Debeli kuščarji
lenobno poležavajo med skalami
kamnitih sten.
Niti popoldanska pripeka
jih ne prežene.
Edino topla koža
tvojih prsi,
ki se lahkotno
dviga in spušča
ko dihaš od meni
reže z natančnostjo
ledenodobnega mrazu
skozi mojo utrujeno
melanholijo
poletja.
In prav paše mi.
DEŽ JE SPREMNIL ULICE V NAGNUSNE MLAKUŽE
Dež je čez noč spremenil
ulice in ozke steze mesta
v nagnusne mlakuže
polne žab in mrčesa.
Kasneje je sonce
prepojilo vso mesto
z zadušljivo soparo,
da skrivnosti, ni bilo nikjer več.
Krhke oči v ostrini
kislega znoja.
Postalo je smešno.
Te notranje krvavitve
ni mogoče zaustaviti.
Lepljiva sokrvica
kar teče od povsod
in poizkuša zaman
izprati ljubezen,
ki se je garjavo
zarasla v
vse moje kosti.
GEOMETRIJA STRASTI
Geometrija tvoje strasti.
Drugačna moji.
Zakon naključja,
se preliva preko tvojih prsi.
Prišel si.
In pustila sem se.
Vedno sem imela rada.
Jesen med nama.
Tisti večer za katerega sem vedela,
da bo zadnji.
Trenutek,
ko si gol stal ob meni,
tvoja prihodnost ni pripadala nikomur
in si mi samo šepetal,
želim te še enkrat.
Jaz pa sem hotela reči le,
ostani.
Ostani.
PO VOJNI
Po vojni najprej sledi tišina.
Ječanja je bilo preveč.
Tedni.
Meseci tišine.
Nato nebo, nad tišino nekdanjih bojišč
počasi prekrijejo oblaki.
Temni so.
In prične deževati,
dokler ne izgine še zadnji vonj krvi.
Počasi, a vztrajno.
Dan za dnem.
Sonce prodira skozi težo
sedaj že izžetih oblakov.
Nato se razjasni.
A pod toplino sonca. In pod sedaj modrim nebom.
Je še vedno razorano bojišče.
Vidim ptice, kako priletijo.
Med njimi si ti.
Letiš nad menoj.
Jasno slišim tvoje peruti,
želiš pristati,
najti dom,
a na požgani prsti
je še vedno vonj smrti.
KRIŽANKA ČUSTEV
Igram križanko s svojimi čustvi.
Čakanje?
Zagotovo mi ni pod častjo.
ali morda?
Otrok sem, ki še vedno verjame.
Kaj pa če?
Ne bom te poklical, sedaj si na vrsti ti.
Olajšanje?
Sprejemanje, da te ni,
je tiha soba, tesna
kjer le redko najdem spanec.
Prebujanje?
Polno ptic je v meni to jutro.
Čeprav danes, mislim drugače:
Vsa svetloba v tebi,
katere ne morem pozabiti,
čeprav bi želel drugače,
se razliva vame,
z odločnostjo pekoče vročine sonca.
Moška čast?
Pot skozi gozd, do reke, ki teče in teče. A vem, da je tudi:
Ne pokaži, ji da jo imaš rad. Ne zares! In
»Ne prenesem več tega jebenega
ponižanja in sedenja
ves ta čas na klopi,
za katero vem, da ne obstaja«
Dvom?
Mah, nikoli mi nisi zvenel resnično! A je večkrat tudi,
nikoli ne bo vrnila klica. A vedno raje pomislim, da je:
Čas bo naredil svoje,
obrnila se bo,
in me videla, takšnega, kot v resnici sem.
Molitev?
»K nam moli Gospod, blizu smo…«,
je rekel Paul Celan.
A jaz vselej
raje molim tako:
»K nama moli Gospod,
tako blizu sva si« .
MEJA SPANCA
Nikoli nisem imel rad
meje spanca.
Tam me ves čakajo vsi,
ki jih želim pozabiti.
Nekateri prihajajo
in se vračajo v to sobo.
Samo ti ostajaš,
ves čas.
NE RAZMIŠLJAM O ZAKAJ
Ne razmišljam več o zakaj.
Morda le zato,
ker ne bi prenesel odgovorov.
Ali ker sem si ves čas preveč krat želel izvedeti zakaj.
Vsa ta prevelika želja po odgovorih.
in z njo strah pred njimi
je razrezala žile v mojem drobovju.
Ne vem, kako dolgo
lahko živi mladost v človeku?
Polna vprašanj,
ki me ohranjajo živega.
A, še vedno zrem v nebo
in takrat se spomnim,
da zvezde ne sprašujejo zakaj.
Zvezde niso iz toplega mesa
in lomljivih kosti.
NI ME
V sanjah je vedno videla drevesa,
velika zelena drevesa.
Pod njimi je hodila z očetom.
Držal jo je za roko.
Bila so visoka. Segala so do neba.
Visoka stebla in dolge temne veje so prekrivale vso nebo.
Preden je nastopil globok spanec
so veje in stebla postala topla roka očeta.
Vedno si je želela sedeti in le tiho gledati svet.
Rada je imela ulice, trge in ljudi.
Le pogovarjati se ni želela.
Vedno je bežala pred njihovimi vprašanji in pogledi.
Tako rada bi stekla v objem, se privila na golo kožo prsi
in zaprla svoje oči, a ni mogla.
Bala se njihovih besed.
Zato je bilo vse, kar si je želela le tišina.
Začelo se je, ko je bila še otrok. Tedaj je prvič spoznala moč tišine.
Sedela v kotu kuhinje, na tleh.
Vedno, ko je slišala kričanje iz obrazov, ki jih je imela rada, se je tesno skrila v svoje telo, med roke in noge, da ni slišala več ničesar.
Bilo je v šoli, ko je ugotovila, da se ne potrebuje skriti v objem svojih rok, da ne sliši drugih ljudi.
Tedaj so jo poslali v neko zgradbo bele barve, stran od otrok, ki jih poznala prej. Ni vedela zakaj.
Zakaj ne more ostati med obrazi, ki jih je imela rada in mora stran.
Želela si je priti nazaj v svoj dom.
Hotela je zbežati stran od zidov, ki jih ni poznala, a tonila je globlje v tišino.
Minilo je več let.
Sedela je na klopi.
Ljudje so hodili mimo nje.
Po svoje ji bilo prav smešno.
Nihče je ni videl, tako tudi nihče ni videti njenih oči.
Tudi slišal je ni nihče.
Končno je bila srečna.
V njej je odzvanjalo le »ni me… ni me«.
Minevali so dnevi.
Bila je sama na klopi, po velikimi krošnjami, sredi popoldneva, ko so iz mesta odletele ptice selivke.
Zdelo se ji je, da je odhaja z njimi.
O MATEMATIKI NEZADOVOLJENOSTI
Enačbe v mraku sobe.
Bilo je jutro,
eno tistih, ko nisem vedel
kje sem odprl oči.
Nek neznan vonj je v sobi.
Vstati.
Moram vstati.
A ne najdem enačbe,
ki bi pokazala pot skozi ta dan.
Kakor ovel balon
odprem okno.
Snežilo je vso noč.
Belina,
mi je vedno bila draga.
Nato se spomnim,
da že ves čas vem.
Ta enačba
nima rešitve.
O PROBLEMU PARANOJE
Saj veš,
povedal sem že večkrat.
S svojimi prsti sem rad risal pijane ulice.
Vesel sem bil,
kot otrok s kredo.
Le s svojim nasmehom,
sem vozil po njih.
Kaj drugega, tako ali tako nisem imel.
In potem si rečem: »Daj, pelji naprej,
tam nekje v daljavi so luči,
in ne obnašaj se tako otročje,
kakor, da bi bil zaljubljen.«
A na koncu priznam.
Še vedno slišim točno to,
kar želim.
Vse ostalo me nikoli niti ni zanimalo!
Šele čez čas se ustavim.
Predstavljam si te,
kako me čakaš.
Pač nekje.
Po svoje pa vem. Še venomer
nisem ozdravljen te obratne paranoje
in tako ostajam mlad, ko čakam.
Zate.
Ob vseh, ki se starajo.
O STEKLINI
Slišal sem, da je
okoli mesta je pričela
razsajati steklina.
Stekli so vdirali v mesto,
kakor podivjani psi.
In ob vsem tem bežanju
in grajenju zidov
sem pozabil,
da sem te jaz
v besu spremenil
v psa že pred leti.
Da lahko mirno lahko porušim
vso težko kamenja zidov
in stopim v cunjah gol
med steklo drhal.
Oba lahko greva, a veš?
In lahko zariješ
svoje zobe
globoko v moje meso.
Morda, se bom takrat spomnil
nekega drugega časa,
ko sva se imela še rada.
ZASILNI IZHOD
Pa vendarle ima vse svojo ceno,
tudi ta polovična rešitev,
ki se nekdaj
sploh ni zdela
tako slaba.
Biti le napol poti.
Čakati te.
A ta jebeni zasilni izhod,
ki me je zapeljal
z gotovostjo besed Odrešenika
me je vrgel
v tla.
In pustil praznega.
Še bolj kakor prej.
POZABIL BOM
Nekoč.
Vem, da bo prišel ta čas.
Pozabil bom.
Vse, česar sedaj
ne morem.
Leta bodo prijazna.
Prijela me boš za roko
in rekel ti bom,
rad te imam.
PREROŠKE KARTE SO PADLE ŽE DAVNO
Deževalo je vso noč.
Ulica je še prazna.
Skozi kopreno megle med strehami
vidim pomarančasto sonce.
Sveže sije, kakor spomin
zaradi katerega
nisem mogel spati.
V sanjah sem vedno videl drevesa.
Visoka drevesa.
Temne veje.
Segala so do neba.
Kriki ptic so vse močnejši.
Naselile v mesto.
Saj vem.
Vse preroške karte so
že davno padle
natančno jasno
in tisti prekleti Rubikon,
ki ga nisem imel jajc prebroditi tedaj,
ko bi ga moral
je že daleč za menoj.
Predolgo sem iskal
večkrat ponujeno odvezo.
Bežal pred silo,
ki premika sonce, zvezde,
vse nas.
Vselej le naprej.
Nikoli se ne obrača nazaj,
kakor se jaz,
že leta.
Vračam se pod
te temne veje
teh platan, kjer sva sedela.
Listje je pričelo padati.
Jesen bo kmalu.
PROBLEM VESOLJA
Vse.
Prav vse.
Se bo vrnilo.
Ti in jaz.
Ta jebeni večer.
In ker vesolje nima konca
imam s tem problem!
Namreč,
končnost bi,
kot temna žival pogoltnila
in pozabila vse.
A vesolje je neskončno,
zvija se in rojeva
iz sebe v sebe.
Vse se samo ponavlja.
Tudi ti.
In jaz.
RAZUZDANO SONCE
Razuzdano sonce
razliva svetlobo
skozi gosta
zavejta teme.
Skrivam se tvoji
postelji.
Toplo je.
Ne želim še vstati.
Razmaknem tvoje noge
zdrsnem vate
na blazini
sredi tvojih las.
Brez sramu,
kot znam
le pri tebi.
Razuzdano sonce,
razliva svetlobo.
Rumena je.
Preliva se preko
golih bokov
ko si v meni,
in ko te ni.
SAMO MINUTO DLJE
Samo minuto.
Ali dve.
Če ostala bi dlje.
Če pričel bi padati dež,
nekaj čez deveto
na ulico,
kamor se ti je tako mudilo oditi.
Če bi ostala.
Samo minuto.
Ali dve.
Dlje.
Me poljubila.
Na lica.
Za trenutek dlje,
kakor le v slovo.
In se dotaknila moje kože.
Ne bi več našel,
poti nazaj.
Iz ulice,
kamor je pričel padati dež.
SESTAVLJAM KOSE
Že leta poizkušam sestaviti vse te kose
življenja v sebi.
Nikakor ne pašejo v celoto.
Razbite,
nepovezane črepinje.
Lahko jih le pometem, kakor ničvreden prah.
Stresem v svoje dlani.
Poljubim vsako posebej
in dahem vanje nekaj,
kar je pred leti spominjalo na ljubezen.
Nato jih vržem proti širjavam neba,
kjer se bleščijo,
vsak posebej
kakor drobno listje jeseni v vetru
in pada.
SOLSTICIJ
Pravijo, da se bo sonce
v ranem jutru
ponovno rodilo,
dolge sence postale krajše
in temna drevesa
izginila.
Pravijo, da se bo sonce
v tem ranem jutru
ponovno rodilo
in morda z
njim tudi jaz,
in ti.
ŠE ENO ZDRAVILO ZA MELANHOLIJO
Nikjer nisem našel prahu samorogovih rogov.
Verjetno ga več ni.
Morda, ga nikoli ni bilo. In moral sem najti nekaj drugega.
Hotel sem urejati vrt,
porezati dolge in težke veje dreves.
Prerasle so že vsa moja okna.
A nisem zdržal.
Melanholija je vendar sorodnik čakanja.
Hotel sem stran.
Kamorkoli. Daleč.
A moje telo je bilo pretežko.
V globoki anatomiji melanholije
je masa goste megle, kot polje Higgsovega bozona
zlepi kosti v negibljivo gmoto.
Nato sem čakal.
Da spregovorijo oblaki.
Kakor so Jobu,
a bila je le tišina.
In nato se spomnim.
Melanholija je bolezen,
ki ljubeče gleda nazaj.
Zato se v hipu obrnem nazaj!
Daj!
Spremeni me že vendar
v mrtev steber soli,
kot Si Lotovo ženo!
Morda bo to edino zdravilo.
TUKAJ NEKJE JE MIR
Nikogar ni že ure.
Pokrajina se povsem ujema z menoj.
Z zemljevidom pod mojo kožo
zarisanim že leta nazaj.
Šele sedaj si ga upam pogledati.
Zares pogledati.
Smer je prava. Vozim naprej.
Noč že dolgo ni temna.
Vse, kar je bilo nevarno.
Vse, česar sem se bal že leta.
Je postalo jaz
in nekje tukaj je mir.
ULICA JE ŠE PRAZNA
Bršljan se vzpenja
preko preko zidu.
Čez čvrsto modro in zeleno listje
tečejo kaplje.
Deževalo je.
Bila je sveža pomladna noč.
Ulica je še prazna.
Kriki galebov so vse močnejši.
Na nekaj me
spominja ta kraj,
te visoke platane in kostanji
na trgu.
Skozi meglo čutim toplo sonce
na obrazu
in spomin
zaradi katerega
ne morem spati.
UTRIP PORAZA
A je resnica,
ki ni ne pove prav vsega,
laž? Ali je laž,
beseda, ki je zame resnica,
a jo ti razumeš
drugače?
Po svoje je prav čudno.
A sedaj povsem jasno razumem,
da je vse,
kar je v življenju
zares pomembno spočeto z enako mero resnice,
kakor laži.
Kakor vse besede,
ki ti jih govorim dneve.
A poslušaj! Pridi bliže.
Še malo...
Morda je edina resnica,
kjer ni laži,
ko slišiš utripanje mojega srca,
s porazom.
V IMENU OČETA
V imenu Očeta,
v imenu Sina
in svetega, kdo že ve koga.
Vsemirje
se slepo vrti.
Ura je nekaj čez pet.
Temno jutro konec novembra.
Poizkušam napisati
vse, kar ti nisem povedal
prejšnji večer.
In spoznal sem,
z nenavadnim veseljem,
da ima vse neizrečeno
vseeno svoje življenje.
Tako kakor vso vsemirje,
v imenu Očeta,
Sina
in svetega,
meni sedaj že povsem vseeno koga.
Kava je zavrela.
Črna je, kakor hladno jutro novembra.
In najino vsemirje živi.
Neizrečeno.
Slepo.
A se kar vrti
in vrti.
In še sam ne vem /i>zakaj.
VELIKI VOZ
Velki voz vstaja.
Nebo je temno.
Črno.
Modro.
Tukaj bi pustil vse.
Do koder mi seže spomin.
Mi ponujaš odvezo? Nebo je črno.
Vem le,
do golega ognja,
kamor ne seže spomin,
bi pustil
da izgine vse
v temen pepel.
In odšel.
VSI ŽIVIMO ŽIVLJENJA
Seštejem ena in ena.
Vem, da je dva
in ne vprašam se zakaj. Lepljivo soparno poletje je.
Dežuje že dneve.
In nihče se vpraša zakaj. Pač, tako je.
Minilo je leto. Dve.
Neke v bližini bila je bila vojna.
Ali morda dve, ne spomnim se več.
A obema je bilo vseeno.
Minile so še jeseni.
Mnogo jih bilo.
Listje je padalo v umazane zime,
dokler ni sneg zadušil vseh ulic najinega mesta.
In bilo nama je vseeno.
Včeraj sem te videl ulici.
Za trenutek si obstala
in nato pogledala stran.
Zdelo se mi je, da ti je vseeno.
A sedaj ni pravi čas,
da se ustaviva?
Ni. In nikoli ne bo. Pač, tako je.
A vseeno vem;
Vsi v sebi, povsem tiho živimo več življenj,
ki jih nikoli ne bomo. In v njih nam ni vseeno.
V njih vsi iščemo temno morje,
ki bo z nas sprala bolečino
vsega,
kar nismo nikoli bili.
ZAKON NAKLUČJA NIHA
Vseeno, če je torek.
Ali je sreda.
In vseeno,
če se vsa prihodnost,
vase seseda.
Nekoč sem verjel,
da je ves čas
varno shranjen
v nekaj predalih moje sobe
in prijazno čaka name.
Tam sem hranil
nek prostor zate.
Stran od plenilske kuge časa.
Tedaj nisem vedel
kako se tehta resnica.
Zakon naključja,
s stoično natančnostjo
v vsej svoji moči
zaniha stran.
Tvoj ljubljen.
Osovražen.
Vedel sem, da je že vseeno.
A ostal sem, kot že tolikokrat.
Nekje blizu.
A vseeno predaleč.
To je edino, kar znam.
Res je. Vseeno, a je torek?
Ali sreda.
In dan za dnem
se vase seseda.
ZAPUŠČENA SKRINJA ZAVEZE
Bila je luč.
Ležala je pred mano.
Skoraj sama.
Topla in žarela.
Vse dni.
Se zarasla vame.
Vate.
Kaj vse sem naredili?
Ob tej zapuščeni
skrinji zaveze.
Bila je luč.
Žarela je.
Šla sva za njo.
Brez oklevanja.
Dvoma vanjo.
In oslepela.
