi z jasnimi izjavami v natančnem poimenovanju lastnih občutkov. Na začetku takšnega ustvarjanja je bil seveda še vedno obup:
Oblak krvave vate plava v dalji.
S samimi nohti se sveta držim.
Obup, porojen iz dejstva, da je, medtem ko ostajamo v gnusu do životarjenja v praznem vsakdanu (kot na primer v sonetu Ves dan sem živel ...), nemogoče v sebi prebuditi enako močna čustva, ki so nekoč v človeku resnično obstajala:
Nocoj to uro se mi zdi življenje,
kakršno je bilo – ljudje, imena,
dotiki, vonji – samo pozabljenje,
ves moj spomin pa pust spomin kretena.
Smeh pomnim, pomnim solze, tiho hvalo,
ki sem naklanjal jo ljubim ljudem –
ljubezni same pa ni nič ostalo:
spomin ni gluh ne slep, vendar je nem.
Od svojih zdaj imam samo grobove.
Še vem, da so me smrti prizadele,
a sveče v pišu časa dogorele_
feniksi niso, da bi vstale nove;
podobe prejšnjih dni so prazna usta
vsej lakoti, da bi obudil čustva.
Toda že kmalu se bodo v tej poeziji pojavili blagoslovljeni trenutki, saj se je avtor, v nasprotju s prejšnjimi duševnimi stanji, odločil, da jih sprejme, želi se jim predati, ker
tukaj zdaj je pravi svet: živim
v najgloblji srži dneva, združen z njim.
Takšna »združitev« seveda ni dana vsakomur. Lirski subjekt jo skuša doseči s spominjanjem ljubezenskih trenutkov ali pa z pronicljivim opazovanjem življenja običajnih ljudi, ki bi jim rad zlezel pod kožo:
kar je, je jaz: jaz, kar živi, živim.
Jaz se zarana k nebu vijem dim.
Toda znajti se v takim občutju sveta postaja sčasoma vse teže, že v drugi zbirki Sonetov, tako kot v knjigi Jambi:
Če bi življenje –. Če bi jasen smisel –.
Torej se melanholični toni vračajo
jaz spim, in nikdar naj ne pride dan ...
in hrepenenje, nenehno hrepenenje, da bi se iztrgali iz trenutkov brezupa:
O svetla, čista ura opoldneva!
Še blagih dni je daleč do jeseni.
Podobno je v zbirki Tako rekoč (2007), v naslednjih knjigah pa imamo vse bolj običajne slike življenja, brez ambivalentne napetosti prvih sonetov, ki so tako prevzeli bralce, in to ne le v Sloveniji. Najdemo lepe prizore, modrost zrelosti, iskrivo ironijo, v poznejših zbirkah je tudi vse več sarkazma in humorja (včasih, za moj okus, tudi neumnega) – a tu se moj izbor konča.
Spremna beseda k izboru pesmi Milana Jesiha Skorajda, Państwowy Instytut Wydawniczy, Warszawa 2022.
